Bilo je nekako takole. Chris me je v petek poklical v službo in rekel, da z najinim dopustom na otoku Brampton Island v Whitsundays ne bo nič, ker je v Macayu, Queensland, kjer naj bi najino letalo pristalo, v petih urah zapadlo toliko dežja kot ga v Melbournu baje v enem letu. Na severu je zdaj namreč deževno obdobje. Chrisu so po telefonu rekli (je gledal Weather Channel, pa se mu je zdelo sumljivo, ker dež ni ponehal in je zato na srečo poklical), da letala ne morejo pristati, ker je pristajalna steza pod vodo. Nisem vedela ali naj se smejem ali jokam in šele, ko sem zvečer na TV dnevniku videla kako evakuirajo ljudi, ker je celo mesto pod vodo, sem bila vesela, da se je, če se je pošastno deževje že moralo zgoditi, zgodilo v petek in ne v soboto, ko bi bila že tam. Kliše: sreča v nesreči.
Na Virgin Blue so nama na srečo rekli, da lahko letalsko karto preneseva (ponavadi denar izgubiš, ker je družba ta poceni internetna varianta) in Chris se je spomnil, da bi lahko šla nekam na Fidji. Chrisova sestra, ki dela v potovalni agenciji in je torej poznavalka predvsem pacifiških otokov, nama je svetovala Treasure Island. Pa sva resort poiskala na internetu, telefonirala, dobila dober 'deal' in v nedeljo ob 6h zjutraj odletela v raj.
Fidji ima vsega skupaj čez 300 otokov in baje je zelo važno katerega izbereš. Najin je bil super majhen in sva ga prehodila v 10. minutah (brez pretiravanja). Na otoku je poleg turistov, le še osebje in, ker je zdaj nizka sezona (beri: začetek deževja) je bilo osebja več kot turistov. Najin bungalov je bil 5 korakov oddaljen od morja in zaspala in zbujala sva se ob zvokih morskih valov. Če se nama ni več dalo snorkljati, plavati, jesti ali ležati na plaži, sva s knjigo v roki lahko zaspala v viseči mreži s pogledom na morje. Božansko! Turkizno morje, modro nebo, živo zeleno tropsko rastje in bele peščene plaže izzovejo takšne barvne kontraste, da sva se počutila prvinsko srečna. Srečna ne zaradi nečesa kar bi se dotikalo le naju (kot je to ponavadi v vsakdanjem življenju), ampak srečna zato, ker je okolica izgledala tako kot deset tisoče let nazaj. Nobenih umetnih zvokov (no razen čolnov, a samo na eni strani otoka), nič betona, le narava. En teden v paradižu. Le ribe bi se lahko naučili pripravljati bolje. Na menuju je sicer pisalo Fish of the Day in prav nič jih ni bilo sram, ko so mi vsak dan morali povedati, da je riba dneva spet enkrat tuna. Le zakaj enostavno ne napišejo tuna? Odločena, da bom na otoku jedla same ribe, sem prve tri dni vztrajala in jedla le...ja...tuno, ki pa je bila čisto preveč pečena in zato seveda suha. Edino kar je bilo od ribjih jedi še na voljo je bila 'kokoda', fidjiska poslastica iz surove ribe (sumim, da tune), marinirane v limetinem soku, kokosovem mleku z dodatki začimb in čilija. Mljask.
Tako, zdaj sva spet nazaj na jugu, v najinem mestu, ki ga je kar naenkrat zajela jesen. Včeraj sva šla kolesarit ob reki Yarri in prav fino je bilo, ko je pod kolesi šelestelo jesensko listje. Melbourne je poln predvsem zimzelenih evkaliptusov tako, da sem bila presrečna, da sem odkrila še en majhen del mesta kjer so posajena evropska drevesa z velikimi listi. Vsako jesen namreč močno pogrešam ta velike, rjave, v debelih plasteh počivajoče liste iz Ljubljane.
Tropsko poletje ali melbournska jesen? Ležerne počitnice ali s kulturo napolnjeni vikendi? Prav fino je bilo za en teden pobegnit iz Melbourna, ki je, glede na to, da sem se prav veselila vrniti DOMOV, sigurno končno postalo moje mesto, ki vsak vikend ponuja nekaj zaradi česar se potem cel teden veselim petka. Je pa tudi fajn, da je Pacifik tako blizu.
četrtek, 28. februar 2008
nedelja, 10. februar 2008
Dež in sonce
Prvič sem v Avstralijo prišla januarja leta 2004 in po dolgem času sem spet že kakšen mesec pred odhodom trpela za močno obliko rajzefiber v pričakovanju, da bom končno izkusila avstralsko poletje, ki sem ga dotedaj poznala le iz Chrisovih pripovedovanj in redkih podob na TV ali potopisov. Spremljal me je tak fajn občutek, da bom prelisičila slovensko zimo, ker bom januarja na drugi strani zemlje okoli skakljala le v majici s kratkimi rokavi in japankami. Temu primerno sem s seboj vzela le majice brez rokavov, pa T-shirts, pa kikle, ene lanene hlače in jopico za vsak slučaj, čeprav prepričana, da ju ne bom rabila.
Ko sva s Chrisom prispela v Melbourne je bilo okoli 16 stopinj, kar se mi je zdelo malo čudno. Naslednji dan je deževalo in temperatura se je dvignila do okoli 20. V štirih tednih kolikor časa sva bila tukaj, sem vročino izkusila le v tistih nekaj dneh, ko sva šla v outback do Broken Hilla, kjer sva naletela na drugo skrajnost, 35 stopinj. Nazaj v Melbournu mi nič ni bilo jasno, ko so vsi na moje ogorčenje nad vremenom rekli le: 'Oh, it's Melbourne'. Chris mi je to nekako zamolčal in zdaj razumem zakaj. Ni ravno nekaj kar privablja turiste in tudi moji študentje se nad vremenom stalno pritožujejo. Pa ne kot 'small talk', ker ne bi imeli kaj drugega za povedat. Res nam gre vsem nam, ki smo navajeni na bolj stabilno vreme, zelo na živce in še nikoli se nisem spuščala v tako resne vremenske debate.
Glede na to, da, kot Melbournčani radi povedo, mesto zamenja vse štiri letne čase v enem dnevu, bi se vremenska hišica tukaj gotovo pokvarila, ker bi bila njuna stric in teta čisto preveč zmedena. In prav zato, bi, če bi me vprašali kaj je tista ena stvar, ki me tukaj moti, izstrelila: "Vreme!" Po dveh letih sem se skoraj že navadila, da moram ne glede na to, da je zjutraj nebo kristalno jasno, s seboj vzeti jopico in, da mi po drugi strani, ni treba obupavat, ko je 40 stopinj, ker bo sigurno kmalu prišla 'cool change', ko bo temperatura padla tudi za 15 stopinj in bom z veseljem odpirala okna na stežaj in uživala v prepihu (ne oči, ne bom se prehladila). Če sem v Ljubljani vsako pozno jesen in spomlad preuredila garderobne omare in v ospredje zložila le cunje primerne za prihajajoč letni čas, mi je to tukaj prihranjeno.
