Zmaga je naša!

Jep, Chris je prišel domov malo pred polnočjo čist nažgan (si lahko mislite, ker so začeli že ob dveh, ko se je tekma začela) in vedela, sem, da s(m)o zmagali. Naslov v današnjem časopisu pove vse: 'Simply Smashing. Record Breaking Cats Sweep Away 44 Years of Pain'. Haha. 44 let zato, ker so prvič zmagali po tolikih letih. In baje z 119 točkami prednosti, kar je najbrž veliko. Članek se začne pompozno: "The 2007 grand final was not a contest. It was a victory dance." Intervjuvali so tudi Stevea Bracksa, do pred kratkim premierja Viktorije (upokojil se je potem, ko je sin napihal in se je premierju zdelo, da zanemarja družinske obveznosti), ki je rekel: "I feel numb. I never thought I would see this in my lifetime." Meni je pa vse to ful smešno. Pa ne povedat mojim avstralskim kolegom.

Športni (ne)užitki

"Šport je avstralska kultura in bognedaj, da te ne bi zanimal, ker te bo družba hitro izločila," me je posvarila kolegica v službi po tem, ko sem priznala, da še vedno nimam 'svojega' kluba. No, kot odrasla oseba, ki se druži večinoma z ljudmi iz akademske srenje, mi je baje odpuščeno oz. pri nekaterih celo zaželeno, da me 'footy' ne zanima kaj preveč. Pravzaprav manj kot nič. Could not care less. Wayne me sicer že dve leti neumorno prepričuje naj že enkrat grem z njim na tekmo, ker me bo vzdušje sigurno potegnilo, da bom od tedaj redni gost (Chrisov team seveda ni dovolj dober, da bi bila njihov navijač in moram zato na prvo tekmo z Waynom). Če pa vzdušje ne, pa sigurno pivo. Ne, still could not care less. Pivo lahko pijem v pubu.

Kate me prepričuje z drugačno taktiko, saj baje telesa igralcev avstralskega nogometa vsa po vrsti spominjajo na Michelangelovega Davida. Uhm... sorry, still not interested. Ne vem od kod ta pretirana averzija do športa in mogoče bo terapevt enkrat v moji pozni starosti odkril, da je le-ta posledica adolescentne zakompleksanosti, ker nikoli nisem bila kaj prida in še danes ne razumem kako naj bi v športu užival. V avstralski srednji šoli bi se mi definitivno godilo slabše kot doma, ker si baje (in to tako punce kot fantje) takoj ožigosan za ultra piflarja, če nisi na tekočem s športom. In to ne kar katerimkoli. Mora biti footy.

V Avstraliji so največje zvezde športniki. Kakršnikoli, predvsem pa AFL (Australian Football League) nogometaši ali 'footy' players, kot jim ljubkovalno rečejo. Ti 'bogovi', kot bi rekla Kate, seveda hodijo in se poročajo le z manekenkami, živijo v najprestižnejših soseskah v najmogočnejših vilah, vozijo najšportnejše avtomobile in se oblačijo eksluzivno v Armani in Gucci. Ampak večinoma v glavah nimajo nič tako, da se jim zadnje čase kar pogosto dogaja, da morajo kot politi cucki priznati dolgoletno uživanje ilegalnih drog (pa ne doping).

Danes je sobotni Grand Final Day. Kar pomeni, da je za večino Avstralcev zelo poseben dan, ker se najboljši moštvi na Melbournskem MCG stadionu (Melbourne je nekronana prestolnica športa v Avstraliji) potegujeta za največjo nagrado. To je finalna tekma po kateri se footy sezona konča. Če se zelo potrudim, pričakovanje mogoče lahko celo začutim. A le zato, ker je sobotni časopis prišel odet v štiristransko posebno prilogo s podrobnim opisom obeh finalnih moštev, Geelonga, ki je iz Viktorije in Port Adelaide iz Južne Avstralije. Znane osebe, ki so na hitro intervjuvane prisegajo na zmago Geelonga. Poleg časopisa, je Chris že ob 1.30. odšel v pub s prijatelji gledat tekmo in, če bo res Geelong zmagal, ga najbrž ne bo domov do jutri. Jaz sem se letos pubu izognila, ker sem že četrti dan ful prehlajena. No, je malo bolje, ampak sem ravno preden je Chris odšel, spet dobila vročino. No, tako se mi je zdelo. Psssssst. Lansko leto sem na prepričevanje vseh Chrisovih kolegov pristala na to, da bom skupaj z njimi pila pivo in gledala tekmo v pubu. Pa so celotno zadevo tako smrtno resno vzeli, da pogovora do konca tekme sploh ni bilo. Brezveze. Ne grem več. Sem pač danes outsajderka. Pa kaj.

