Navkljub blaznemu patriotizmu se zdi, da si vsak Avstralec, ki marsikaj da nase, želi biti Evropejec. Kako drugače bi lahko razložili dejstvo, da se v Avstraliji vse kar v imenu nosi pridevnik 'European' smatra za ueber prefinjeno. Trgovci to seveda spretno izkoriščajo in nabijajo grozovite marže. Se čisto zavedam, da mora blago prepotovati n-km, ampak sigurno pot ne more biti tako zelo draga?. Italijanski pršut? 100$ za kg. Baguette? 3.50$. Marmelada Bonne Maman? 6.50$. Camper čevlji? 300$. Diesel kavbojke? Od 350$. Mandarina Duck? Od 300$. Še večji nateg pa se zgodi kadar slabemu izdelku nabijejo ceno le, ker je Made in Europe. V delikatesi veleblagovnice David Jones sem tako na prodajnih policah videla avstrijsko marmelado za katero vem, da je pri nas čisto brez statusa, ker je brezveze in ima preveč dodatkov in sladkorja, tukaj pa so jo očitno označili za delikateso in ji nabili ceno 7$ za majhen kozarček.
V Melbournu imamo, kot se za evropsko wannabe mesto spodobi, tudi veliko delicatessens, boulangeries, patisseries, bistros in cafes. Na Spring Street stoji sofisticiran cafe The European, v katerem za zajrtk lahko pojemo Croque monsieur in spijemo najboljšo kavo v Melbournu. Ja, Melbournčani so ponosni pivci kave. Ali vsaj mediji pravijo tako. Ker je pač evropsko. (Mogoče imam le jaz tako smolo, da so okoli mene sami pivci čaja z...mlekom.) Tako so za propad Starbucksa, ki je v nedeljo zaprl 61 od vsega 84 lokalov po vsej Avstraliji časopisi ponosno krivili 'evropejskost' Melbournčanov, ki so od nekdaj navajeni piti dobro kavo in so coffee culture, kar kofetarska korporacija prodaja, imeli celo že pred letom 2001, ko je vstopila na avstralski trg. Strabucks tu skratka ni nikoli imel šanse, ker je preveč ameriški. Starbucks kava stinks, se strinjam. Je umetna z dodatki sirupov in vodena in brez arome, če jo naročiš brez. Čisto mogoče, da posel ni stekel zaradi prefinjenosti avstralskih kofetarjev. Bolj možno pa se mi zdi, da je k temu pripomogla visoka cena. V Starbucksu je latte 3.90$, v cafeju pa ne preseže 3.20. In glede na to, da so Avstralci zelo šparoven narod, če sem danes politično korektna, jih večina Strabucksa sigurno ni vzela za svojega.
Zakaj torej taka vsesplošna obsesija z Evropo? Mogoče se prenaša iz roda v rod - prvi evropski priseljenci so zagotovo pogrešali in zato idealizirali nekdanjo domovino. Lahko pa, da so krivi mediji, ki evropejstvo tako močno propagirajo, najbrž zato, da uslugo delajo trgovcem. In kupci so še enkrat zmanipulirani. Nekateri celo tako močno, da njihovi avtomobili namesto avstralske standardne tablice nosijo EU model. Kaj pa EU zvezde? No problem. Na tej strani oble imamo ja Souther Cross!
In čisto samo zato, ker je tale članek zadetek v polno, pa tudi zato, da ne boste mislili, da iz domotožja pristransko in zlobno nakladam, sem ga copy-pastala iz sobotnega The Age. Enjoy the read.
Life at home just doesn't Campari
Raymond Gill yearns for his own European reunion.
How can you not feel empathy for those poor people trapped inside the Qantas jumbo last week? Everyone knows that when returning to Australia after an extended holiday certain feelings are inevitable - depression, decompression, a sinking feeling, and finally a bumpy landing.
Those feelings are not as literal as they were last week in the Arthur Hailey scenario in Manila, but anyone who returns home and is presented with an arrival card asking how much cattle semen you have on you knows, landing in Oz can sometimes feel like entering a parallel universe.
Like, where are all the people? If Melbourne is supposed to be attracting 1500 emigres a week desperate to embrace the latte lane-way good life, where the hell are they?