Seveda je tudi moje prvo poletje, ki sem ga v celoti preživela tu, muhasto. Okoli novega leta smo imeli 40 stopinj in s Chrisom sva hitela kupit klimo, ki sva jo do zdaj uporabila trikrat! Obljubljeno nam je namreč bilo dolgo, vroče poletje. Nič od tega.
Ta vikend sva preživela v obmorskem kraju Lorne na Great Ocean Road; v kavbojkah in jaz v treh majicah s kratkimi rokavi in jopo, ker me je zeblo. Nič sončenja, nič snorkljanja, nič plavanja. Chris je sicer hotel, da bi vseeno šla, me prepričeval naj oblečem surfersko majico češ, da potem ne bo zeblo, ampak to, po mojem nikakor ni šarm morja. Ali vsaj takega, kot smo ga navajeni mi. Se zjutraj zbudimo v sončku, gremo na plažo, kavo ali pivo, kosilo, pa spet na plažo plavat, se sončit, brat. Chris, ki otroštva poleti ni preživljal na hrvaških plažah ampak v vetrovnem Apollo Bayu, ima o poletnih počitnicah (po mnenju ene, k počitniški lenobi nagnjene Evropejke) zelo izkrivljeno podobo. Nič ležanja, nič čofotanja, samo surf. V neoprenu tudi poleti, ker preveč piha in voda nikoli nima več kot 18. Pa sva naredila kompromis in šla namesto plavanja ribarit in nabirat robidnice. Tudi ok, še posebej, ker sem to nazadnje počela, uh ne vem, pred kakšnimi dvajstimi leti, ko so jih bile Banjole še polne. Chris je ujel eno ribo (brim), ampak jo je pustil živeti, ker je bila še mladička. Jaz nabrala le pest, ker je ena pred mano čisto oskubila robidniško grmičevje.
Naslednji vikend greva na Brampton Island, kar bo najin poletni oddih. Chrisov načrt: potapljanje, celodenevno snorkljanje, pohodniški izleti, s čolnom na sosednje otoke, tenis, golf. Moj skrivni načrt: pesek, turkizno in toplo morje, palma, knjiga, ležerno snorkljanje, hrana, vino, spanec. Vremenska napoved: dež. Prtljaga: zimsko, poletno, spomladansko, jesensko. Upam na sonce pomešano z dežjem.
Ko sva s Chrisom prispela v Melbourne je bilo okoli 16 stopinj, kar se mi je zdelo malo čudno. Naslednji dan je deževalo in temperatura se je dvignila do okoli 20. V štirih tednih kolikor časa sva bila tukaj, sem vročino izkusila le v tistih nekaj dneh, ko sva šla v outback do Broken Hilla, kjer sva naletela na drugo skrajnost, 35 stopinj. Nazaj v Melbournu mi nič ni bilo jasno, ko so vsi na moje ogorčenje nad vremenom rekli le: 'Oh, it's Melbourne'. Chris mi je to nekako zamolčal in zdaj razumem zakaj. Ni ravno nekaj kar privablja turiste in tudi moji študentje se nad vremenom stalno pritožujejo. Pa ne kot 'small talk', ker ne bi imeli kaj drugega za povedat. Res nam gre vsem nam, ki smo navajeni na bolj stabilno vreme, zelo na živce in še nikoli se nisem spuščala v tako resne vremenske debate.
Glede na to, da, kot Melbournčani radi povedo, mesto zamenja vse štiri letne čase v enem dnevu, bi se vremenska hišica tukaj gotovo pokvarila, ker bi bila njuna stric in teta čisto preveč zmedena. In prav zato, bi, če bi me vprašali kaj je tista ena stvar, ki me tukaj moti, izstrelila: "Vreme!" Po dveh letih sem se skoraj že navadila, da moram ne glede na to, da je zjutraj nebo kristalno jasno, s seboj vzeti jopico in, da mi po drugi strani, ni treba obupavat, ko je 40 stopinj, ker bo sigurno kmalu prišla 'cool change', ko bo temperatura padla tudi za 15 stopinj in bom z veseljem odpirala okna na stežaj in uživala v prepihu (ne oči, ne bom se prehladila). Če sem v Ljubljani vsako pozno jesen in spomlad preuredila garderobne omare in v ospredje zložila le cunje primerne za prihajajoč letni čas, mi je to tukaj prihranjeno.
Seveda je tudi moje prvo poletje, ki sem ga v celoti preživela tu, muhasto. Okoli novega leta smo imeli 40 stopinj in s Chrisom sva hitela kupit klimo, ki sva jo do zdaj uporabila trikrat! Obljubljeno nam je namreč bilo dolgo, vroče poletje. Nič od tega.
Ta vikend sva preživela v obmorskem kraju Lorne na Great Ocean Road; v kavbojkah in jaz v treh majicah s kratkimi rokavi in jopo, ker me je zeblo. Nič sončenja, nič snorkljanja, nič plavanja. Chris je sicer hotel, da bi vseeno šla, me prepričeval naj oblečem surfersko majico češ, da potem ne bo zeblo, ampak to, po mojem nikakor ni šarm morja. Ali vsaj takega, kot smo ga navajeni mi. Se zjutraj zbudimo v sončku, gremo na plažo, kavo ali pivo, kosilo, pa spet na plažo plavat, se sončit, brat. Chris, ki otroštva poleti ni preživljal na hrvaških plažah ampak v vetrovnem Apollo Bayu, ima o poletnih počitnicah (po mnenju ene, k počitniški lenobi nagnjene Evropejke) zelo izkrivljeno podobo. Nič ležanja, nič čofotanja, samo surf. V neoprenu tudi poleti, ker preveč piha in voda nikoli nima več kot 18. Pa sva naredila kompromis in šla namesto plavanja ribarit in nabirat robidnice. Tudi ok, še posebej, ker sem to nazadnje počela, uh ne vem, pred kakšnimi dvajstimi leti, ko so jih bile Banjole še polne. Chris je ujel eno ribo (brim), ampak jo je pustil živeti, ker je bila še mladička. Jaz nabrala le pest, ker je ena pred mano čisto oskubila robidniško grmičevje.
Naslednji vikend greva na Brampton Island, kar bo najin poletni oddih. Chrisov načrt: potapljanje, celodenevno snorkljanje, pohodniški izleti, s čolnom na sosednje otoke, tenis, golf. Moj skrivni načrt: pesek, turkizno in toplo morje, palma, knjiga, ležerno snorkljanje, hrana, vino, spanec. Vremenska napoved: dež. Prtljaga: zimsko, poletno, spomladansko, jesensko. Upam na sonce pomešano z dežjem.
sobota, 2. februar 2008
Sori
Ups, sorry, sem prehitro pesimistično napovedala. Pa se bo le zgodilo. Predsednik vlade Kevin Rudd se bo čez enajst dni v imenu vlade opravičil t.i. Ukradeni generaciji za vse hudo kar jim je bilo storjeno. Kompenzacij pa vsekakor ne bo. Ali bo potem kaj drugače? Vlada pravi, da bodo 'able to move on' (kdo točno se ne ve), predstavniki aboridžinskih skupnosti pa seveda hočejo denarno odškodnino. Korak naprej to vsekakor je. John Howard je namreč bil mnenja, da se Ukradena generacija te vlade in današnjih generacij katerekoli barve sploh ne tiče. Forza Kevin!