Aboridžinska resničnost

Ta teden je tema v General Advanced English razredih Avstralska kultura in, kot si lahko zamišljate, na izbiro ni ravno veliko materiala, ker na žalost do zdaj na šoli še nikomur ni kapnilo, da bi ga bilo mogoče pametno zbirati, da bi bilo prihodnjim učiteljem laže. Že prejšnji teden in cel vikend sem si razbijala glavo s tem le kaj hudiča bom učila in na koncu najbrž porabila čisto preveč časa za pripravo. Ampak je pa cel dan bil zelo uspešen in sem bila nase kar malo ponosna. Ker konec koncev sem Slovenka in tukaj živim šele 2 leti. Mi je pa, moram priznati, pomagalo, da sem imela na faksu predmet Avstralska književnost in, da sem diplomo delala iz aboridžinske književnosti. Izbrala sem kratko zgodbo Henry Lawsona Drover's Wife, pripravila vprašanja in jim jo dala za prebrat doma po tem, ko smo temeljito obdelali koncept 'outback'.

Seveda sem se hotela dotakniti tudi Aboridžinov. Ampak ne samo z antropološkega stališča. Hotela sem jim objektivno predstaviti sedanjo situacijo. Pa me je presenetila izjava nemške študentke (ki hm...recimo, da ni ravno med mojimi najljubšimi), ki je takoj rekla: 'Australians don't like the Aborigines!' Precej površinska izjava za tako zakomplicirano temo. Kar se mi je zdelo še posebej zaskrbljujoče je to, da ženska tukaj živi že eno leto in, da bi v tem času pa že vsakomur postalo jasno, da ni vse tako črno belo. Pa sem ji razložila, da seveda še vedno obstajajo Avstralci - butlji (ki jih najdemo povsod po svetu), ki mislijo, da so vsi Aboridžini leni pijanci, ki živijo od davkoplačevalskega denarja, se drogirajo in spolno zlorabljajo otroke v svojih skupnostih. Jih je pa tudi veliko aktivistov, ki si ta predsodek želijo spremeniti. In največ takih, ki jih je sram. Po razmisleku sem prišla do zaključka, da niti ni tako čudno, da se ji zdi, da tukaj vsi sovražijo Aboridžine, ker jih mediji res ne predstavljajo ravno v najlepši luči.

Predvsem rumeni mediji, ki jih spremljajo avstralski butlji te prebivalce z najstarejšo živečo kulturo na svetu, res predstavljajo le v dveh ekstremih; kot luzerje ali pa kot 'noble savages'. In s tem seveda delajo nepopisno škodo. Bolj ugledni in levo usmerjeni mediji sicer objektivno poročajo o strahotah, ki se dogajajo v aboridžinskih oddaljenih skupnostih (ali rezervatih, če hočete) ampak le redko pišejo o osebnih stališčih komentatorjev, morebitnih rešitvah in o pozitivnih novicah. Aboridžini so še vedno tabu tema in, kot je rekel Bill Bryson v Down Under: "Če Avstralca vprašaš kaj si misli o Aboridžinih, bo brez izjeme rekel 'It's a big problem'" Kar se je izkazalo za resnico, ko sem ob prvem obisku (takrat sem ravno brala to knjigo) Chrisovo mamo vprašala za mnenje in mi je odgovorila dobesedno isto. Danes se anglosaksonski Avstralci kolektivno počutijo krive za dandanašnje mizerno stanje staroselcev, ki je tudi posledica t.i. Ukradene generacije, ko so na tisoče mešanih otrok med leti 1869 in (uradno) 1969, ko so končno postali državljani iztrgali iz objema mater in jih institucionalizirali z namenom, da odrastejo v belce. In s tem naredili škodo, ki jo aboridžinska skupnost čuti še danes, kar je Sally Morgan opisala v knjigi My Place v katerem piše o svoji babici, ki še v osemdesetih letih ni nikomur priznala, da je half-blood. Ko je avtorica kot odrasla oseba izvedela, da se v njej pretaka aboridžinska kri je, razumljivo, potonila v krizo identitete. Prav nič ni torej presenetljivo, da je alkohol med Aboridžini tako razširjen. Tisti Avstralci, ki so o tematiki bolj podučeni tudi danes o tej temi ne marajo govoriti, ker je rana očitno še preveč sveža.