As you leave Tullamarine and drive past shrub after shrub through flat, darkened suburbs it's only the yellow glow of the occasional Midas Muffler sign that indicates that there might be a life form out there.
The city centre looks like an elaborate set for an off-shore Hollywood movie about the end of the world in some anonymous American city. There are convincing looking freeways, stadiums and skyscrapers but somehow it's all become part of an M. Night Shamalayan film: the human beings must have been transported to other eco-systems.
After weeks of lofty reading in The Herald Tribune about the Norwegian volte-face on beetroot-farming or insider deconstructions of an al-Qaeda cell in a remote goat-herding region of Kazakhstan, you turn on the TV and open the papers to see lead-stories on Aussie Rules.
Your mind casts back to that galaxy far, far away known as the rest of the world and you reflect that Ireland might have been playing hard to get by refusing to sign the Lisbon Treaty for Mr Sarkozy, but well, why don't we sign it?
After six weeks in Europe-land, who hasn't fantasised about getting Oz into the European Union, even if it means sitting through Carla Bruni's new album Comme Si De Rien N'Etait, described as "all slow-motion xylophones and swirly guitars"? Hell, we'll even look at nude photos of her if we have to, and who can resist the appeal of our great nation being in the Eurovision Song Contest?
In other old-world news the Cornish have been refusing to loan their "Cornish pasty" moniker, insisting that the only Cornish pasty comes from Cornwall. But wouldn't we all be happy to offer up the Pie Floater, the lamington or even Peach Melba for European culinary piracy if it meant a place in the EU?
Call it Euro-snobbery, but as Barbra Streisand or someone once put it, I Yam What I Yam. In a city like Melbourne, which likes to boast about how "European" it is, it's hard not to pine for the real thing. A McCappuccino in a McCafe on McSwanston Street is all very nice and everything but it's not quite an Italian stand-up coffee bar with blood-orange Camparis and customers arguing politics above the din of buzzing Vespas.
If we're going to pretend we're all very Euro-sophisticated then why not go the whole hog, so to speak? If female Italian traffic cops can walk the cobblestones of central Rome in sky-high stilettos handing out parking tickets, don't you think our traffic gals could manage a little hike around the CBD without donning trainers the size of Yorkshire terriers? We should all be spending a little more time at Brunetti's and if at all possible, smoking.
In the face of post Euro-vacation-gloom, it's hard not to sympathise with Sydney rugby bolter Sonny Bill Williams, who jumped on a plane for La France this week, abandoning his five-year contractual obligations to the Bulldogs and doing something very un-Aussie, letting his mates down.
But who could blame the guy? It may appear to be a sporting issue, but Sonny and anyone who's come down in the last jumbo out of Charles de Gaulle knows, it's all about lifestyle. Is it going to be a post-training beer at the local pokies club or a Pernod at an outdoor cafe overlooking the Mediterranean? When it comes to training at the Belmore sports-ground or the local oval in St Tropez, the Australian code of good behaviour gets kicked out la fenetre.
sreda, 6. avgust 2008
nedelja, 13. julij 2008
Who the f* is Phar Lap?
Prebivalstvo v Melbournu se vsak teden poveča za 1500 ljudi, kar mesto uvršča na vrh lestvice najhitrejše rastočih v Avstraliji. Vsega skupaj nas trenutno tukaj živi 3.68 milijona in prihajamo iz dvestotih držav, kar ponazarja most v Southbanku kjer je na stekleni steni napisana in na kratko predstavljena vsaka dežela katere prebivalci živijo tu. Tudi Slovenija.