Avstralskost in slovenskost
Prejšnji ponedeljek je nekaj imigrantov, ki so uspešno opravili novi državljanski test v katerem je baje preveč vprašanj, ki se tičejo športa, dobilo avstralsko državljanstvo. 26. januarja smo namreč spet slavili Australia Day, ki je največji avstralski praznik, ker je na ta dan leta 1770 kapitan Cook priplul na vzhodno obalo. Čeprav je Cook ob prvem stiku s staroselci v svoj dnevnik zapisal, da so le-ti v svojem okolju miroljubni, srečni in samozadostni, je v duhu kapitalistične obsedenosti z lastnino, hitro sledila razglasitev zemlje za 'terra nullius', kar je Angležom dopuščalo naselitev 'odkritega' ozemlja. Več kot 200 let kasneje se v šolah še vedno uči, da je bila Avtstralija odkrita in ne 'naseljena', kot je pred kratkim v diskusiji ali bi morali na novo napisati kurikulum zgodovine potrdila, sicer laburistka in podpredsednica vlade, Julia Gillard. Da bivši oblastniki - liberalci niso hoteli niti slišati za to, da bi zgodovino na novo napisali je razumljivo, je pa zaskrbljujoče, da na to niso pripravljeni niti laburisti in najbrž znak, da opravičila Aboridžini še dolgo ne bodo slišali.
Mediji Australia Day izkoristijo za ponovno diskusijo o tem kaj je avstralskost in kaj se smatra za heretično. Tako sem v svojem najljubšem sobotnem časopisu prebrala zelo dobro napisan članek, v katerem se avtor sprašuje kaj je tisto, kar Avstralci smatrajo za sveto gleda na to, da se norca delajo čisto iz vsega in, da imajo baje na enega prebivalca največ TV humorističnih oddaj na svetu od katerih izstopa predvsem Chaser's War on Everything, ki je genialna satira vsakdana (predvsem ameriškega in avstralskega; available on YouTube). V imenu umetnosti je dovoljeno marsikaj in celo Peter Costello, bivši finančni minister je, medtem, ko je kot dobri kristjan umetniško delo z naslovom Piss-Christ (križ potopljen v urin) označil za "putrid represenation" in kot globoko žaljivo, branil njegovo pravico, do razstave. In to, je razlika med slovensko in avstralsko mentaliteto. V Sloveniji bi razstavi sledil vulkanski izbruh, opremljen z gorečimi in butastimi razpravami v Trenjih, Polnočnem klubu, Odmevih in še v kakšni oddaji novejšega tipa in na koncu bi zmagala cerkev, ki bi prepovedala razstavo. V Avstraliji je svoboda izražanja vsekakor bližje Voltairovim razsvetljenskim idejam in je srž avstralskih vrednot. In to je tisto, kar bi po mojem mnenju nekako moralo biti vključeno v državljanski test. Vprašanja, ki bi na praktičen način preverila ali se eventualno bodoči avtstralski državljan strinja s pričujočim načinom razmišljanja ali je morebiti bolj pristaš zatiranja in kaznovanja vsega tistega kar je po njegovem mnenju nemoralno. Če že testirajo znanje o avtstralskih vrednotah, naj najprej resno premislijo kaj to sploh pomeni. Emmm, imena športnih zvezdnikov? Not in my book.
In kaj torej Avstralci smatrajo za sveto? Ljubezen, družino, otroke in dom. Ampak čisto resno, čeprav se sliši klišejsko. To se odraža vsak dan v reklamah, ki se v 95% vrtijo okoli zgoraj omenjenih. Individualnost ja, ampak v smislu, da družino nosiš s sabo čeprav fizično nisi prisoten. Slovenci pa bolj kot ne prakticiramo fizično navezanost; samo, da si doma, pa tudi, če je kvaliteta odnosov enaka nuli, ker se ali sploh ne pogovarjaš, ali pa se non-stop prepiraš . Odnosi na daljavo delujejo v Avstraliji, doma pa ne. Škoda, ker tako, kot je baje za zakon dobro, da si vsake toliko časa malo narazen, sigurno enako drži za vse odnose; družinske in prijateljske. Mogoče je razlika v dojemanju odnosov čista posledica geografije. Slovenija je majhna dežela v središču Evrope, Avstralija pa je en ogromen in osamljen otok. Zakaj pa se tukaj neobremenjeno povsod in ob vsakem času smejejo na svoj račun, pa ne vem. Mogoče zato, ker so na jugu? Kot sem tudi zmedena in ne vem odgovora na vprašanje zakaj tu dopuščajo umetnosti, da gre svojo pot in zakaj se zdi, da ločitev države od cerkve ne deluje le na papirju.
Mediji Australia Day izkoristijo za ponovno diskusijo o tem kaj je avstralskost in kaj se smatra za heretično. Tako sem v svojem najljubšem sobotnem časopisu prebrala zelo dobro napisan članek, v katerem se avtor sprašuje kaj je tisto, kar Avstralci smatrajo za sveto gleda na to, da se norca delajo čisto iz vsega in, da imajo baje na enega prebivalca največ TV humorističnih oddaj na svetu od katerih izstopa predvsem Chaser's War on Everything, ki je genialna satira vsakdana (predvsem ameriškega in avstralskega; available on YouTube). V imenu umetnosti je dovoljeno marsikaj in celo Peter Costello, bivši finančni minister je, medtem, ko je kot dobri kristjan umetniško delo z naslovom Piss-Christ (križ potopljen v urin) označil za "putrid represenation" in kot globoko žaljivo, branil njegovo pravico, do razstave. In to, je razlika med slovensko in avstralsko mentaliteto. V Sloveniji bi razstavi sledil vulkanski izbruh, opremljen z gorečimi in butastimi razpravami v Trenjih, Polnočnem klubu, Odmevih in še v kakšni oddaji novejšega tipa in na koncu bi zmagala cerkev, ki bi prepovedala razstavo. V Avstraliji je svoboda izražanja vsekakor bližje Voltairovim razsvetljenskim idejam in je srž avstralskih vrednot. In to je tisto, kar bi po mojem mnenju nekako moralo biti vključeno v državljanski test. Vprašanja, ki bi na praktičen način preverila ali se eventualno bodoči avtstralski državljan strinja s pričujočim načinom razmišljanja ali je morebiti bolj pristaš zatiranja in kaznovanja vsega tistega kar je po njegovem mnenju nemoralno. Če že testirajo znanje o avtstralskih vrednotah, naj najprej resno premislijo kaj to sploh pomeni. Emmm, imena športnih zvezdnikov? Not in my book.
