Navkljub blaznemu patriotizmu se zdi, da si vsak Avstralec, ki marsikaj da nase, želi biti Evropejec. Kako drugače bi lahko razložili dejstvo, da se v Avstraliji vse kar v imenu nosi pridevnik 'European' smatra za ueber prefinjeno. Trgovci to seveda spretno izkoriščajo in nabijajo grozovite marže. Se čisto zavedam, da mora blago prepotovati n-km, ampak sigurno pot ne more biti tako zelo draga?. Italijanski pršut? 100$ za kg. Baguette? 3.50$. Marmelada Bonne Maman? 6.50$. Camper čevlji? 300$. Diesel kavbojke? Od 350$. Mandarina Duck? Od 300$. Še večji nateg pa se zgodi kadar slabemu izdelku nabijejo ceno le, ker je Made in Europe. V delikatesi veleblagovnice David Jones sem tako na prodajnih policah videla avstrijsko marmelado za katero vem, da je pri nas čisto brez statusa, ker je brezveze in ima preveč dodatkov in sladkorja, tukaj pa so jo očitno označili za delikateso in ji nabili ceno 7$ za majhen kozarček.
V Melbournu imamo, kot se za evropsko wannabe mesto spodobi, tudi veliko delicatessens, boulangeries, patisseries, bistros in cafes. Na Spring Street stoji sofisticiran cafe The European, v katerem za zajrtk lahko pojemo Croque monsieur in spijemo najboljšo kavo v Melbournu. Ja, Melbournčani so ponosni pivci kave. Ali vsaj mediji pravijo tako. Ker je pač evropsko. (Mogoče imam le jaz tako smolo, da so okoli mene sami pivci čaja z...mlekom.) Tako so za propad Starbucksa, ki je v nedeljo zaprl 61 od vsega 84 lokalov po vsej Avstraliji časopisi ponosno krivili 'evropejskost' Melbournčanov, ki so od nekdaj navajeni piti dobro kavo in so coffee culture, kar kofetarska korporacija prodaja, imeli celo že pred letom 2001, ko je vstopila na avstralski trg. Strabucks tu skratka ni nikoli imel šanse, ker je preveč ameriški. Starbucks kava stinks, se strinjam. Je umetna z dodatki sirupov in vodena in brez arome, če jo naročiš brez. Čisto mogoče, da posel ni stekel zaradi prefinjenosti avstralskih kofetarjev. Bolj možno pa se mi zdi, da je k temu pripomogla visoka cena. V Starbucksu je latte 3.90$, v cafeju pa ne preseže 3.20. In glede na to, da so Avstralci zelo šparoven narod, če sem danes politično korektna, jih večina Strabucksa sigurno ni vzela za svojega.
Zakaj torej taka vsesplošna obsesija z Evropo? Mogoče se prenaša iz roda v rod - prvi evropski priseljenci so zagotovo pogrešali in zato idealizirali nekdanjo domovino. Lahko pa, da so krivi mediji, ki evropejstvo tako močno propagirajo, najbrž zato, da uslugo delajo trgovcem. In kupci so še enkrat zmanipulirani. Nekateri celo tako močno, da njihovi avtomobili namesto avstralske standardne tablice nosijo EU model. Kaj pa EU zvezde? No problem. Na tej strani oble imamo ja Souther Cross!
In čisto samo zato, ker je tale članek zadetek v polno, pa tudi zato, da ne boste mislili, da iz domotožja pristransko in zlobno nakladam, sem ga copy-pastala iz sobotnega The Age. Enjoy the read.
Life at home just doesn't Campari
Raymond Gill yearns for his own European reunion.
How can you not feel empathy for those poor people trapped inside the Qantas jumbo last week? Everyone knows that when returning to Australia after an extended holiday certain feelings are inevitable - depression, decompression, a sinking feeling, and finally a bumpy landing.
Those feelings are not as literal as they were last week in the Arthur Hailey scenario in Manila, but anyone who returns home and is presented with an arrival card asking how much cattle semen you have on you knows, landing in Oz can sometimes feel like entering a parallel universe.
Like, where are all the people? If Melbourne is supposed to be attracting 1500 emigres a week desperate to embrace the latte lane-way good life, where the hell are they?
As you leave Tullamarine and drive past shrub after shrub through flat, darkened suburbs it's only the yellow glow of the occasional Midas Muffler sign that indicates that there might be a life form out there.
The city centre looks like an elaborate set for an off-shore Hollywood movie about the end of the world in some anonymous American city. There are convincing looking freeways, stadiums and skyscrapers but somehow it's all become part of an M. Night Shamalayan film: the human beings must have been transported to other eco-systems.
After weeks of lofty reading in The Herald Tribune about the Norwegian volte-face on beetroot-farming or insider deconstructions of an al-Qaeda cell in a remote goat-herding region of Kazakhstan, you turn on the TV and open the papers to see lead-stories on Aussie Rules.
Your mind casts back to that galaxy far, far away known as the rest of the world and you reflect that Ireland might have been playing hard to get by refusing to sign the Lisbon Treaty for Mr Sarkozy, but well, why don't we sign it?
After six weeks in Europe-land, who hasn't fantasised about getting Oz into the European Union, even if it means sitting through Carla Bruni's new album Comme Si De Rien N'Etait, described as "all slow-motion xylophones and swirly guitars"? Hell, we'll even look at nude photos of her if we have to, and who can resist the appeal of our great nation being in the Eurovision Song Contest?
In other old-world news the Cornish have been refusing to loan their "Cornish pasty" moniker, insisting that the only Cornish pasty comes from Cornwall. But wouldn't we all be happy to offer up the Pie Floater, the lamington or even Peach Melba for European culinary piracy if it meant a place in the EU?
Call it Euro-snobbery, but as Barbra Streisand or someone once put it, I Yam What I Yam. In a city like Melbourne, which likes to boast about how "European" it is, it's hard not to pine for the real thing. A McCappuccino in a McCafe on McSwanston Street is all very nice and everything but it's not quite an Italian stand-up coffee bar with blood-orange Camparis and customers arguing politics above the din of buzzing Vespas.
If we're going to pretend we're all very Euro-sophisticated then why not go the whole hog, so to speak? If female Italian traffic cops can walk the cobblestones of central Rome in sky-high stilettos handing out parking tickets, don't you think our traffic gals could manage a little hike around the CBD without donning trainers the size of Yorkshire terriers? We should all be spending a little more time at Brunetti's and if at all possible, smoking.
In the face of post Euro-vacation-gloom, it's hard not to sympathise with Sydney rugby bolter Sonny Bill Williams, who jumped on a plane for La France this week, abandoning his five-year contractual obligations to the Bulldogs and doing something very un-Aussie, letting his mates down.
But who could blame the guy? It may appear to be a sporting issue, but Sonny and anyone who's come down in the last jumbo out of Charles de Gaulle knows, it's all about lifestyle. Is it going to be a post-training beer at the local pokies club or a Pernod at an outdoor cafe overlooking the Mediterranean? When it comes to training at the Belmore sports-ground or the local oval in St Tropez, the Australian code of good behaviour gets kicked out la fenetre.
sreda, 6. avgust 2008
nedelja, 13. julij 2008
Who the f* is Phar Lap?