Prebivalstvo seveda ni v takem porastu zaradi nenormalne visoke rodnosti ampak predvsem zaradi migracij. En tak in zagotovo ne osamljen primer sem jaz, ki sem prejšnji teden končno dobila težko pričakovani PR (Permanent Residency). V službi imam kar nekaj kolegov, ki so emigrirali ali pa so poročeni s tujcem. Joao je Brazilec in, ker sta s partnerjem skupaj že okoli 8 let ima tudi državljanstvo. Andrew je poročen z Japonko, ki jo je spoznal, ko je tam učil. Vernon je poročen s Kitajko, ki jo je prav tako spoznal, ko je tam učil. Cara je poročena z Urugvajcem, ki ga je spoznala v Španiji kjer je živela pet let. Kay, sicer Novozelandčanka je poročena z Nemcem. Jansin je Turkinja, poročena z Avstralcem, Chris je Šrilančanka poročena z Angležem, Karen je Avstralka poročena z Angležem, Kim je poročena z Indonezijcem, Lana je Rusinja, ki je sem emigrirala iz Izraela kjer je živela štiri leta in Liliana je Čilanka, ki je sem emigrirala s hčerko, tu spoznala Šveda in se z njim poročila. Mi ne verjamete? To je Avstralija in naša zbornica je mogoče le malo nad povprečjem multikulturalnosti na delovnem mestu, ker smo vsi ESL učitelji, ti pa radi potujejo. Vsi smo drugačni in vsi smo enakopravni in prav zaradi tega se imamo fino. Drug od drugega se učimo, izmenjujemo recepte in smešne besede (ravno zadnjič so me pripravili, da sem na ves glas izgovorila besedo 'lulček' in potem so vsi glasno ponavljali za mano. Čudna in blazno smešna izkušnja, na glas izrekati besedo, ki je doma na delovnem mestu mogoče niti ne bi). Če je pri nas poroka s tujcem še vedno eksotična stvar, v Avstraliji ni več izjema najbrž tudi zato, ker jih veliko odide v tujino ravno v letih, ko so najbolj godni za možitev/ženitev.
Če nas je veliko sem prišlo zaradi velike ljubezni, pa ljudje še vedno v Avstralijo emigrirajo v želji po boljšem življenju. Tako se jih je od leta 1945 sem preselilo 6.5 milijona, kar je več kot tretjina današnjega prebivalstva. Velik del njene identitete izvira iz dejstva, da je v različnih obdobjih zgodovine Avstralija nudila zavetje ljudem, ki so bežali pred vojno, diktaturo ali posledicami naravnih katastrof in prav mogoče je, da so ljudje tako prijazni drug do drugega, ker vsi prihajajo od nekod drugod in imajo vsi bolj ali manj oddaljene prednike, ki so se podali s trebuhom za kruhom.
Ni pa prijaznost Srečne dežele brez madežev. Kot sem prejšnji teden izvedela v Immigration Museum je Avstralija od nekdaj bila izredno selektivna do tega koga bo sprejela medse in leta 1901 celo sprejela Immigration Restriction Act, ki je omejeval priseljevanje neevropskega prebivalstva. Ker je akt naletel na očitke, češ, da je rasističen (no shit!), so namesto njega pretkano uvedli Dictation test, torej narek sestavka iz petdesetih besed v kateremkoli evropskem jeziku. Avtentičen tekst sem poslušala v muzeju in je bil na proficiency level in sestavljen tako, da ga je non-English native speaker zagotovo padel. Dictation test je bil ukinjen šele leta 1957, ko je zakon postopama v deželo začel spuščati tudi bele neevropjce. Whitlam je 1973 ukinil White Australia Policy in vsem prebivalcem s stalnim prebivališčem (kar sem po novem tudi jaz) omogočil, da po treh letih zaprosijo za državljanstvo.
Leta 2007 so po dolgem razpravljanju o tem kaj avstralske vrednote sploh vključujejo, uvedli Citizenship test, ki pa, zlomka, ne sprašuje po vrednotah ampak po znanju iz sveta avstralskega športa, malo iz zgodovine in nič iz umetnosti. Skrivni namen je mogoče bil ta, da se vsak bodoči Avstralec nauči vsaj toliko angleščine, da razume test, s čimer ni prav nič narobe in bi bil mala malica v primerjavi s testom, ki ga mora opraviti bodoči državljan Slovenije, če ne bi vprašanja testirala bedarij. Testi za vajo so dostopni na internetu in jaz bi ga lahko tudi padla, pa tukaj živim že 3 leta, učim angleščino na akademski ravni, redno spremljam domače medije, imam diplomo iz Avstralske literature in nisem izolirana, ker sem končno poročena z Avstralcem. Vprašanje na katerega denimo nisem znala odgovoriti je 'Who is Phar Lap?' Ali sem zdaj kaj bolj avstralska, ko vem, da je to legendarni konj, ki je n-tič zmagal na Melbourne Cup dirki in, ki so ga Američani iz ljubosumnosti zastrupili? Se mi niti ne zdi. Mogoče pa je test le še en način kako zaslužiti denar v izobraževanju. Nudijo namreč tečaje...