Lansko leto je izbruhnil škandal o spolni zlorabi otrok v aboridžinskih skupnostih in časopisi so vsak dan pisali o novem primeru in o tem kako so punčke stare tudi 5 in manj let prišle na urgenco kjer so jih zdravniki identificirali kot žrtve ponavljajoče spolne zlorabe. Nekateri so si dovolili trditi, da je to pač od nekdaj bilo tako v aboridžisnki kulturi in, da se naj ne bi vmešavali. Pa so šli preučevat in ugotovili, da ni sledu o tem, da naj bi bili spolni odnosi z otroki kadarkoli sprejemljivi. Plemenski voditelji so se torej pod belo taktirko pokvarili. Veliki je bilo govora o tem kako naj jim sodijo; pod avstralskimi zakoni ali v skladu z aboridžinskimi zakoni, ker še zdaj ne vedo kako naj uskladijo oba. Zadeva se je polegla in časopisi več ne poročajo tako, da ne vem kam se je premaknilo.

Problem na severu, v državi Northern Territory je tudi, da aboridžinski otroci ne hodijo v šolo, kar seveda razloži dejstvo, da Aboridžinov na žalost res ne vidiš drugje (z izjemo Cathy Freeman in nekaj uglednih umetnikov) kot v parkih kjer pijejo in snifajo bencin (zdaj baje v krajih kjer je snifanje velik problem prodajajo bencin, ki se ga ne da snifati :)) - kako avstralska rešitev! In Avstralija se je končno zganila, ali bolje rečeno, končno se je premaknil John Howard, po vsej verjetnosti zaradi bližajočih se volitev, in sprejet je bil zakon, ki naj bi ščitil otroke - če starši otrok ne pošljejo v šolo, bodo ostali brez državne finančne pomoči. Aboridžinska skupnost se z ukrepom strinja, vprašanje je le, zakaj so čakali toliko časa. Ampak, better now than never!

Stvari se po polževsko obračajo na bolje in ravno se je na TV iztekla nadaljevanka The Circuit, ki je objektivno predstavila probleme sodišča v aboridžinski skupnosti v Broomu severno od Pertha v državi Western Australia. Da vam bo jasno, bom opisala problem. Sodišče je predstavljal beli sodnik, ki je imel glavno besedo in plemenske vodje, ki so sedele ob njemu in so se morale strinjati s sodbo. Neka mama je bila obtožena, da je možu v zapor prinesla travo. Kljub temu, da ni bila kriva je pod besnimi pogledi plemenske starešine priznala krivdo. Šla je v zapor in izkazalo se je, da je plemenski vodja, mamilo podtaknil, da bi se mame znebil in tako naprej zlorabljal njeno hčerko - svojo vnukinjo, ki je bila dodeljena v skrb njemu, kot najbližjemu sorodniku. Dokaz, da naš sistem nikoli ni 100% primeren za Aboridžine, ki vsaj delno še živijo po svojih pravilih.

Rešitev? Izobrazba obeh strani. Če hodijo na sever učitelji, ki nimajo pojma o aboridžinski kulturi (recimo, da ne poznajo koncepta štetja) in učijo po zahodnih pedagoških metodah, ki so se jih naučili na faksu, potem seveda otroci, ki jim je vse kar slišijo pri pouku preveč tuje, neradi hodijo v šolo in slej kot prej prenehajo s šolanjem. In potem seveda tudi ne morejo razumeti zahodnega sodnega sistema. Tudi sodišča (kar je dokazala ta nadaljevanka) bi morala najti vmesno pot, ki bi legitimizirala vključitev aboridžinskih zakonov. A najbrž bi za to šlo preveč proračunskega denarja, ki bi ga visoko kapitalistična država kot je Avstralija najbrž rada bolj neumno izkoristila. Ne vidim drugega razloga.

Drugi dve učiteljici se v Advanced nista dotaknili Aboridžinov, ker baje o tem nista podučeni. Žalostno, da Slovenka o Aboridžinih ve več, kot njeni avstralski prijatelji. Krivim Howardovo vlado.

Vrtičkanje

Avstralija je ogromna dežela z malo prebivalci kar ljudem omogoča, da živijo na veliko več prostora kot smo vajeni Evropejci. V garsonjerah tukaj na primer, živijo le študentje, pa še to večinoma tuji, ki morajo za šolnino odšteti najmanj 20.000$ letno.