In kaj torej Avstralci smatrajo za sveto? Ljubezen, družino, otroke in dom. Ampak čisto resno, čeprav se sliši klišejsko. To se odraža vsak dan v reklamah, ki se v 95% vrtijo okoli zgoraj omenjenih. Individualnost ja, ampak v smislu, da družino nosiš s sabo čeprav fizično nisi prisoten. Slovenci pa bolj kot ne prakticiramo fizično navezanost; samo, da si doma, pa tudi, če je kvaliteta odnosov enaka nuli, ker se ali sploh ne pogovarjaš, ali pa se non-stop prepiraš . Odnosi na daljavo delujejo v Avstraliji, doma pa ne. Škoda, ker tako, kot je baje za zakon dobro, da si vsake toliko časa malo narazen, sigurno enako drži za vse odnose; družinske in prijateljske. Mogoče je razlika v dojemanju odnosov čista posledica geografije. Slovenija je majhna dežela v središču Evrope, Avstralija pa je en ogromen in osamljen otok. Zakaj pa se tukaj neobremenjeno povsod in ob vsakem času smejejo na svoj račun, pa ne vem. Mogoče zato, ker so na jugu? Kot sem tudi zmedena in ne vem odgovora na vprašanje zakaj tu dopuščajo umetnosti, da gre svojo pot in zakaj se zdi, da ločitev države od cerkve ne deluje le na papirju.
sobota, 10. november 2007
Glamurama po melbournsko
V torek smo imeli v Viktoriji državni praznik, ki ni kar tako. Vsako leto je namreč prvi torek v novembru Melbourne Cup Day, kar pomeni, da se cela država za tistih nekaj minut kot traja konjska dirka umiri; trgovine so zaprte, na cesti ni ljudi niti avtomobilov, slišijo se samo vlaki. Avstralci pa so tradicionalno na pikniku s frendi in družino, ki odpre novo sezono BBQ-jev. Mi smo sicer v službi imeli Professional Development day ampak so ga priredili tako, da smo do treh, ko se je dirka začela, že imeli možnost sedeti pred ekranom s kozarcem vina v roki. Jaz pa sem (spet enkrat po neavstralsko) pohitela domov, ker sem bila že drugič prepozna in nisem stavila na nobenega konja, pa mi je bilo malo nerodno pred mojimi kolegi, ker je to vsekakor 'a must'. In tako sva s Chrisom doma, s pivom v roki spremljala mišičaste a graciozne in krepko zglancane konjičke in na njih miniaturne jockeye. Meni so predvsem najbolj fajn imena rjavih in črnih tekmovalcev; Master O'Reilly, Princess Coup, Eskimo Queen, Lucky Secret ali pa recimo Blue Cloud. Zmagal pa je Efficient, ki je tako za eno leto postal najnovejši avstralski heroj in je še nekaj dni zatem gostoval na prvih straneh časopisov.
Dirko sem prvič gledala novembra 2005, ko je že četrtič zmagal Makybe Diva kar je njegovemu jockeyu privabilo ogromne solze sreče v oči. In tudi meni. Pa ne samo takrat. Tudi letos so me te inteligentne in sofisticirane živali tako ganile, da sem ob koncu dirke spet bila solzna. Le kdaj se bom nehala presenečati?!
Cup Day je sicer le glavna od mnogih dirk, ki se zgodijo v približno treh tednih, kolikor traja Melbourne Spring Races Carnival ali kar 'The Races'. Seveda gre spet za velik biznis, pa ne samo s stavami ampak tudi z oblačili. Nekaj mesecev pred dirkami so revije in trgovine polne 'frocks' ali oblek, ki jih je nujno potrebno nositi s klobukom in previsokimi petami. Sama se trudim, da zbrko okrog dirk popolnoma ignoriram, ker mi sploh ne diši, da bi se že zjutraj nalivala s šampanjcem, se v štiklah drenjala pred WC škatlami, ki jih je vedno petdesetkrat premalo, nekaj ur stala na žgočem soncu in si želela, da bi bila drugje. Poleg tega pa mi tudi 'Races' moda ni niti najmanj všeč, ker je preveč načičkana ampak glede na to, da sem se tisto soboto, ko se je karneval začel vračala z vlakom iz mesta ravno takrat, ko so se je prva dirka končala, nisem mogla spregledati, da so letos namesto ta pravih klobukov, ženske nosile le nekakšne smešne obroče s perjem (think 1920s), ki so ob pozni popoldanski uri na grdo pijanih ženskah izgledali že zelo pocufano. Ne, avstralski okus za oblačenje sigurno ni prefinjen, kar se odraža ne samo na karnevalu ampak čisto vsak dan in povsod; na cesti, v mestu, v službi, na TV, v revijah, v lokalih...; Z eno besedo: preveč! Moški so sicer veliko boljši, ker imajo srečo, da v klasičnih oblekah, ki jih poživijo z najkulnejšimi supergami izgledajo ja.....kar kul.
Za japije in tiste, ki si domišljajo, da to so, pa je vsako leto največji ? v kateri šotor, ki ga postavijo največje, najuspešnješe in glamurozne firme in oglaševalske agencije v Melbournu in v katerem se ga srečneži lahko napijajo in zadevajo na tuji račun, se bodo lahko prigurali preko vez ali z uporabo lastnega šarma. Na ta račun je bila posneta tudi epizoda Kath & Kim, ki jo s Chrisom gledava, če se le spomniva, da je na sporedu in, ki satirično prikaže stereotipno avstralsko družino. In kaj je bolj primernega za satiro kot pijane, nališpane in olepšane, vitke in debele, lepe in grde ženske?
Chris je ob gledanju dirke spet postavil moralno vprašanje: 'How can you Slovenes eat horse?' Hm, ne vem kaj naj rečem. Ehm, .... ker je.... zdravo? Le zakaj jemo konje? Sem sicer rekla, da so to drugačni konji, ampak v bistvu nimam pojma kje, katere vrste in kako jih redijo? Za Avstralce, ki konje blazno spoštujejo in, ki nastopajo v njihovih pravljicah za otroke in zgodbah za odrasle, je to super žaljivo. Če ima kdo kakšen pameten odgovor, ki ga lahko uporabim vsakokrat, ko me Chris spet spravi v zadrego, ko pravi 'Oh, in Slovenia they eat horse! And....they even have a horseburger!' in se potem muza ko čaka in me gleda kako mi postaja vroče in vedno bolj nerodno, naj mi lepo prosim posreduje odgovor.
Dirko sem prvič gledala novembra 2005, ko je že četrtič zmagal Makybe Diva kar je njegovemu jockeyu privabilo ogromne solze sreče v oči. In tudi meni. Pa ne samo takrat. Tudi letos so me te inteligentne in sofisticirane živali tako ganile, da sem ob koncu dirke spet bila solzna. Le kdaj se bom nehala presenečati?!