Prebivalstvo v Melbournu se vsak teden poveča za 1500 ljudi, kar mesto uvršča na vrh lestvice najhitrejše rastočih v Avstraliji. Vsega skupaj nas trenutno tukaj živi 3.68 milijona in prihajamo iz dvestotih držav, kar ponazarja most v Southbanku kjer je na stekleni steni napisana in na kratko predstavljena vsaka dežela katere prebivalci živijo tu. Tudi Slovenija.
Prebivalstvo seveda ni v takem porastu zaradi nenormalne visoke rodnosti ampak predvsem zaradi migracij. En tak in zagotovo ne osamljen primer sem jaz, ki sem prejšnji teden končno dobila težko pričakovani PR (Permanent Residency). V službi imam kar nekaj kolegov, ki so emigrirali ali pa so poročeni s tujcem. Joao je Brazilec in, ker sta s partnerjem skupaj že okoli 8 let ima tudi državljanstvo. Andrew je poročen z Japonko, ki jo je spoznal, ko je tam učil. Vernon je poročen s Kitajko, ki jo je prav tako spoznal, ko je tam učil. Cara je poročena z Urugvajcem, ki ga je spoznala v Španiji kjer je živela pet let. Kay, sicer Novozelandčanka je poročena z Nemcem. Jansin je Turkinja, poročena z Avstralcem, Chris je Šrilančanka poročena z Angležem, Karen je Avstralka poročena z Angležem, Kim je poročena z Indonezijcem, Lana je Rusinja, ki je sem emigrirala iz Izraela kjer je živela štiri leta in Liliana je Čilanka, ki je sem emigrirala s hčerko, tu spoznala Šveda in se z njim poročila. Mi ne verjamete? To je Avstralija in naša zbornica je mogoče le malo nad povprečjem multikulturalnosti na delovnem mestu, ker smo vsi ESL učitelji, ti pa radi potujejo. Vsi smo drugačni in vsi smo enakopravni in prav zaradi tega se imamo fino. Drug od drugega se učimo, izmenjujemo recepte in smešne besede (ravno zadnjič so me pripravili, da sem na ves glas izgovorila besedo 'lulček' in potem so vsi glasno ponavljali za mano. Čudna in blazno smešna izkušnja, na glas izrekati besedo, ki je doma na delovnem mestu mogoče niti ne bi). Če je pri nas poroka s tujcem še vedno eksotična stvar, v Avstraliji ni več izjema najbrž tudi zato, ker jih veliko odide v tujino ravno v letih, ko so najbolj godni za možitev/ženitev.
Če nas je veliko sem prišlo zaradi velike ljubezni, pa ljudje še vedno v Avstralijo emigrirajo v želji po boljšem življenju. Tako se jih je od leta 1945 sem preselilo 6.5 milijona, kar je več kot tretjina današnjega prebivalstva. Velik del njene identitete izvira iz dejstva, da je v različnih obdobjih zgodovine Avstralija nudila zavetje ljudem, ki so bežali pred vojno, diktaturo ali posledicami naravnih katastrof in prav mogoče je, da so ljudje tako prijazni drug do drugega, ker vsi prihajajo od nekod drugod in imajo vsi bolj ali manj oddaljene prednike, ki so se podali s trebuhom za kruhom.
Ni pa prijaznost Srečne dežele brez madežev. Kot sem prejšnji teden izvedela v Immigration Museum je Avstralija od nekdaj bila izredno selektivna do tega koga bo sprejela medse in leta 1901 celo sprejela Immigration Restriction Act, ki je omejeval priseljevanje neevropskega prebivalstva. Ker je akt naletel na očitke, češ, da je rasističen (no shit!), so namesto njega pretkano uvedli Dictation test, torej narek sestavka iz petdesetih besed v kateremkoli evropskem jeziku. Avtentičen tekst sem poslušala v muzeju in je bil na proficiency level in sestavljen tako, da ga je non-English native speaker zagotovo padel. Dictation test je bil ukinjen šele leta 1957, ko je zakon postopama v deželo začel spuščati tudi bele neevropjce. Whitlam je 1973 ukinil White Australia Policy in vsem prebivalcem s stalnim prebivališčem (kar sem po novem tudi jaz) omogočil, da po treh letih zaprosijo za državljanstvo.
Leta 2007 so po dolgem razpravljanju o tem kaj avstralske vrednote sploh vključujejo, uvedli Citizenship test, ki pa, zlomka, ne sprašuje po vrednotah ampak po znanju iz sveta avstralskega športa, malo iz zgodovine in nič iz umetnosti. Skrivni namen je mogoče bil ta, da se vsak bodoči Avstralec nauči vsaj toliko angleščine, da razume test, s čimer ni prav nič narobe in bi bil mala malica v primerjavi s testom, ki ga mora opraviti bodoči državljan Slovenije, če ne bi vprašanja testirala bedarij. Testi za vajo so dostopni na internetu in jaz bi ga lahko tudi padla, pa tukaj živim že 3 leta, učim angleščino na akademski ravni, redno spremljam domače medije, imam diplomo iz Avstralske literature in nisem izolirana, ker sem končno poročena z Avstralcem. Vprašanje na katerega denimo nisem znala odgovoriti je 'Who is Phar Lap?' Ali sem zdaj kaj bolj avstralska, ko vem, da je to legendarni konj, ki je n-tič zmagal na Melbourne Cup dirki in, ki so ga Američani iz ljubosumnosti zastrupili? Se mi niti ne zdi. Mogoče pa je test le še en način kako zaslužiti denar v izobraževanju. Nudijo namreč tečaje...
Kar se tiče neevropskega priseljevanja pa... Bela Avstralija je do Azijcev še vedno nestrpna in baje, da ima DIMIA (Department of Immigration) lestvico A, B, C... Slovenija je EU in smo v A tako, da relativno lahko dobimo vizo. Azijci... not so easy. So se pa znašli in tako zdaj cele družine prispevajo denar, plačajo izobraževanje enemu mladcu, ki se je prisiljen vpisati se na Računovodstvo, Kuhanje ali katerikoli drugi univeritetni ali visokošolski program, ki nudi največ točk pri dodeljevanu vize. Ko ima enkrat stalno vizo, pa lahko za sabo pripelje vso družino. Šele po dveh letih poučevanja tu mi je postalo jasno zakaj jih toliko pride študirat podiplomca iz IT in računovodstva. In zakaj se jih toliko joka, ko ?-tič padejo IELTS.
Kljub občasnim rasističnim tendencam imam Avstralijo že rada. Ker je kljub vsemu relativno zdrav melting pot, ki kljub neumnemu testu, ki ga je seveda predlagala Howardova vlada, ne posiljuje z asimilacijo ampak pričakuje, da bo življenje posameznika kvalitetnejše zaradi izpostavitve multim kulturam.