Kar se tiče neevropskega priseljevanja pa... Bela Avstralija je do Azijcev še vedno nestrpna in baje, da ima DIMIA (Department of Immigration) lestvico A, B, C... Slovenija je EU in smo v A tako, da relativno lahko dobimo vizo. Azijci... not so easy. So se pa znašli in tako zdaj cele družine prispevajo denar, plačajo izobraževanje enemu mladcu, ki se je prisiljen vpisati se na Računovodstvo, Kuhanje ali katerikoli drugi univeritetni ali visokošolski program, ki nudi največ točk pri dodeljevanu vize. Ko ima enkrat stalno vizo, pa lahko za sabo pripelje vso družino. Šele po dveh letih poučevanja tu mi je postalo jasno zakaj jih toliko pride študirat podiplomca iz IT in računovodstva. In zakaj se jih toliko joka, ko ?-tič padejo IELTS.
Kljub občasnim rasističnim tendencam imam Avstralijo že rada. Ker je kljub vsemu relativno zdrav melting pot, ki kljub neumnemu testu, ki ga je seveda predlagala Howardova vlada, ne posiljuje z asimilacijo ampak pričakuje, da bo življenje posameznika kvalitetnejše zaradi izpostavitve multim kulturam.
Prebivalstvo seveda ni v takem porastu zaradi nenormalne visoke rodnosti ampak predvsem zaradi migracij. En tak in zagotovo ne osamljen primer sem jaz, ki sem prejšnji teden končno dobila težko pričakovani PR (Permanent Residency). V službi imam kar nekaj kolegov, ki so emigrirali ali pa so poročeni s tujcem. Joao je Brazilec in, ker sta s partnerjem skupaj že okoli 8 let ima tudi državljanstvo. Andrew je poročen z Japonko, ki jo je spoznal, ko je tam učil. Vernon je poročen s Kitajko, ki jo je prav tako spoznal, ko je tam učil. Cara je poročena z Urugvajcem, ki ga je spoznala v Španiji kjer je živela pet let. Kay, sicer Novozelandčanka je poročena z Nemcem. Jansin je Turkinja, poročena z Avstralcem, Chris je Šrilančanka poročena z Angležem, Karen je Avstralka poročena z Angležem, Kim je poročena z Indonezijcem, Lana je Rusinja, ki je sem emigrirala iz Izraela kjer je živela štiri leta in Liliana je Čilanka, ki je sem emigrirala s hčerko, tu spoznala Šveda in se z njim poročila. Mi ne verjamete? To je Avstralija in naša zbornica je mogoče le malo nad povprečjem multikulturalnosti na delovnem mestu, ker smo vsi ESL učitelji, ti pa radi potujejo. Vsi smo drugačni in vsi smo enakopravni in prav zaradi tega se imamo fino. Drug od drugega se učimo, izmenjujemo recepte in smešne besede (ravno zadnjič so me pripravili, da sem na ves glas izgovorila besedo 'lulček' in potem so vsi glasno ponavljali za mano. Čudna in blazno smešna izkušnja, na glas izrekati besedo, ki je doma na delovnem mestu mogoče niti ne bi). Če je pri nas poroka s tujcem še vedno eksotična stvar, v Avstraliji ni več izjema najbrž tudi zato, ker jih veliko odide v tujino ravno v letih, ko so najbolj godni za možitev/ženitev.
Če nas je veliko sem prišlo zaradi velike ljubezni, pa ljudje še vedno v Avstralijo emigrirajo v želji po boljšem življenju. Tako se jih je od leta 1945 sem preselilo 6.5 milijona, kar je več kot tretjina današnjega prebivalstva. Velik del njene identitete izvira iz dejstva, da je v različnih obdobjih zgodovine Avstralija nudila zavetje ljudem, ki so bežali pred vojno, diktaturo ali posledicami naravnih katastrof in prav mogoče je, da so ljudje tako prijazni drug do drugega, ker vsi prihajajo od nekod drugod in imajo vsi bolj ali manj oddaljene prednike, ki so se podali s trebuhom za kruhom.