Cup Day je sicer le glavna od mnogih dirk, ki se zgodijo v približno treh tednih, kolikor traja Melbourne Spring Races Carnival ali kar 'The Races'. Seveda gre spet za velik biznis, pa ne samo s stavami ampak tudi z oblačili. Nekaj mesecev pred dirkami so revije in trgovine polne 'frocks' ali oblek, ki jih je nujno potrebno nositi s klobukom in previsokimi petami. Sama se trudim, da zbrko okrog dirk popolnoma ignoriram, ker mi sploh ne diši, da bi se že zjutraj nalivala s šampanjcem, se v štiklah drenjala pred WC škatlami, ki jih je vedno petdesetkrat premalo, nekaj ur stala na žgočem soncu in si želela, da bi bila drugje. Poleg tega pa mi tudi 'Races' moda ni niti najmanj všeč, ker je preveč načičkana ampak glede na to, da sem se tisto soboto, ko se je karneval začel vračala z vlakom iz mesta ravno takrat, ko so se je prva dirka končala, nisem mogla spregledati, da so letos namesto ta pravih klobukov, ženske nosile le nekakšne smešne obroče s perjem (think 1920s), ki so ob pozni popoldanski uri na grdo pijanih ženskah izgledali že zelo pocufano. Ne, avstralski okus za oblačenje sigurno ni prefinjen, kar se odraža ne samo na karnevalu ampak čisto vsak dan in povsod; na cesti, v mestu, v službi, na TV, v revijah, v lokalih...; Z eno besedo: preveč! Moški so sicer veliko boljši, ker imajo srečo, da v klasičnih oblekah, ki jih poživijo z najkulnejšimi supergami izgledajo ja.....kar kul.
Za japije in tiste, ki si domišljajo, da to so, pa je vsako leto največji ? v kateri šotor, ki ga postavijo največje, najuspešnješe in glamurozne firme in oglaševalske agencije v Melbournu in v katerem se ga srečneži lahko napijajo in zadevajo na tuji račun, se bodo lahko prigurali preko vez ali z uporabo lastnega šarma. Na ta račun je bila posneta tudi epizoda Kath & Kim, ki jo s Chrisom gledava, če se le spomniva, da je na sporedu in, ki satirično prikaže stereotipno avstralsko družino. In kaj je bolj primernega za satiro kot pijane, nališpane in olepšane, vitke in debele, lepe in grde ženske?
Chris je ob gledanju dirke spet postavil moralno vprašanje: 'How can you Slovenes eat horse?' Hm, ne vem kaj naj rečem. Ehm, .... ker je.... zdravo? Le zakaj jemo konje? Sem sicer rekla, da so to drugačni konji, ampak v bistvu nimam pojma kje, katere vrste in kako jih redijo? Za Avstralce, ki konje blazno spoštujejo in, ki nastopajo v njihovih pravljicah za otroke in zgodbah za odrasle, je to super žaljivo. Če ima kdo kakšen pameten odgovor, ki ga lahko uporabim vsakokrat, ko me Chris spet spravi v zadrego, ko pravi 'Oh, in Slovenia they eat horse! And....they even have a horseburger!' in se potem muza ko čaka in me gleda kako mi postaja vroče in vedno bolj nerodno, naj mi lepo prosim posreduje odgovor.
ponedeljek, 29. oktober 2007
Gastarbajterske štorije
Telefonsko sporočilo na tajnici: 'Hi, Nina. This is Sue. I just wanted to let you know that Slovenia will be featured on Getaway tonight.'
Wow. Je bila že enkrat prej, pred približno dvemi leti, ko so govorili o krajih kjer bi se bilo najbolj ljubko poročiti in snemali ja, kje drugje kot na Bledu in... Otočcu, in v kateri sem izvedela, da je Slovenija dežela gradov, na kar sama prej nikoli nisem pomislila. Tokrat pa naj bi bila oddaja o mojem mestu... Ljubljani.
Polna pričakovanja sem hitro mesedžirala Chrisovi mami, babici pa Kate in Wayneu in hkrati upala, da bo čim več ljudi v službi gledalo oddajo, da bi končno videli od kod prihajam in mi ne bo več treba vedno znova in znova in znova ponavljati, da nismo del nekdanjega vzhodnega bloka, da pravzaprav niti geografsko nismo v vzhodni Evropi in, da nas je Lonely Planet po ne vem čigavi logiki uvrstil tja in predvsem, da se NISEM v Avstralijo podala s trebuhom za kruhom, ker sem bila v domači deželici karseda zadovoljna. Da Slovenija ni Slovaška, ni Rusija in ne Albanija, da ni južno od Makedonije in, da je prisežem, čeprav ponavadi ni na 'turističnem zemljevidu', kot me je podučila sodelavka Karen, ki je od takrat ne maram več, res, ljubka srednje-evropska deželica, ki na majhni površini združuje vse najlepše kar ima Evropa ponuditi. Sem upala (Chris je bil vesel, da nisem imela pri sebi telefonskih drugih kolegov, ker bi drugače najbrž mesidž poslala vsem!), da me potem ljudje ne bodo več vabili v soboto na kavo še z eno njihovo frendico, ki je tudi Slovenka za katero pa se v prvih sekundah izkaže, da je Slovakinja (sem bila sicer skepična, ker Slovencev pa po svetu po mojih izkušnjah kar takole res ni lahko najti) in, da me svojim prijateljem ne bi več predstavljali z 'This is Nina. She's from Albania.' (if only I was joking!). Pa, da mi ne bo več treba okoli pošiljati promo videa iz CNNa 'Slovenia. Diversity to Discover.' Da bi skratka Slovenijo videli v živo in, da bi jim sonarodnjak jasno in glasno povedal kako mamljiva je ta moja dežela.
Razburjena sva torej s Chrisom sedela pred TV in kmalu zaslišala narodnjake 'Slovenija, od kod lepote tvoje...' Hahaha! Sva se smejala. 'Joj, kako je lepa,' sva ves čas govorila. Ljubljano so v tistih parih minutah res uspeli prikazati tako kot je, z dušo in jo skupaj s Slovenijo celo umestili v srednjo Evropo. Peljali so nas v 'najboljši hostel na svetu' v Celico, kjer je baje največ prenočiteljev ravno Avstralcev, pa na Gornji trg, v Romeo ob Ljubljanico, pa na tržnico, kjer so branjevke govorile po slovensko in kjer je ena oštela napovedovalko, ker je pregrobo prijela ogromnega jurčka (me je bilo malo sram :)). Pa seveda na grad z vzpenjačo, ki se je še ne morem navaditi. Na gradu so na srečo prikazali le pogled na Staro Ljubljano, ker roko na srce, beton, ki se razprostira na vse strani okoli izgleda tako kot 'commission housing' tukaj. Našli so celo neko žensko, ki je na trgu prodajala nogavice iz avstralske merino volne, ki se je domov vrnila po tem, ko je v Avstraliji preživela 62 let in je govorila ljubljanščino in avstralščino. Vodič, ki je komentatorko peljal okoli mesta je sicer govoril popolno angleščino, pa tudi komentatorka ni pozabila povedati, da vsi govorimo vsaj en tuji jezik. Oh, kako sva bila oba s Chrisom ponosna! Če si želite ogledati oddajo, ki mi je polepšala še cel petek, kliknite tukaj.
Naslednji dan v službi je najprej k meni pristopil Nick, mi povedal, da sta z zaročenko gledala oddajo, in, da si ona želi tja, ker da je Ljubljana kot 'little Prague'. No shit! In potem me je prvič ogovorila Kay, zelo naduta ženska srednjih let, ki me je še po enem letu vsakodnevnega videvanja v službi zamenjevala z Rusinjo. Kako lepa arhitektura, pa tlakovane ulice, pa kaj, da delam v Avstraliji, če je doma tako lepo. In me v tistem dnevu ogovorila še najmanj trikrat, ker je najbrž končno uvidela, da sem iz civilizirane države. Ali pa zdaj v meni vidi lokalca, ki bi ji enkrat lahko razkazal deželico. Hmmm.... sorry, but don't think so Kay!