Prebivalstvo seveda ni v takem porastu zaradi nenormalne visoke rodnosti ampak predvsem zaradi migracij. En tak in zagotovo ne osamljen primer sem jaz, ki sem prejšnji teden končno dobila težko pričakovani PR (Permanent Residency). V službi imam kar nekaj kolegov, ki so emigrirali ali pa so poročeni s tujcem. Joao je Brazilec in, ker sta s partnerjem skupaj že okoli 8 let ima tudi državljanstvo. Andrew je poročen z Japonko, ki jo je spoznal, ko je tam učil. Vernon je poročen s Kitajko, ki jo je prav tako spoznal, ko je tam učil. Cara je poročena z Urugvajcem, ki ga je spoznala v Španiji kjer je živela pet let. Kay, sicer Novozelandčanka je poročena z Nemcem. Jansin je Turkinja, poročena z Avstralcem, Chris je Šrilančanka poročena z Angležem, Karen je Avstralka poročena z Angležem, Kim je poročena z Indonezijcem, Lana je Rusinja, ki je sem emigrirala iz Izraela kjer je živela štiri leta in Liliana je Čilanka, ki je sem emigrirala s hčerko, tu spoznala Šveda in se z njim poročila. Mi ne verjamete? To je Avstralija in naša zbornica je mogoče le malo nad povprečjem multikulturalnosti na delovnem mestu, ker smo vsi ESL učitelji, ti pa radi potujejo. Vsi smo drugačni in vsi smo enakopravni in prav zaradi tega se imamo fino. Drug od drugega se učimo, izmenjujemo recepte in smešne besede (ravno zadnjič so me pripravili, da sem na ves glas izgovorila besedo 'lulček' in potem so vsi glasno ponavljali za mano. Čudna in blazno smešna izkušnja, na glas izrekati besedo, ki je doma na delovnem mestu mogoče niti ne bi). Če je pri nas poroka s tujcem še vedno eksotična stvar, v Avstraliji ni več izjema najbrž tudi zato, ker jih veliko odide v tujino ravno v letih, ko so najbolj godni za možitev/ženitev.
Če nas je veliko sem prišlo zaradi velike ljubezni, pa ljudje še vedno v Avstralijo emigrirajo v želji po boljšem življenju. Tako se jih je od leta 1945 sem preselilo 6.5 milijona, kar je več kot tretjina današnjega prebivalstva. Velik del njene identitete izvira iz dejstva, da je v različnih obdobjih zgodovine Avstralija nudila zavetje ljudem, ki so bežali pred vojno, diktaturo ali posledicami naravnih katastrof in prav mogoče je, da so ljudje tako prijazni drug do drugega, ker vsi prihajajo od nekod drugod in imajo vsi bolj ali manj oddaljene prednike, ki so se podali s trebuhom za kruhom.
Ni pa prijaznost Srečne dežele brez madežev. Kot sem prejšnji teden izvedela v Immigration Museum je Avstralija od nekdaj bila izredno selektivna do tega koga bo sprejela medse in leta 1901 celo sprejela Immigration Restriction Act, ki je omejeval priseljevanje neevropskega prebivalstva. Ker je akt naletel na očitke, češ, da je rasističen (no shit!), so namesto njega pretkano uvedli Dictation test, torej narek sestavka iz petdesetih besed v kateremkoli evropskem jeziku. Avtentičen tekst sem poslušala v muzeju in je bil na proficiency level in sestavljen tako, da ga je non-English native speaker zagotovo padel. Dictation test je bil ukinjen šele leta 1957, ko je zakon postopama v deželo začel spuščati tudi bele neevropjce. Whitlam je 1973 ukinil White Australia Policy in vsem prebivalcem s stalnim prebivališčem (kar sem po novem tudi jaz) omogočil, da po treh letih zaprosijo za državljanstvo.
Leta 2007 so po dolgem razpravljanju o tem kaj avstralske vrednote sploh vključujejo, uvedli Citizenship test, ki pa, zlomka, ne sprašuje po vrednotah ampak po znanju iz sveta avstralskega športa, malo iz zgodovine in nič iz umetnosti. Skrivni namen je mogoče bil ta, da se vsak bodoči Avstralec nauči vsaj toliko angleščine, da razume test, s čimer ni prav nič narobe in bi bil mala malica v primerjavi s testom, ki ga mora opraviti bodoči državljan Slovenije, če ne bi vprašanja testirala bedarij. Testi za vajo so dostopni na internetu in jaz bi ga lahko tudi padla, pa tukaj živim že 3 leta, učim angleščino na akademski ravni, redno spremljam domače medije, imam diplomo iz Avstralske literature in nisem izolirana, ker sem končno poročena z Avstralcem. Vprašanje na katerega denimo nisem znala odgovoriti je 'Who is Phar Lap?' Ali sem zdaj kaj bolj avstralska, ko vem, da je to legendarni konj, ki je n-tič zmagal na Melbourne Cup dirki in, ki so ga Američani iz ljubosumnosti zastrupili? Se mi niti ne zdi. Mogoče pa je test le še en način kako zaslužiti denar v izobraževanju. Nudijo namreč tečaje...
Kar se tiče neevropskega priseljevanja pa... Bela Avstralija je do Azijcev še vedno nestrpna in baje, da ima DIMIA (Department of Immigration) lestvico A, B, C... Slovenija je EU in smo v A tako, da relativno lahko dobimo vizo. Azijci... not so easy. So se pa znašli in tako zdaj cele družine prispevajo denar, plačajo izobraževanje enemu mladcu, ki se je prisiljen vpisati se na Računovodstvo, Kuhanje ali katerikoli drugi univeritetni ali visokošolski program, ki nudi največ točk pri dodeljevanu vize. Ko ima enkrat stalno vizo, pa lahko za sabo pripelje vso družino. Šele po dveh letih poučevanja tu mi je postalo jasno zakaj jih toliko pride študirat podiplomca iz IT in računovodstva. In zakaj se jih toliko joka, ko ?-tič padejo IELTS.
Kljub občasnim rasističnim tendencam imam Avstralijo že rada. Ker je kljub vsemu relativno zdrav melting pot, ki kljub neumnemu testu, ki ga je seveda predlagala Howardova vlada, ne posiljuje z asimilacijo ampak pričakuje, da bo življenje posameznika kvalitetnejše zaradi izpostavitve multim kulturam.
nedelja, 6. julij 2008
Gastarbajterske štorije II
Nekaj mesecev preden sem včeraj končno v živo spoznala Zvoneta in Karmen, sem se z njima, predvsem o našem življenju v Melbournu, pogovarjala po telefonu. V stik smo prišli preko bloga. Tako sem že prej vedela, da sta ljubitelja narave, da v Melbournu živita dve leti in pol in, da sta končno tudi onadva našla trgovino kjer prodajajo bučno olje. Dobili naj bi se že dvakrat prej; enkrat na balkanskemu roštilju, a sem po hitrem postopku morala v Slovenijo, in drugič na večeru s kostanjem in kuhanim vinom, pa tudi takrat ni šlo, ker je Zvone moral v Brisbane. Včeraj pa sva se Chrisom odpeljala proti Lillydaleu, kjer živita. Ker sta skromno rekla, da bomo le nekaj malega prigriznili in popili, sva si dovolila zamuditi 40 minut in z grozo ugotovila, da sva pravzaprav povabljena na večerjo skupaj s še šestimi ljudmi in kasneje, da so sestradani čakali le naju. Se še enkrat globoko opravičujem.