Ni pa prijaznost Srečne dežele brez madežev. Kot sem prejšnji teden izvedela v Immigration Museum je Avstralija od nekdaj bila izredno selektivna do tega koga bo sprejela medse in leta 1901 celo sprejela Immigration Restriction Act, ki je omejeval priseljevanje neevropskega prebivalstva. Ker je akt naletel na očitke, češ, da je rasističen (no shit!), so namesto njega pretkano uvedli Dictation test, torej narek sestavka iz petdesetih besed v kateremkoli evropskem jeziku. Avtentičen tekst sem poslušala v muzeju in je bil na proficiency level in sestavljen tako, da ga je non-English native speaker zagotovo padel. Dictation test je bil ukinjen šele leta 1957, ko je zakon postopama v deželo začel spuščati tudi bele neevropjce. Whitlam je 1973 ukinil White Australia Policy in vsem prebivalcem s stalnim prebivališčem (kar sem po novem tudi jaz) omogočil, da po treh letih zaprosijo za državljanstvo.
Leta 2007 so po dolgem razpravljanju o tem kaj avstralske vrednote sploh vključujejo, uvedli Citizenship test, ki pa, zlomka, ne sprašuje po vrednotah ampak po znanju iz sveta avstralskega športa, malo iz zgodovine in nič iz umetnosti. Skrivni namen je mogoče bil ta, da se vsak bodoči Avstralec nauči vsaj toliko angleščine, da razume test, s čimer ni prav nič narobe in bi bil mala malica v primerjavi s testom, ki ga mora opraviti bodoči državljan Slovenije, če ne bi vprašanja testirala bedarij. Testi za vajo so dostopni na internetu in jaz bi ga lahko tudi padla, pa tukaj živim že 3 leta, učim angleščino na akademski ravni, redno spremljam domače medije, imam diplomo iz Avstralske literature in nisem izolirana, ker sem končno poročena z Avstralcem. Vprašanje na katerega denimo nisem znala odgovoriti je 'Who is Phar Lap?' Ali sem zdaj kaj bolj avstralska, ko vem, da je to legendarni konj, ki je n-tič zmagal na Melbourne Cup dirki in, ki so ga Američani iz ljubosumnosti zastrupili? Se mi niti ne zdi. Mogoče pa je test le še en način kako zaslužiti denar v izobraževanju. Nudijo namreč tečaje...
Kar se tiče neevropskega priseljevanja pa... Bela Avstralija je do Azijcev še vedno nestrpna in baje, da ima DIMIA (Department of Immigration) lestvico A, B, C... Slovenija je EU in smo v A tako, da relativno lahko dobimo vizo. Azijci... not so easy. So se pa znašli in tako zdaj cele družine prispevajo denar, plačajo izobraževanje enemu mladcu, ki se je prisiljen vpisati se na Računovodstvo, Kuhanje ali katerikoli drugi univeritetni ali visokošolski program, ki nudi največ točk pri dodeljevanu vize. Ko ima enkrat stalno vizo, pa lahko za sabo pripelje vso družino. Šele po dveh letih poučevanja tu mi je postalo jasno zakaj jih toliko pride študirat podiplomca iz IT in računovodstva. In zakaj se jih toliko joka, ko ?-tič padejo IELTS.
Kljub občasnim rasističnim tendencam imam Avstralijo že rada. Ker je kljub vsemu relativno zdrav melting pot, ki kljub neumnemu testu, ki ga je seveda predlagala Howardova vlada, ne posiljuje z asimilacijo ampak pričakuje, da bo življenje posameznika kvalitetnejše zaradi izpostavitve multim kulturam.
nedelja, 6. julij 2008
Gastarbajterske štorije II
Nekaj mesecev preden sem včeraj končno v živo spoznala Zvoneta in Karmen, sem se z njima, predvsem o našem življenju v Melbournu, pogovarjala po telefonu. V stik smo prišli preko bloga. Tako sem že prej vedela, da sta ljubitelja narave, da v Melbournu živita dve leti in pol in, da sta končno tudi onadva našla trgovino kjer prodajajo bučno olje. Dobili naj bi se že dvakrat prej; enkrat na balkanskemu roštilju, a sem po hitrem postopku morala v Slovenijo, in drugič na večeru s kostanjem in kuhanim vinom, pa tudi takrat ni šlo, ker je Zvone moral v Brisbane. Včeraj pa sva se Chrisom odpeljala proti Lillydaleu, kjer živita. Ker sta skromno rekla, da bomo le nekaj malega prigriznili in popili, sva si dovolila zamuditi 40 minut in z grozo ugotovila, da sva pravzaprav povabljena na večerjo skupaj s še šestimi ljudmi in kasneje, da so sestradani čakali le naju. Se še enkrat globoko opravičujem.