Veliko prostora seveda pomeni, da so tudi osebni vrtovi tukaj veliko večji kot pri nas, in Avstralci zelo radi preživljajo čas zunaj; včasih na domačem vrtu, včasih pa si piknik naredijo kar v enem izmed mnogih parkov (še posebno poleti, ko je na voljo ogromno koncertov in festivalov). Če dobro pomislim, je pravzaprav celotna avstralska družba vezana na 'outdoors'. Marsikateri Avstralec bo priznal, da je BBQ, ali po naše 'roštilj', njihova kultura skupaj s surfanjem in sončenjem. Nič kaj sofisticirano, vem, ampak to je pač moderna država, ki je šele z globalizacijo odprla vrata pogostejšim razstavam, festivalom, evropski kontinentalni kuhinji, kofetkanju (čeprav jim večinoma še vedno ni čisto jasno zakaj naj bi tako dolgo pili kavo in jo najraje vzamejo 'take-away'), toplicam...

Ja, ker imajo torej prostorsko prednost so Avstralci tako seveda tudi veliki vrtnarji, in vrtnarije v katerih lahko kupiš celo gliste, če jih v tvojem koščku zemlje slučajno primanjkuje, so velik posel. Melbourne je znano kot zeleno mesto in do pred kratkim so avtomobilske tablice Viktorije imele napis 'The Garden State' (zdaj so to butasto spremenili v 'The Place to Be'). A vrtovi niso takšni kot slovenski, ki imajo večino le praktično funkcijo gojenja zelenjave in sadja. Ne, Avstralci, no predvsem tisti anglosaškega rodu (evropski priseljenci imajo baje za hišami svega i svašta, kar sem izvedela v super hecni oddaji Vasili's Garden) imajo na svojih ogromnih vrtovih le...okrasno drevje in cvetje. Do pred enim tednom, ko sem tudi sama postala vrtnarka, mi to sploh ni bilo jasno in sem v prvem mesecu po prihodu uspela Chrisove starše prepričat, da so posadili dva breskova drevesa, en avokado in marelico. Do danes so se posušila vsa, razen ene breskve, ki pa baje tudi letos ne bo obrodila sadov.

Prejšnjo soboto sta se torej tast in tašča ob 9.30. pripeljala do naju, kar me je razkurilo, ker smo bili zmenjeni ob 10.00 in, ker sem, kot se za soboto edino spodobi, bila še v postelji in mi ni bilo jasno kako je lahko nekdo 30 min prezgoden. Posebej na soboto. How utterly rude! Torej, namen prihoda: da pošteno obdelamo najin košček zemlje. Po izletu v vrtnarijo, kjer sem kljub svarilom kolegic iz službe, nakupila veliko preveč sadik (različne glave solate, rukolo, peteršilj, baziliko, stebeljno zeleno, drobnjak, blitvo in sončnice), bio gnojilo, kanto za zalivanje in dog-friendly strup za polže, sta mi pomagala prekopavati, štihati, gnojiti in končno, saditi. Ker je škodljivcev veliko več kot doma (predvsem ogromni ptiči in posumi imajo poleg običajnih smeti na žalost radi svežo zelenjavo), sem morala čez vse sadike napeljati mrežo. Kako zamudno! In potem, sem izvedela tudi, da je zemlja tukaj tako zelo suha, da moram vsako posamezno sadiko obložit s posušeno travo, olupki od krompirja in korenja, kavnimi usedlinami ali v bistvu z vsemi organskimi odpadki, ki jih moje kuhanje pridela, ker naj bi to zadrževalo vodo. Lahko si zamišljate kako zelo je to prizadelo moj čut za estetiko! In tako, zdaj imam vrt, ki je grd, ker je prekrit s plastično mrežo in na katerem so odpadki. Aja, pa še to. Zaradi strašnega pomanjkanja vode, je s cevjo dovoljeno zalivanje le dvakrat na teden. Nekatere ženske v službi pa celo pravijo, da naj bi tudi s kanto uporabljal le reklicirano vodo. Ne vem, na skrivaj zalivam vsak drugi dan, ena kanta (9 litrov) je reciklirane vode, ostalo pa iz pipe. Me pa resda, malo peče vest. They better grow! Čeprav sem ravno danes na blitvi opazila luknjo! Kot da bi jo nekaj jedlo. Presneta avstralska divjina!

In tako, moj oči - sicer tudi velik vrtnar- bi bil zelo ponosen. Južnoevropskim koreninam pa izgleda, res ne morem ubežati saj sem čisto nenamerno postala strašljivo podobna gostom v Vasilijevi oddaji. Ha, včasih je res zabavno biti prišlek!