Menu? Štajerska kisla juha, kisle kumarice, noro dober kruh, ki ga čisto po slovenski navadi hodita iskat v Heallesville, Gavrilović jetrena pašteta, narezek z hm, ne vem, šestimi vrstami salame, Jaffa piškoti, Kraš napolitanke... in rdeče vino. Aja, pa srbski borovničev sok. Chrisu so se zasvetile oči in sredi večerje mi je prišepnil: "Doesn't it feel like we're back in Slovenia?" Yes Chris, it did indeed. Pa ne le zaradi hrane, ampak predvsem zaradi sproščenih pogovorov, ki so se vsepovprek odvijali za mizo. Pa seveda zaradi vsebine pogovorov. Oba sva se nasmejala. Chrisova slovenščina postaja vedno boljša in k temu so najbrž pripomogli tedenski telefonski pogovori z očijem. Slovenci za mizo so bil navdušeni in, ker so vajeni vseh možnih angleških naglasov, ki se jih vsakodnevno trudimo dešifrirati prebivalci Melbourna, so ga razumeli. In mu, za razliko od Slovencev v rodni deželi, odgovarjali po slovensko.
Ker smo lahko, smo šinfali Avstralce. (Ne)odnos do hrane in kofetkanja, obsesijo z najcenejšimi, na Kitajskem narejeni izdelki, škrtarjenje, obsesivno šparanje, nerazumevanje malih dnevnih sladkosti, odmaknjenost, zaprtost, vsesplošno pomanjkanje okusa, plastične čevlje, katastrofalne supermarkete, počasnost interneta in baje na splošno zastrarelo tehnologijo. Kako zanimivo, da opažamo iste stvari! Ja, tale večer mi je dobro del. Vedno bomo tujci, pa sploh ne zaradi naglasa, ampak zaradi našega odnosa do okolja v katerem zdaj živimo in, ki ga sicer sprejemamo, se pa z njim velikokrat ne strinjamo, ker nam ni blizu in nas včasih močno živcira. In s tem ni nič narobe, razloži pa relativno zaprtost domala vseh etničnih skupin.
Kot Slovenci smo se seveda veliko pogovarjali o hrani. Po treh letih sem končno izvedela kje in kakšno meso kupiti za govejo juho. In ker sem bila navdušena nad pašteto (večinoma jedla le to) sta nama gostitelja za domov dala eno tubo Gavrilovićke in sir za burek. Kako neavstralsko in kako zelo naše. Ko sva se vozila domov nama ni bilo treba na glas reči kar sva si oba mislila; takšni večeri so možni le z 'našimi' in nikako ne z Avstralci. Včeraj sem se prepričala, da se Chris ne bo vrnil le zaradi mene.
Menu? Štajerska kisla juha, kisle kumarice, noro dober kruh, ki ga čisto po slovenski navadi hodita iskat v Heallesville, Gavrilović jetrena pašteta, narezek z hm, ne vem, šestimi vrstami salame, Jaffa piškoti, Kraš napolitanke... in rdeče vino. Aja, pa srbski borovničev sok. Chrisu so se zasvetile oči in sredi večerje mi je prišepnil: "Doesn't it feel like we're back in Slovenia?" Yes Chris, it did indeed. Pa ne le zaradi hrane, ampak predvsem zaradi sproščenih pogovorov, ki so se vsepovprek odvijali za mizo. Pa seveda zaradi vsebine pogovorov. Oba sva se nasmejala. Chrisova slovenščina postaja vedno boljša in k temu so najbrž pripomogli tedenski telefonski pogovori z očijem. Slovenci za mizo so bil navdušeni in, ker so vajeni vseh možnih angleških naglasov, ki se jih vsakodnevno trudimo dešifrirati prebivalci Melbourna, so ga razumeli. In mu, za razliko od Slovencev v rodni deželi, odgovarjali po slovensko.
Ker smo lahko, smo šinfali Avstralce. (Ne)odnos do hrane in kofetkanja, obsesijo z najcenejšimi, na Kitajskem narejeni izdelki, škrtarjenje, obsesivno šparanje, nerazumevanje malih dnevnih sladkosti, odmaknjenost, zaprtost, vsesplošno pomanjkanje okusa, plastične čevlje, katastrofalne supermarkete, počasnost interneta in baje na splošno zastrarelo tehnologijo. Kako zanimivo, da opažamo iste stvari! Ja, tale večer mi je dobro del. Vedno bomo tujci, pa sploh ne zaradi naglasa, ampak zaradi našega odnosa do okolja v katerem zdaj živimo in, ki ga sicer sprejemamo, se pa z njim velikokrat ne strinjamo, ker nam ni blizu in nas včasih močno živcira. In s tem ni nič narobe, razloži pa relativno zaprtost domala vseh etničnih skupin.
Kot Slovenci smo se seveda veliko pogovarjali o hrani. Po treh letih sem končno izvedela kje in kakšno meso kupiti za govejo juho. In ker sem bila navdušena nad pašteto (večinoma jedla le to) sta nama gostitelja za domov dala eno tubo Gavrilovićke in sir za burek. Kako neavstralsko in kako zelo naše. Ko sva se vozila domov nama ni bilo treba na glas reči kar sva si oba mislila; takšni večeri so možni le z 'našimi' in nikako ne z Avstralci. Včeraj sem se prepričala, da se Chris ne bo vrnil le zaradi mene.
ponedeljek, 23. junij 2008
Postera Crescam Laude
Vsak ponedeljek se s študenti dobim v predavalnici na Parkville Campusu University of Melbourne v centru mesta, ker je ta dan namenjen vodenju in pomoči pri iskanju gradiva za esej, individualnim razgovorom ali javnim predavanjem skratka vsem, s čimer se bodo bodoči študenti Melbourne Uni srečali naslednji semester, če bodo uspešno zaključili Bridging Programme, ki nudi direkten vstop v podiplomski program tistim, ki so na IELTS izpitu dobili 0.5. nižjo oceno kot jih zahteva njihova fakulteta.
Danes je Annie, ki je sicer do nedavnega bila moja kolegica zdaj pa je zaposlena v Melb Uni Language and Learning Skills Unit, imela 20 minutno predavanje o vlogi tega oddelka pri študiju, ker je Pip, koordinatorka Bridging Programme menila, da bo za naše študente zelo koristno, če se z njim seznanijo že pred vpisom. In prav je imela. Ne samo, da so dobili napotke, dvignila se jim je samozavest in zdaj jih je morda malo manj strah, ker vedo koliko ljudi je na univerzi zaposlenih z namenom, da jim pomaga pri tranziciji v akademski svet. Po prvih nekaj minutah mi je postalo jasno zakaj v Avstraliji večina študentov diplomira še pred 23. letom, si takoj najde službo in si prvi dom kupi še pred tridesetim. Razlog? Podpora od prvega dne faksa dalje.