Ob kosilu pa se je seveda spet moralo zgodit. Koordinatorka High School Prep Programme, ki ni gledala oddaje si ni mogla kaj, da se ne bi naredila pametno in rekla, da je ravno pred kratkim gledala oddajo v kateri je zakonski par kupil grad v Sloveniji in ga prenovil. Pa sem se spomnila, da sem nekaj podobnega gledala pred davnimi časi še v Sloveniji in, da je grad bil na Slovaškem. Damn! Zadnje čase v taki situaciji ponavadi na pol v hecu, na pol zares povem, da je Veronika iz Coelhovega romana poskušala narediti samomor, ker nihče ni vedel kje Slovenija je! Malo pretiravam in knjigi delam krivico, vem, ampak po tem si ime SLOVENIJA sigurno zapomnejo. Je preizkušeno.
Upam, da bo Slovenije v medijih še več (če ne drugače sigurno naslednje leto, ko bomo predsedovali) in, da bo vključena v paketna potovanja po Evropi, česar zaenkrat še nisem zasledila. Čeprav, po drugi strani mi, predvsem v poletnih mesecih, Ljubljančani tožijo, da je povsod dovolj in celo preveč turistov. Ampak bi bilo res super, da ne bi bila vsakič preveč presenečena in vesela, ker nekdo tu spodaj celo ve kje je Slovenija, ker bi bilo to samoumevno tako kot je že samoumevno da vejo kje je Hrvaška. Čeprav je en razlog zato najbrž tudi ta, da je hrvaških imigrantov tu ogromno.
Tako, vidite. V tujini sem postala izrazito patriotsko naravnana. In vsi vi, ki ste doma, se prosim večkrat zavestno spomnite kako najlepša je Slovenija in to ne kljub, ampak predvsem zato, ker je majhna. O njenih ljudeh, zavistnosti, škodoželju in sosedskih (ne)odnosih pa kdaj drugič.
Wow. Je bila že enkrat prej, pred približno dvemi leti, ko so govorili o krajih kjer bi se bilo najbolj ljubko poročiti in snemali ja, kje drugje kot na Bledu in... Otočcu, in v kateri sem izvedela, da je Slovenija dežela gradov, na kar sama prej nikoli nisem pomislila. Tokrat pa naj bi bila oddaja o mojem mestu... Ljubljani.
Polna pričakovanja sem hitro mesedžirala Chrisovi mami, babici pa Kate in Wayneu in hkrati upala, da bo čim več ljudi v službi gledalo oddajo, da bi končno videli od kod prihajam in mi ne bo več treba vedno znova in znova in znova ponavljati, da nismo del nekdanjega vzhodnega bloka, da pravzaprav niti geografsko nismo v vzhodni Evropi in, da nas je Lonely Planet po ne vem čigavi logiki uvrstil tja in predvsem, da se NISEM v Avstralijo podala s trebuhom za kruhom, ker sem bila v domači deželici karseda zadovoljna. Da Slovenija ni Slovaška, ni Rusija in ne Albanija, da ni južno od Makedonije in, da je prisežem, čeprav ponavadi ni na 'turističnem zemljevidu', kot me je podučila sodelavka Karen, ki je od takrat ne maram več, res, ljubka srednje-evropska deželica, ki na majhni površini združuje vse najlepše kar ima Evropa ponuditi. Sem upala (Chris je bil vesel, da nisem imela pri sebi telefonskih drugih kolegov, ker bi drugače najbrž mesidž poslala vsem!), da me potem ljudje ne bodo več vabili v soboto na kavo še z eno njihovo frendico, ki je tudi Slovenka za katero pa se v prvih sekundah izkaže, da je Slovakinja (sem bila sicer skepična, ker Slovencev pa po svetu po mojih izkušnjah kar takole res ni lahko najti) in, da me svojim prijateljem ne bi več predstavljali z 'This is Nina. She's from Albania.' (if only I was joking!). Pa, da mi ne bo več treba okoli pošiljati promo videa iz CNNa 'Slovenia. Diversity to Discover.' Da bi skratka Slovenijo videli v živo in, da bi jim sonarodnjak jasno in glasno povedal kako mamljiva je ta moja dežela.
Razburjena sva torej s Chrisom sedela pred TV in kmalu zaslišala narodnjake 'Slovenija, od kod lepote tvoje...' Hahaha! Sva se smejala. 'Joj, kako je lepa,' sva ves čas govorila. Ljubljano so v tistih parih minutah res uspeli prikazati tako kot je, z dušo in jo skupaj s Slovenijo celo umestili v srednjo Evropo. Peljali so nas v 'najboljši hostel na svetu' v Celico, kjer je baje največ prenočiteljev ravno Avstralcev, pa na Gornji trg, v Romeo ob Ljubljanico, pa na tržnico, kjer so branjevke govorile po slovensko in kjer je ena oštela napovedovalko, ker je pregrobo prijela ogromnega jurčka (me je bilo malo sram :)). Pa seveda na grad z vzpenjačo, ki se je še ne morem navaditi. Na gradu so na srečo prikazali le pogled na Staro Ljubljano, ker roko na srce, beton, ki se razprostira na vse strani okoli izgleda tako kot 'commission housing' tukaj. Našli so celo neko žensko, ki je na trgu prodajala nogavice iz avstralske merino volne, ki se je domov vrnila po tem, ko je v Avstraliji preživela 62 let in je govorila ljubljanščino in avstralščino. Vodič, ki je komentatorko peljal okoli mesta je sicer govoril popolno angleščino, pa tudi komentatorka ni pozabila povedati, da vsi govorimo vsaj en tuji jezik. Oh, kako sva bila oba s Chrisom ponosna! Če si želite ogledati oddajo, ki mi je polepšala še cel petek, kliknite tukaj.
Naslednji dan v službi je najprej k meni pristopil Nick, mi povedal, da sta z zaročenko gledala oddajo, in, da si ona želi tja, ker da je Ljubljana kot 'little Prague'. No shit! In potem me je prvič ogovorila Kay, zelo naduta ženska srednjih let, ki me je še po enem letu vsakodnevnega videvanja v službi zamenjevala z Rusinjo. Kako lepa arhitektura, pa tlakovane ulice, pa kaj, da delam v Avstraliji, če je doma tako lepo. In me v tistem dnevu ogovorila še najmanj trikrat, ker je najbrž končno uvidela, da sem iz civilizirane države. Ali pa zdaj v meni vidi lokalca, ki bi ji enkrat lahko razkazal deželico. Hmmm.... sorry, but don't think so Kay!
