Zimsko-jesenska pravljica

Zima v Melbournu ni bela. Niti ni siva. Je jesenska, z malo dežja in veliko sonca. Baje, da smo že zakorakali vanjo, jaz pa še čakam, ker me letos sploh ne zebe. Ne vidim niti potrebe po tem, da bi oblekla svoj zelen volnen plašč niti ta visoke, za evropsko zimo narejene Camperce. Tudi pulijev letos ne nosim ampak hodim okoli v jesenski jakni in.... zmedeno čakam kdaj bo že prišla. Čez dan je 17 stopinj ampak časopisi že lep čas pišejo o ozimnici, svetujejo kakšno hrano naj bi jedli, da nas bo čim manj zeblo, kaj naj pijemo, da se pogrejemo, kje in kakšne volnene puloverje in plašče naj kupimo, in kako naj si lajšamo temne in melanholične dni. Turistične agencije vabijo na 'winter escape' na sever. Vsi okoli mene se pritožujejo kako, da je mrzlo (danes je neka prijazna gospa v trgovini kjer kupujem sveče rekla, da tako hude zime pa Melbournu že dolgo ni videla). Jaz pa kar čakam. Na cesti sicer videvam ženske, ki se trudijo slediti evropskim modnim zapovedim, ker nosijo težke plašče ampak teh je malo. Videvam tudi ljudi, ki hodijo okoli v kratkih rokavih, odprtih čevljih in nekateri celo v kratkih hlačah. Zima? They wish, but...don't think so.

Le doma imam občutek, da je prišla. Ker je temno, ko pridem domov iz službe. Ker naju greje peč v dnevni sobi. Ker zjutraj rabim pol ure, da se skobacam iz postelje, ker vem, da bo izven odeje hladno in se bom spet tresla, ko si bom umivala zobe. Ker je tako udobno, fino in sploh 'cosy', ko zvečer prižgem sveče in dišeče palčke v dnevni sobi. Ker greva na trg po mandarine, super dobre pomaranče iz South Australia, buče... Pa, ko kuham kuhano vino, golaž, obaro, shepherd's pie, juho iz leče ali, ko pečem jabolčni štrudelj in kostanj. Vem, da je zima, ker mi paše kislo zelje in bom te dni Chrisa spravila v slabo voljo, ko bom stanovanje zasmradila s sarmami. Vem, da je zima, ker mi ne paše nikamor in sem najraje doma. In čeprav sem vam, Evropejcem, ob odhodu zavidala, ker so se vam obetali sončni dnevi, letos v zimi uživam. Ja, boste rekli, itak, ker to sploh ni zima. Res je, uživam v jeseni in čisto malo pogrešam šal, kapo rokavice. Pa sneg.

Melbournčani živijo v prepričanju, da imajo edini v Avstraliji prave štiri letne čase. Prav, jim pustim veselje in ne ugovarjam. Se namreč tako radi enačijo z Evropejci, ker je baje vse kar je evropskega zelo šik, da je prav smešno. In zato se potihem smejim, ko jih poslušam ali ko berem časopis. Meni se zdi, da imajo le dva; poletje in jesen. Kljub vsemu se bo čisto po zimsko v NGV (National Gallery of Victoria) kmalu odprla razstava Winter Exhibitons: Art Deco. Pa MIFF (Melbourne International Film Festival) se bo začel. Manjkajo le vedno hladnejši dnevi, ko prvič sneži in se začne Veseli december, pa medica in kuhano vino na štantih. Manjka Novo leto na koncu. So simpatični ampak naj se moji someščani še tako trudijo, to ni zima.