Svojega prvega dne na Filozofski se spomnim po tem, da je prof. Grosman prav ponosno povedala, da študij na njenem oddelku v povprečju traja 7 let (to je bilo seveda še pred Bologno, ko je vsak dodiplomski študij trajal najmanj pet let) in zdaj mi je jasno zakaj. Poleg tega, da se od študentov še vedno pričakuje, da reproducirajo nenormalno veliko študijskega materiala namesto, da bi sintetizirali, ni na univerzi nobene podpore. Ni delavnic ali kratkih tečajev, ki bi uka željne naučile retorike, nastopanja, pisanja esejev, kritičnega mišljenja, hitrega in učinkovitega branja ali enostavno kako učinkovito ponavljati snov pred izpiti, kar je le nekaj tečajev, ki so zastonj dostopni vsakemu študentu - domačemu in tujemu. Zadnji imajo poleg tega možnost obiskovanja še drugih, ESL tečajev, od klubov pa do akademsko naravnanih. Res je, da univerza v Avstraliji ni brezplačna in, da veliko denarja priteče v blagajno predvsem zaradi tujih študentov (en letnik za njih v povprečju stane 20.000$) saj je izobraževanje tretja najmočnejša panoga ( podatek, da je v centru mesta tretjina vseh prebivalcev, tujih študentov zadostuje). A res je tudi, da tu noben priden študent ne pade letnika in res je, da so po štirih letih ljudje bolj uposobljeni za delo, kot so naši diplomanti po petih. Tako vsaj dokazuje ranking lista svetovnih univerz, saj je University of Melbourne na 27. mestu, delodajalci pa so ji dodelili celo 10. mesto. Univerze v Ljubljani ni med dvestotimi.
Danes mi je končno postalo jasno zakaj pri nas toliko študentov pade prvi letnik. Ker se od njih pričakuje, da se bodo znali učiti drugače kot so se v gimnaziji, a brez, da bi jih tega nekdo sistematsko naučil. Danes težko verjamem, da nas nihče ni učil pisanja esejev in, da so bile seminarske le reproduciranje, težko tudi verjamem, da smo izgubljali živce in imeli občutek, da improviziramo pisanje diplome, in še huje, da se akademskemu delu pretirano ni posvečalo niti na znanstvenem magisteriju (razen nekaj ur, ki so jih posvetili le citiranju, kot, da ne znamo brati in slediti modelu) . S tem, ko se od mene pričakuje, da bom kritičnosti, pisanja esejev, iskanja gradiva itd. učila druge, mi postaja jasno, da so vsa ta znanja, ki smo jih mi mučeniško morali usvojiti sami in s tem, ko smo se n-tič učili za en in isti izpit, zelo naučljive, sistematske in logične. Slovenske univerze potrebujejo totalno prenovo in začeti bi morali z uvedbo Oddelka za pomoč pri učenju. Pa bi mogoče tudi slovenska mladež prej vstopala v delovna razmerja, se odselila od doma, kupila hišo, se poročala in imela podmladek.
Danes je Annie, ki je sicer do nedavnega bila moja kolegica zdaj pa je zaposlena v Melb Uni Language and Learning Skills Unit, imela 20 minutno predavanje o vlogi tega oddelka pri študiju, ker je Pip, koordinatorka Bridging Programme menila, da bo za naše študente zelo koristno, če se z njim seznanijo že pred vpisom. In prav je imela. Ne samo, da so dobili napotke, dvignila se jim je samozavest in zdaj jih je morda malo manj strah, ker vedo koliko ljudi je na univerzi zaposlenih z namenom, da jim pomaga pri tranziciji v akademski svet. Po prvih nekaj minutah mi je postalo jasno zakaj v Avstraliji večina študentov diplomira še pred 23. letom, si takoj najde službo in si prvi dom kupi še pred tridesetim. Razlog? Podpora od prvega dne faksa dalje.
Svojega prvega dne na Filozofski se spomnim po tem, da je prof. Grosman prav ponosno povedala, da študij na njenem oddelku v povprečju traja 7 let (to je bilo seveda še pred Bologno, ko je vsak dodiplomski študij trajal najmanj pet let) in zdaj mi je jasno zakaj. Poleg tega, da se od študentov še vedno pričakuje, da reproducirajo nenormalno veliko študijskega materiala namesto, da bi sintetizirali, ni na univerzi nobene podpore. Ni delavnic ali kratkih tečajev, ki bi uka željne naučile retorike, nastopanja, pisanja esejev, kritičnega mišljenja, hitrega in učinkovitega branja ali enostavno kako učinkovito ponavljati snov pred izpiti, kar je le nekaj tečajev, ki so zastonj dostopni vsakemu študentu - domačemu in tujemu. Zadnji imajo poleg tega možnost obiskovanja še drugih, ESL tečajev, od klubov pa do akademsko naravnanih. Res je, da univerza v Avstraliji ni brezplačna in, da veliko denarja priteče v blagajno predvsem zaradi tujih študentov (en letnik za njih v povprečju stane 20.000$) saj je izobraževanje tretja najmočnejša panoga ( podatek, da je v centru mesta tretjina vseh prebivalcev, tujih študentov zadostuje). A res je tudi, da tu noben priden študent ne pade letnika in res je, da so po štirih letih ljudje bolj uposobljeni za delo, kot so naši diplomanti po petih. Tako vsaj dokazuje ranking lista svetovnih univerz, saj je University of Melbourne na 27. mestu, delodajalci pa so ji dodelili celo 10. mesto. Univerze v Ljubljani ni med dvestotimi.
Danes mi je končno postalo jasno zakaj pri nas toliko študentov pade prvi letnik. Ker se od njih pričakuje, da se bodo znali učiti drugače kot so se v gimnaziji, a brez, da bi jih tega nekdo sistematsko naučil. Danes težko verjamem, da nas nihče ni učil pisanja esejev in, da so bile seminarske le reproduciranje, težko tudi verjamem, da smo izgubljali živce in imeli občutek, da improviziramo pisanje diplome, in še huje, da se akademskemu delu pretirano ni posvečalo niti na znanstvenem magisteriju (razen nekaj ur, ki so jih posvetili le citiranju, kot, da ne znamo brati in slediti modelu) . S tem, ko se od mene pričakuje, da bom kritičnosti, pisanja esejev, iskanja gradiva itd. učila druge, mi postaja jasno, da so vsa ta znanja, ki smo jih mi mučeniško morali usvojiti sami in s tem, ko smo se n-tič učili za en in isti izpit, zelo naučljive, sistematske in logične. Slovenske univerze potrebujejo totalno prenovo in začeti bi morali z uvedbo Oddelka za pomoč pri učenju. Pa bi mogoče tudi slovenska mladež prej vstopala v delovna razmerja, se odselila od doma, kupila hišo, se poročala in imela podmladek.