Ob kosilu pa se je seveda spet moralo zgodit. Koordinatorka High School Prep Programme, ki ni gledala oddaje si ni mogla kaj, da se ne bi naredila pametno in rekla, da je ravno pred kratkim gledala oddajo v kateri je zakonski par kupil grad v Sloveniji in ga prenovil. Pa sem se spomnila, da sem nekaj podobnega gledala pred davnimi časi še v Sloveniji in, da je grad bil na Slovaškem. Damn! Zadnje čase v taki situaciji ponavadi na pol v hecu, na pol zares povem, da je Veronika iz Coelhovega romana poskušala narediti samomor, ker nihče ni vedel kje Slovenija je! Malo pretiravam in knjigi delam krivico, vem, ampak po tem si ime SLOVENIJA sigurno zapomnejo. Je preizkušeno.
Upam, da bo Slovenije v medijih še več (če ne drugače sigurno naslednje leto, ko bomo predsedovali) in, da bo vključena v paketna potovanja po Evropi, česar zaenkrat še nisem zasledila. Čeprav, po drugi strani mi, predvsem v poletnih mesecih, Ljubljančani tožijo, da je povsod dovolj in celo preveč turistov. Ampak bi bilo res super, da ne bi bila vsakič preveč presenečena in vesela, ker nekdo tu spodaj celo ve kje je Slovenija, ker bi bilo to samoumevno tako kot je že samoumevno da vejo kje je Hrvaška. Čeprav je en razlog zato najbrž tudi ta, da je hrvaških imigrantov tu ogromno.
Tako, vidite. V tujini sem postala izrazito patriotsko naravnana. In vsi vi, ki ste doma, se prosim večkrat zavestno spomnite kako najlepša je Slovenija in to ne kljub, ampak predvsem zato, ker je majhna. O njenih ljudeh, zavistnosti, škodoželju in sosedskih (ne)odnosih pa kdaj drugič.
četrtek, 18. oktober 2007
(Ne)varnostne spletke
Avstralci so obsedeni z varnostjo. Povsod in ob vsakem času. Na hitrih cestah denimo, je omejitev 100km/h in 110km/h izven mestnih območij in to celo na podeželju in v notranjosti kjer si za popestritev že res želiš malo ovinkarjenja in vzpenjanja. Plakati po avstralsko opozarjajo: 'Too fast? You bloody idiot!", in, ker si noben ne želi biti idiot vsi, ampak res vsi, vozijo kot polži. Vključno s Chrisom, kar je presenečenje, če se spomnim njegove vožnje v Evropi, kjer, mi je šele zdaj jasno, si je najbrž dal duška, ker kazni niso tako visoke v primerjavi s tukajšnjimi (zelo drago in tudi precej hitro izgubiš vozniško). Posebej ga je fascinirala nemška avtocesta.
Avstralski kolesarji imajo na glavi obvezno čelado in čeprav sem se na začetku butasto počutila, predvsem zato, ker se 'magpies' ptiči brez sramu večkrat zapodijo in kljunejo v čelado (predvsem zdaj spomladi, ko se ženijo), sem ugotovila, da bi bila še večji butelj brez nje, saj bi Avstralci vsi po vrsti mislili, da blazno izzivam usodo. Pa še ptiči bi me kljuvali direkt v glavo, kot je rekel Chris, po tem, ko sem se presenečena vrnila iz poizkusne vožnje in bila prepričana, da jim je všeč moja rdeča čelada. Ampak baje kljuvajo z njo ali brez nje. Kdo bi razumel avstralsko divjino!
Kadar se v službo ne pripeljem s kolesom, grem peš in trenutno na enem delu poti potekajo manjša dela ob cesti, table pa na nevarnost opozarjajo 50m prej in zatem. Postavljena je tudi oranžna pregrada, in za pešce, ki jih ni prav veliko, skrbita kar dva prijazna človeka, ki me vsako jutro najprej pozdravita in popeljeta okoli delovne luknje (ki je prisežem, majhnega obsega in sploh ne pregloboka) s tem, da skoraj ustavita promet in potem še nekaj časa pogledujeta za mano, da bi se prepričala, če sem ok. Oh, me spravljata v zadrego!
Za nameček smo danes v službi spet imeli sestanek, na katerem je Greg eno celo uro predaval in imel Power Point prezentacijo o varnosti in varnostnih ukrepih v primeru hm, ja, bombnega napada, požara, streljanja, puščanja plina itd. Moram priznati, da po celem dnevu dela res nisem bila 100% pri stvari (in sem v bistvu z odprtimi očmi dremala) in, če bi bila v Sloveniji, tudi moji kolegi najbrž ne bi bili. Ampak na moje veliko presenečenje so avstralski učitelji ves čas ugledno sodelovali in na koncu celo postavljali več ali manj (nes)pametna vprašanja. Le zakaj ne bi šli domov? Najbrž sem malo čudna in nevestna. Atmosfera je bila ves čas sestankovanja v duhu pričakovanja nevarnosti na vsakem koraku in ena učiteljica mi je celo rekla, da se 'Amerika' (v smislu streljanja) lahko vsak čas zgodi tudi tukaj. Kar vmesna pripomba, če upoštevam, da je pred desetimi leti na Tasmaniji Martin Bryant postrelil na desetine ljudi v kafiču in pred njim. No, ampak malo se mi pa le zdijo paranoični. Naši študenti so (upam) po večini uravnovnešeni ljudje, ki vedo zakaj so tukaj in kam jih bo študij popeljal. Imamo pa seveda šolskega psihologa za vsak primer.
Ravno včeraj pa je ena kolegica, ki se je vrnila iz Tajske na lunch breaku razlagala kako je bila šokirana nad (ne)varnostjo tam. Baje, da vozijo kot nori in otroke sprehajo le nekaj metrov stran od štiripasovnice. Čudno, večina jih preživi. Je rekla tudi, da bi večina zahodnjakov tam le težko preživela, jaz pa sem si mislila, ne zahodnjakov, le Avstralci bi tam najbrž res na veliko umirali. Začuda je baje, res največje število udeležencev v prometnih nesrečah s skuterji (ki si jih lahko izposodi vsakdo, tako kot včasih v Grčiji) avstralskega porekla. V kaosu je red, bi lahko rekli, a Aussieji ga niso navajeni, ker prihajo iz dežele predpisov in pravil.
Skrb za varnost je tako vsakdan v življenju Avstralcev. Chrisova mama nama je takoj, ko je ugotovila, da je najino stanovanje za avstralske standarde ne-varno, prinesla gasilni aparat in detektor dima. Chrisovi bratranci morajo pa tudi vedno kadar plavajo v njihovem bazenu pod budnim očesom moje tašče, nositi rešilne jopiče! In vedno kadar sedim na zadnjem sedežu avtomobila nepripeta, sem kregana. Sicer redkeje, ampak kdaj pa kdaj še vedno pozabim, ker nisem navajena.