Menu? Štajerska kisla juha, kisle kumarice, noro dober kruh, ki ga čisto po slovenski navadi hodita iskat v Heallesville, Gavrilović jetrena pašteta, narezek z hm, ne vem, šestimi vrstami salame, Jaffa piškoti, Kraš napolitanke... in rdeče vino. Aja, pa srbski borovničev sok. Chrisu so se zasvetile oči in sredi večerje mi je prišepnil: "Doesn't it feel like we're back in Slovenia?" Yes Chris, it did indeed. Pa ne le zaradi hrane, ampak predvsem zaradi sproščenih pogovorov, ki so se vsepovprek odvijali za mizo. Pa seveda zaradi vsebine pogovorov. Oba sva se nasmejala. Chrisova slovenščina postaja vedno boljša in k temu so najbrž pripomogli tedenski telefonski pogovori z očijem. Slovenci za mizo so bil navdušeni in, ker so vajeni vseh možnih angleških naglasov, ki se jih vsakodnevno trudimo dešifrirati prebivalci Melbourna, so ga razumeli. In mu, za razliko od Slovencev v rodni deželi, odgovarjali po slovensko.
Ker smo lahko, smo šinfali Avstralce. (Ne)odnos do hrane in kofetkanja, obsesijo z najcenejšimi, na Kitajskem narejeni izdelki, škrtarjenje, obsesivno šparanje, nerazumevanje malih dnevnih sladkosti, odmaknjenost, zaprtost, vsesplošno pomanjkanje okusa, plastične čevlje, katastrofalne supermarkete, počasnost interneta in baje na splošno zastrarelo tehnologijo. Kako zanimivo, da opažamo iste stvari! Ja, tale večer mi je dobro del. Vedno bomo tujci, pa sploh ne zaradi naglasa, ampak zaradi našega odnosa do okolja v katerem zdaj živimo in, ki ga sicer sprejemamo, se pa z njim velikokrat ne strinjamo, ker nam ni blizu in nas včasih močno živcira. In s tem ni nič narobe, razloži pa relativno zaprtost domala vseh etničnih skupin.
Kot Slovenci smo se seveda veliko pogovarjali o hrani. Po treh letih sem končno izvedela kje in kakšno meso kupiti za govejo juho. In ker sem bila navdušena nad pašteto (večinoma jedla le to) sta nama gostitelja za domov dala eno tubo Gavrilovićke in sir za burek. Kako neavstralsko in kako zelo naše. Ko sva se vozila domov nama ni bilo treba na glas reči kar sva si oba mislila; takšni večeri so možni le z 'našimi' in nikako ne z Avstralci. Včeraj sem se prepričala, da se Chris ne bo vrnil le zaradi mene.
Menu? Štajerska kisla juha, kisle kumarice, noro dober kruh, ki ga čisto po slovenski navadi hodita iskat v Heallesville, Gavrilović jetrena pašteta, narezek z hm, ne vem, šestimi vrstami salame, Jaffa piškoti, Kraš napolitanke... in rdeče vino. Aja, pa srbski borovničev sok. Chrisu so se zasvetile oči in sredi večerje mi je prišepnil: "Doesn't it feel like we're back in Slovenia?" Yes Chris, it did indeed. Pa ne le zaradi hrane, ampak predvsem zaradi sproščenih pogovorov, ki so se vsepovprek odvijali za mizo. Pa seveda zaradi vsebine pogovorov. Oba sva se nasmejala. Chrisova slovenščina postaja vedno boljša in k temu so najbrž pripomogli tedenski telefonski pogovori z očijem. Slovenci za mizo so bil navdušeni in, ker so vajeni vseh možnih angleških naglasov, ki se jih vsakodnevno trudimo dešifrirati prebivalci Melbourna, so ga razumeli. In mu, za razliko od Slovencev v rodni deželi, odgovarjali po slovensko.