ponedeljek, 16. junij 2008
Zimsko-jesenska pravljica
Zima v Melbournu ni bela. Niti ni siva. Je jesenska, z malo dežja in veliko sonca. Baje, da smo že zakorakali vanjo, jaz pa še čakam, ker me letos sploh ne zebe. Ne vidim niti potrebe po tem, da bi oblekla svoj zelen volnen plašč niti ta visoke, za evropsko zimo narejene Camperce. Tudi pulijev letos ne nosim ampak hodim okoli v jesenski jakni in.... zmedeno čakam kdaj bo že prišla. Čez dan je 17 stopinj ampak časopisi že lep čas pišejo o ozimnici, svetujejo kakšno hrano naj bi jedli, da nas bo čim manj zeblo, kaj naj pijemo, da se pogrejemo, kje in kakšne volnene puloverje in plašče naj kupimo, in kako naj si lajšamo temne in melanholične dni. Turistične agencije vabijo na 'winter escape' na sever. Vsi okoli mene se pritožujejo kako, da je mrzlo (danes je neka prijazna gospa v trgovini kjer kupujem sveče rekla, da tako hude zime pa Melbournu že dolgo ni videla). Jaz pa kar čakam. Na cesti sicer videvam ženske, ki se trudijo slediti evropskim modnim zapovedim, ker nosijo težke plašče ampak teh je malo. Videvam tudi ljudi, ki hodijo okoli v kratkih rokavih, odprtih čevljih in nekateri celo v kratkih hlačah. Zima? They wish, but...don't think so.
Le doma imam občutek, da je prišla. Ker je temno, ko pridem domov iz službe. Ker naju greje peč v dnevni sobi. Ker zjutraj rabim pol ure, da se skobacam iz postelje, ker vem, da bo izven odeje hladno in se bom spet tresla, ko si bom umivala zobe. Ker je tako udobno, fino in sploh 'cosy', ko zvečer prižgem sveče in dišeče palčke v dnevni sobi. Ker greva na trg po mandarine, super dobre pomaranče iz South Australia, buče... Pa, ko kuham kuhano vino, golaž, obaro, shepherd's pie, juho iz leče ali, ko pečem jabolčni štrudelj in kostanj. Vem, da je zima, ker mi paše kislo zelje in bom te dni Chrisa spravila v slabo voljo, ko bom stanovanje zasmradila s sarmami. Vem, da je zima, ker mi ne paše nikamor in sem najraje doma. In čeprav sem vam, Evropejcem, ob odhodu zavidala, ker so se vam obetali sončni dnevi, letos v zimi uživam. Ja, boste rekli, itak, ker to sploh ni zima. Res je, uživam v jeseni in čisto malo pogrešam šal, kapo rokavice. Pa sneg.
Melbournčani živijo v prepričanju, da imajo edini v Avstraliji prave štiri letne čase. Prav, jim pustim veselje in ne ugovarjam. Se namreč tako radi enačijo z Evropejci, ker je baje vse kar je evropskega zelo šik, da je prav smešno. In zato se potihem smejim, ko jih poslušam ali ko berem časopis. Meni se zdi, da imajo le dva; poletje in jesen. Kljub vsemu se bo čisto po zimsko v NGV (National Gallery of Victoria) kmalu odprla razstava Winter Exhibitons: Art Deco. Pa MIFF (Melbourne International Film Festival) se bo začel. Manjkajo le vedno hladnejši dnevi, ko prvič sneži in se začne Veseli december, pa medica in kuhano vino na štantih. Manjka Novo leto na koncu. So simpatični ampak naj se moji someščani še tako trudijo, to ni zima.
Le doma imam občutek, da je prišla. Ker je temno, ko pridem domov iz službe. Ker naju greje peč v dnevni sobi. Ker zjutraj rabim pol ure, da se skobacam iz postelje, ker vem, da bo izven odeje hladno in se bom spet tresla, ko si bom umivala zobe. Ker je tako udobno, fino in sploh 'cosy', ko zvečer prižgem sveče in dišeče palčke v dnevni sobi. Ker greva na trg po mandarine, super dobre pomaranče iz South Australia, buče... Pa, ko kuham kuhano vino, golaž, obaro, shepherd's pie, juho iz leče ali, ko pečem jabolčni štrudelj in kostanj. Vem, da je zima, ker mi paše kislo zelje in bom te dni Chrisa spravila v slabo voljo, ko bom stanovanje zasmradila s sarmami. Vem, da je zima, ker mi ne paše nikamor in sem najraje doma. In čeprav sem vam, Evropejcem, ob odhodu zavidala, ker so se vam obetali sončni dnevi, letos v zimi uživam. Ja, boste rekli, itak, ker to sploh ni zima. Res je, uživam v jeseni in čisto malo pogrešam šal, kapo rokavice. Pa sneg.
Melbournčani živijo v prepričanju, da imajo edini v Avstraliji prave štiri letne čase. Prav, jim pustim veselje in ne ugovarjam. Se namreč tako radi enačijo z Evropejci, ker je baje vse kar je evropskega zelo šik, da je prav smešno. In zato se potihem smejim, ko jih poslušam ali ko berem časopis. Meni se zdi, da imajo le dva; poletje in jesen. Kljub vsemu se bo čisto po zimsko v NGV (National Gallery of Victoria) kmalu odprla razstava Winter Exhibitons: Art Deco. Pa MIFF (Melbourne International Film Festival) se bo začel. Manjkajo le vedno hladnejši dnevi, ko prvič sneži in se začne Veseli december, pa medica in kuhano vino na štantih. Manjka Novo leto na koncu. So simpatični ampak naj se moji someščani še tako trudijo, to ni zima.
nedelja, 23. marec 2008
Spet doma
Pa sem nazaj v moji Ljubljani, ki se mi, ne vem še čisto zakaj, ne zdi več tako moja. Mogoče, ker sem v prvem tednu:
Ljubljana se mi tokrat zdi siva, črna in prašna. Pa se sprašujem zakaj, ker prej se mi je ob povratkih vedno zdela tako lepa. Mogoče, ker prihajam iz poletja. Samo, saj prej sem tudi. Mogoče zato, kar mi je šele tu in zdaj postalo jasno, da je Avstralija polna barv. Narava, obleke, pohištvo, dodatki, ljudje, čevlji. Vse je veliko bolj pisano in na začetku mi ni bilo všeč ampak sem se mogoče majčkeno poavstralila, ker mi ceste, zgradbe, časopisi in ljudje tam spodaj zdaj izgledajo lepše kot tukaj.