Tudi na avstralskih plažah se vedno najde reševalec (čeprav je ravno ta teden v Byron Bayu blizu Sydneya, morski pes spet odgriznil del roke neke plavalke) in plavati smemo le v za to posebej določenih delih. V Queenslandu so plaže posejane z napisi, ki opozarjajo na nevarnost krokodilov, ki bi pomotoma zašli v morsko vodo ali strašansko strupenimi meduzami. In v takih primerih sem zelo hvaležna za avstralsko paranoično naravnanostjo. Le pajkov in mrčesa jih očitno ni strah, ker sem še vedno edina, ki vedno ponori kadar se sreča s kakšno bolj eksotično vrsto. Tudi kače se jim zdijo ljubke. Jaz pa, kadar gremo na ekskurzijo v katerega od mnogih živalskih vrtov, še vedno stojim previdno zadaj in nimam zaenkrat prav nobene želje, da bi se kakršnegakoli plazilca ljubkovalno dotaknila. Chris je že nekajkrat izrazil željo, da si kot hišnega ljubljenčka želi kačo. Pa sem rekla, da se bom v tem primeru izselila.
Drugače pa Chris na sploh v varnostnem pogledu ni tipičen Avstralec saj sva, česar se še zdaj z grozo spomnim, pozimi pred leti skoraj ostala zaprta v bivšem kontracijskem taborišču na Češkem, ker ga je cela zadeva tako presunila, da kljub bližajoči se temi in mojemu prigovarjanju ni hotel oditi. Na srečo je prišel paznik, ki je slišal glasove tik preden je hotel dokončno zakleniti ogromna železna vrata. Ni bil happy. Najbrž, ker hm, ja, žična ograja je še vedno nameščena.
Avstralski kolesarji imajo na glavi obvezno čelado in čeprav sem se na začetku butasto počutila, predvsem zato, ker se 'magpies' ptiči brez sramu večkrat zapodijo in kljunejo v čelado (predvsem zdaj spomladi, ko se ženijo), sem ugotovila, da bi bila še večji butelj brez nje, saj bi Avstralci vsi po vrsti mislili, da blazno izzivam usodo. Pa še ptiči bi me kljuvali direkt v glavo, kot je rekel Chris, po tem, ko sem se presenečena vrnila iz poizkusne vožnje in bila prepričana, da jim je všeč moja rdeča čelada. Ampak baje kljuvajo z njo ali brez nje. Kdo bi razumel avstralsko divjino!
Kadar se v službo ne pripeljem s kolesom, grem peš in trenutno na enem delu poti potekajo manjša dela ob cesti, table pa na nevarnost opozarjajo 50m prej in zatem. Postavljena je tudi oranžna pregrada, in za pešce, ki jih ni prav veliko, skrbita kar dva prijazna človeka, ki me vsako jutro najprej pozdravita in popeljeta okoli delovne luknje (ki je prisežem, majhnega obsega in sploh ne pregloboka) s tem, da skoraj ustavita promet in potem še nekaj časa pogledujeta za mano, da bi se prepričala, če sem ok. Oh, me spravljata v zadrego!
Za nameček smo danes v službi spet imeli sestanek, na katerem je Greg eno celo uro predaval in imel Power Point prezentacijo o varnosti in varnostnih ukrepih v primeru hm, ja, bombnega napada, požara, streljanja, puščanja plina itd. Moram priznati, da po celem dnevu dela res nisem bila 100% pri stvari (in sem v bistvu z odprtimi očmi dremala) in, če bi bila v Sloveniji, tudi moji kolegi najbrž ne bi bili. Ampak na moje veliko presenečenje so avstralski učitelji ves čas ugledno sodelovali in na koncu celo postavljali več ali manj (nes)pametna vprašanja. Le zakaj ne bi šli domov? Najbrž sem malo čudna in nevestna. Atmosfera je bila ves čas sestankovanja v duhu pričakovanja nevarnosti na vsakem koraku in ena učiteljica mi je celo rekla, da se 'Amerika' (v smislu streljanja) lahko vsak čas zgodi tudi tukaj. Kar vmesna pripomba, če upoštevam, da je pred desetimi leti na Tasmaniji Martin Bryant postrelil na desetine ljudi v kafiču in pred njim. No, ampak malo se mi pa le zdijo paranoični. Naši študenti so (upam) po večini uravnovnešeni ljudje, ki vedo zakaj so tukaj in kam jih bo študij popeljal. Imamo pa seveda šolskega psihologa za vsak primer.
Ravno včeraj pa je ena kolegica, ki se je vrnila iz Tajske na lunch breaku razlagala kako je bila šokirana nad (ne)varnostjo tam. Baje, da vozijo kot nori in otroke sprehajo le nekaj metrov stran od štiripasovnice. Čudno, večina jih preživi. Je rekla tudi, da bi večina zahodnjakov tam le težko preživela, jaz pa sem si mislila, ne zahodnjakov, le Avstralci bi tam najbrž res na veliko umirali. Začuda je baje, res največje število udeležencev v prometnih nesrečah s skuterji (ki si jih lahko izposodi vsakdo, tako kot včasih v Grčiji) avstralskega porekla. V kaosu je red, bi lahko rekli, a Aussieji ga niso navajeni, ker prihajo iz dežele predpisov in pravil.
Skrb za varnost je tako vsakdan v življenju Avstralcev. Chrisova mama nama je takoj, ko je ugotovila, da je najino stanovanje za avstralske standarde ne-varno, prinesla gasilni aparat in detektor dima. Chrisovi bratranci morajo pa tudi vedno kadar plavajo v njihovem bazenu pod budnim očesom moje tašče, nositi rešilne jopiče! In vedno kadar sedim na zadnjem sedežu avtomobila nepripeta, sem kregana. Sicer redkeje, ampak kdaj pa kdaj še vedno pozabim, ker nisem navajena.
Tudi na avstralskih plažah se vedno najde reševalec (čeprav je ravno ta teden v Byron Bayu blizu Sydneya, morski pes spet odgriznil del roke neke plavalke) in plavati smemo le v za to posebej določenih delih. V Queenslandu so plaže posejane z napisi, ki opozarjajo na nevarnost krokodilov, ki bi pomotoma zašli v morsko vodo ali strašansko strupenimi meduzami. In v takih primerih sem zelo hvaležna za avstralsko paranoično naravnanostjo. Le pajkov in mrčesa jih očitno ni strah, ker sem še vedno edina, ki vedno ponori kadar se sreča s kakšno bolj eksotično vrsto. Tudi kače se jim zdijo ljubke. Jaz pa, kadar gremo na ekskurzijo v katerega od mnogih živalskih vrtov, še vedno stojim previdno zadaj in nimam zaenkrat prav nobene želje, da bi se kakršnegakoli plazilca ljubkovalno dotaknila. Chris je že nekajkrat izrazil željo, da si kot hišnega ljubljenčka želi kačo. Pa sem rekla, da se bom v tem primeru izselila.
Drugače pa Chris na sploh v varnostnem pogledu ni tipičen Avstralec saj sva, česar se še zdaj z grozo spomnim, pozimi pred leti skoraj ostala zaprta v bivšem kontracijskem taborišču na Češkem, ker ga je cela zadeva tako presunila, da kljub bližajoči se temi in mojemu prigovarjanju ni hotel oditi. Na srečo je prišel paznik, ki je slišal glasove tik preden je hotel dokončno zakleniti ogromna železna vrata. Ni bil happy. Najbrž, ker hm, ja, žična ograja je še vedno nameščena.
Naročite se na:
Objave (Atom)