Ker živim tako daleč stran in nimam možnosti, da bi domov prišla vsakih nekaj mesecev, imam ta privilegij da Slovenijo zdaj vidim v bolj objektivni luči, ker so moje oči več kot eno leto gledale neslovensko pokrajino. Opažam, da imajo zdaj vsi kafiči zunaj mize, kljub temu, da smo na začetku pomladi. Kar je prav fino in takoj v ponedeljek sem šla z Mihatom in Tino na kavo ob Ljubljanico, ker je bil sonček. Tak fajn klepet za dušo in zaradi česar pravzaprav prihajam domov. Tega namreč v Melbournu nimam; vsaj ne takih klepetov ki so čisto po mojem okusu. Opažam, da se odpira vedno več nakupovalnih centrov, kar je škoda, ker nakupovanju ukradejo dušo in oseben pečat. V Avstraliji je trend ravno nasproten; v porastu so majhne barvite trgovine, ki so osebna izkaznica njene lastnice. Opažam tudi, da je slovenska televizija še slabša kot je bila in, da je zdaj enako slaba kot avstralska (kar bom Chrisu nerada priznala). Opažam, da so cene višje in, da imajo ljudje slabši standard. Opažam, da moj oči še vedno misli, da je Slovenija najlepša in, da smo Slovenci najsrečnješi ljudje na svetu, ker imamo tak lep kos zemlje. Nadalje, opažam, da se nataliteta dviga, ker slišim za veliko nosečnic (ali pa so noseče vse, ki so toliko stare kot jaz, kar je kul, ker smo bili boom generacija in to pomeni boom dojenčkov). Opažam, da se okus malo razširja in, da se dobi več sestavin za pripravo neevropske hrane, da pa še vedno ni velike izbire piva in vina. Preden pa se vam čisto zamerim in demonstrativno nehate brati moj blog, ker prvič in tako šokantno blatim domačo grudo, moram povedati, da opažam tudi, da:
- neumno šla do šanka po pijačo
- pozabila pritisnit gumb na semaforju in me je tip, ki je že nekaj časa čakal z mano, prav grdo pogledal
- hotela kupit žetone za avtobus v trafiki, kar je baje hud prekršek
- bila čisto preveč prijazna do prodajalke v trafiki, ki ni rekla ne bu ne mu
- me je prodajalka v H&M neumno in čudno pogledala, ko sem vprašala, če lahko v kabino nesem 7 oblačil; sem pa kasneje ugotovila, da jih najbrž lahko neomejeno število, ker noben ne kontrolira;
- me je druga prodajalka v H&M čudno in vprašujoče pogledala, ko sem jo vprašala, če lahko cunje, ki jih bom kupila odložim na blagajniškem pultu, da mi jih ni treba vlačit po rokah in si lahko mirno ogledam še čevlje;
- sta zdaj DVA H&Ma več kot lansko leto (a se vsi samo tam oblačijo???)
- zmedena, kam naj pogledam ko prečkam cesto. Super, zdaj sem zmedena kar v obeh državah!
- se skoraj izgubila v ta novem Mercatorju, proti kateremu avstralski supermarketi izgledajo kot mini delikatesne trgovinice.
- prelistala bratovo Novo in ugotovila, da je toliko novih 'zvezd', da mora zdaj sigurno biti že vsak tretji Slovenec slaven in, da sigurno poznam nekoga, ki pozna....
- hotela iti v Slona po tatarca in francosko in ugotovila, da delikatese ni več!
Ljubljana se mi tokrat zdi siva, črna in prašna. Pa se sprašujem zakaj, ker prej se mi je ob povratkih vedno zdela tako lepa. Mogoče, ker prihajam iz poletja. Samo, saj prej sem tudi. Mogoče zato, kar mi je šele tu in zdaj postalo jasno, da je Avstralija polna barv. Narava, obleke, pohištvo, dodatki, ljudje, čevlji. Vse je veliko bolj pisano in na začetku mi ni bilo všeč ampak sem se mogoče majčkeno poavstralila, ker mi ceste, zgradbe, časopisi in ljudje tam spodaj zdaj izgledajo lepše kot tukaj.
Ker živim tako daleč stran in nimam možnosti, da bi domov prišla vsakih nekaj mesecev, imam ta privilegij da Slovenijo zdaj vidim v bolj objektivni luči, ker so moje oči več kot eno leto gledale neslovensko pokrajino. Opažam, da imajo zdaj vsi kafiči zunaj mize, kljub temu, da smo na začetku pomladi. Kar je prav fino in takoj v ponedeljek sem šla z Mihatom in Tino na kavo ob Ljubljanico, ker je bil sonček. Tak fajn klepet za dušo in zaradi česar pravzaprav prihajam domov. Tega namreč v Melbournu nimam; vsaj ne takih klepetov ki so čisto po mojem okusu. Opažam, da se odpira vedno več nakupovalnih centrov, kar je škoda, ker nakupovanju ukradejo dušo in oseben pečat. V Avstraliji je trend ravno nasproten; v porastu so majhne barvite trgovine, ki so osebna izkaznica njene lastnice. Opažam tudi, da je slovenska televizija še slabša kot je bila in, da je zdaj enako slaba kot avstralska (kar bom Chrisu nerada priznala). Opažam, da so cene višje in, da imajo ljudje slabši standard. Opažam, da moj oči še vedno misli, da je Slovenija najlepša in, da smo Slovenci najsrečnješi ljudje na svetu, ker imamo tak lep kos zemlje. Nadalje, opažam, da se nataliteta dviga, ker slišim za veliko nosečnic (ali pa so noseče vse, ki so toliko stare kot jaz, kar je kul, ker smo bili boom generacija in to pomeni boom dojenčkov). Opažam, da se okus malo razširja in, da se dobi več sestavin za pripravo neevropske hrane, da pa še vedno ni velike izbire piva in vina. Preden pa se vam čisto zamerim in demonstrativno nehate brati moj blog, ker prvič in tako šokantno blatim domačo grudo, moram povedati, da opažam tudi, da:
- je turistična pašteta še vedno the best in, da so avstralske paštete fuj v primerjavi z našimi
- enako velja za jogurte in kruh
- je regrat ful kul solata, še posebej, če je narejen s toplimi ocvirki
- da sta Fructalov jagodni in hruškov sok še vedno presežnika
- je pogled na Alpe iz Dunajske nekaj najlepšega
- imajo prijatelji vedno čas za kavo in, da je z njimi tako fajn klepetati
- da so Slovenci tisočkrat bolj radodarni in gostoljubni kot Avstralci
- je Laško čisto OK pivo
četrtek, 28. februar 2008
Tropsko deževje in evropska jesen
Bilo je nekako takole. Chris me je v petek poklical v službo in rekel, da z najinim dopustom na otoku Brampton Island v Whitsundays ne bo nič, ker je v Macayu, Queensland, kjer naj bi najino letalo pristalo, v petih urah zapadlo toliko dežja kot ga v Melbournu baje v enem letu. Na severu je zdaj namreč deževno obdobje. Chrisu so po telefonu rekli (je gledal Weather Channel, pa se mu je zdelo sumljivo, ker dež ni ponehal in je zato na srečo poklical), da letala ne morejo pristati, ker je pristajalna steza pod vodo. Nisem vedela ali naj se smejem ali jokam in šele, ko sem zvečer na TV dnevniku videla kako evakuirajo ljudi, ker je celo mesto pod vodo, sem bila vesela, da se je, če se je pošastno deževje že moralo zgoditi, zgodilo v petek in ne v soboto, ko bi bila že tam. Kliše: sreča v nesreči.
Na Virgin Blue so nama na srečo rekli, da lahko letalsko karto preneseva (ponavadi denar izgubiš, ker je družba ta poceni internetna varianta) in Chris se je spomnil, da bi lahko šla nekam na Fidji. Chrisova sestra, ki dela v potovalni agenciji in je torej poznavalka predvsem pacifiških otokov, nama je svetovala Treasure Island. Pa sva resort poiskala na internetu, telefonirala, dobila dober 'deal' in v nedeljo ob 6h zjutraj odletela v raj.
Fidji ima vsega skupaj čez 300 otokov in baje je zelo važno katerega izbereš. Najin je bil super majhen in sva ga prehodila v 10. minutah (brez pretiravanja). Na otoku je poleg turistov, le še osebje in, ker je zdaj nizka sezona (beri: začetek deževja) je bilo osebja več kot turistov. Najin bungalov je bil 5 korakov oddaljen od morja in zaspala in zbujala sva se ob zvokih morskih valov. Če se nama ni več dalo snorkljati, plavati, jesti ali ležati na plaži, sva s knjigo v roki lahko zaspala v viseči mreži s pogledom na morje. Božansko! Turkizno morje, modro nebo, živo zeleno tropsko rastje in bele peščene plaže izzovejo takšne barvne kontraste, da sva se počutila prvinsko srečna. Srečna ne zaradi nečesa kar bi se dotikalo le naju (kot je to ponavadi v vsakdanjem življenju), ampak srečna zato, ker je okolica izgledala tako kot deset tisoče let nazaj. Nobenih umetnih zvokov (no razen čolnov, a samo na eni strani otoka), nič betona, le narava. En teden v paradižu. Le ribe bi se lahko naučili pripravljati bolje. Na menuju je sicer pisalo Fish of the Day in prav nič jih ni bilo sram, ko so mi vsak dan morali povedati, da je riba dneva spet enkrat tuna. Le zakaj enostavno ne napišejo tuna? Odločena, da bom na otoku jedla same ribe, sem prve tri dni vztrajala in jedla le...ja...tuno, ki pa je bila čisto preveč pečena in zato seveda suha. Edino kar je bilo od ribjih jedi še na voljo je bila 'kokoda', fidjiska poslastica iz surove ribe (sumim, da tune), marinirane v limetinem soku, kokosovem mleku z dodatki začimb in čilija. Mljask.
Tako, zdaj sva spet nazaj na jugu, v najinem mestu, ki ga je kar naenkrat zajela jesen. Včeraj sva šla kolesarit ob reki Yarri in prav fino je bilo, ko je pod kolesi šelestelo jesensko listje. Melbourne je poln predvsem zimzelenih evkaliptusov tako, da sem bila presrečna, da sem odkrila še en majhen del mesta kjer so posajena evropska drevesa z velikimi listi. Vsako jesen namreč močno pogrešam ta velike, rjave, v debelih plasteh počivajoče liste iz Ljubljane.
Tropsko poletje ali melbournska jesen? Ležerne počitnice ali s kulturo napolnjeni vikendi? Prav fino je bilo za en teden pobegnit iz Melbourna, ki je, glede na to, da sem se prav veselila vrniti DOMOV, sigurno končno postalo moje mesto, ki vsak vikend ponuja nekaj zaradi česar se potem cel teden veselim petka. Je pa tudi fajn, da je Pacifik tako blizu.
Na Virgin Blue so nama na srečo rekli, da lahko letalsko karto preneseva (ponavadi denar izgubiš, ker je družba ta poceni internetna varianta) in Chris se je spomnil, da bi lahko šla nekam na Fidji. Chrisova sestra, ki dela v potovalni agenciji in je torej poznavalka predvsem pacifiških otokov, nama je svetovala Treasure Island. Pa sva resort poiskala na internetu, telefonirala, dobila dober 'deal' in v nedeljo ob 6h zjutraj odletela v raj.
Fidji ima vsega skupaj čez 300 otokov in baje je zelo važno katerega izbereš. Najin je bil super majhen in sva ga prehodila v 10. minutah (brez pretiravanja). Na otoku je poleg turistov, le še osebje in, ker je zdaj nizka sezona (beri: začetek deževja) je bilo osebja več kot turistov. Najin bungalov je bil 5 korakov oddaljen od morja in zaspala in zbujala sva se ob zvokih morskih valov. Če se nama ni več dalo snorkljati, plavati, jesti ali ležati na plaži, sva s knjigo v roki lahko zaspala v viseči mreži s pogledom na morje. Božansko! Turkizno morje, modro nebo, živo zeleno tropsko rastje in bele peščene plaže izzovejo takšne barvne kontraste, da sva se počutila prvinsko srečna. Srečna ne zaradi nečesa kar bi se dotikalo le naju (kot je to ponavadi v vsakdanjem življenju), ampak srečna zato, ker je okolica izgledala tako kot deset tisoče let nazaj. Nobenih umetnih zvokov (no razen čolnov, a samo na eni strani otoka), nič betona, le narava. En teden v paradižu. Le ribe bi se lahko naučili pripravljati bolje. Na menuju je sicer pisalo Fish of the Day in prav nič jih ni bilo sram, ko so mi vsak dan morali povedati, da je riba dneva spet enkrat tuna. Le zakaj enostavno ne napišejo tuna? Odločena, da bom na otoku jedla same ribe, sem prve tri dni vztrajala in jedla le...ja...tuno, ki pa je bila čisto preveč pečena in zato seveda suha. Edino kar je bilo od ribjih jedi še na voljo je bila 'kokoda', fidjiska poslastica iz surove ribe (sumim, da tune), marinirane v limetinem soku, kokosovem mleku z dodatki začimb in čilija. Mljask.
Tako, zdaj sva spet nazaj na jugu, v najinem mestu, ki ga je kar naenkrat zajela jesen. Včeraj sva šla kolesarit ob reki Yarri in prav fino je bilo, ko je pod kolesi šelestelo jesensko listje. Melbourne je poln predvsem zimzelenih evkaliptusov tako, da sem bila presrečna, da sem odkrila še en majhen del mesta kjer so posajena evropska drevesa z velikimi listi. Vsako jesen namreč močno pogrešam ta velike, rjave, v debelih plasteh počivajoče liste iz Ljubljane.
Tropsko poletje ali melbournska jesen? Ležerne počitnice ali s kulturo napolnjeni vikendi? Prav fino je bilo za en teden pobegnit iz Melbourna, ki je, glede na to, da sem se prav veselila vrniti DOMOV, sigurno končno postalo moje mesto, ki vsak vikend ponuja nekaj zaradi česar se potem cel teden veselim petka. Je pa tudi fajn, da je Pacifik tako blizu.
Naročite se na:
Objave (Atom)