Ker smo lahko, smo šinfali Avstralce. (Ne)odnos do hrane in kofetkanja, obsesijo z najcenejšimi, na Kitajskem narejeni izdelki, škrtarjenje, obsesivno šparanje, nerazumevanje malih dnevnih sladkosti, odmaknjenost, zaprtost, vsesplošno pomanjkanje okusa, plastične čevlje, katastrofalne supermarkete, počasnost interneta in baje na splošno zastrarelo tehnologijo. Kako zanimivo, da opažamo iste stvari! Ja, tale večer mi je dobro del. Vedno bomo tujci, pa sploh ne zaradi naglasa, ampak zaradi našega odnosa do okolja v katerem zdaj živimo in, ki ga sicer sprejemamo, se pa z njim velikokrat ne strinjamo, ker nam ni blizu in nas včasih močno živcira. In s tem ni nič narobe, razloži pa relativno zaprtost domala vseh etničnih skupin.
Kot Slovenci smo se seveda veliko pogovarjali o hrani. Po treh letih sem končno izvedela kje in kakšno meso kupiti za govejo juho. In ker sem bila navdušena nad pašteto (večinoma jedla le to) sta nama gostitelja za domov dala eno tubo Gavrilovićke in sir za burek. Kako neavstralsko in kako zelo naše. Ko sva se vozila domov nama ni bilo treba na glas reči kar sva si oba mislila; takšni večeri so možni le z 'našimi' in nikako ne z Avstralci. Včeraj sem se prepričala, da se Chris ne bo vrnil le zaradi mene.
ponedeljek, 23. junij 2008
Postera Crescam Laude
Vsak ponedeljek se s študenti dobim v predavalnici na Parkville Campusu University of Melbourne v centru mesta, ker je ta dan namenjen vodenju in pomoči pri iskanju gradiva za esej, individualnim razgovorom ali javnim predavanjem skratka vsem, s čimer se bodo bodoči študenti Melbourne Uni srečali naslednji semester, če bodo uspešno zaključili Bridging Programme, ki nudi direkten vstop v podiplomski program tistim, ki so na IELTS izpitu dobili 0.5. nižjo oceno kot jih zahteva njihova fakulteta.
Danes je Annie, ki je sicer do nedavnega bila moja kolegica zdaj pa je zaposlena v Melb Uni Language and Learning Skills Unit, imela 20 minutno predavanje o vlogi tega oddelka pri študiju, ker je Pip, koordinatorka Bridging Programme menila, da bo za naše študente zelo koristno, če se z njim seznanijo že pred vpisom. In prav je imela. Ne samo, da so dobili napotke, dvignila se jim je samozavest in zdaj jih je morda malo manj strah, ker vedo koliko ljudi je na univerzi zaposlenih z namenom, da jim pomaga pri tranziciji v akademski svet. Po prvih nekaj minutah mi je postalo jasno zakaj v Avstraliji večina študentov diplomira še pred 23. letom, si takoj najde službo in si prvi dom kupi še pred tridesetim. Razlog? Podpora od prvega dne faksa dalje.
Svojega prvega dne na Filozofski se spomnim po tem, da je prof. Grosman prav ponosno povedala, da študij na njenem oddelku v povprečju traja 7 let (to je bilo seveda še pred Bologno, ko je vsak dodiplomski študij trajal najmanj pet let) in zdaj mi je jasno zakaj. Poleg tega, da se od študentov še vedno pričakuje, da reproducirajo nenormalno veliko študijskega materiala namesto, da bi sintetizirali, ni na univerzi nobene podpore. Ni delavnic ali kratkih tečajev, ki bi uka željne naučile retorike, nastopanja, pisanja esejev, kritičnega mišljenja, hitrega in učinkovitega branja ali enostavno kako učinkovito ponavljati snov pred izpiti, kar je le nekaj tečajev, ki so zastonj dostopni vsakemu študentu - domačemu in tujemu. Zadnji imajo poleg tega možnost obiskovanja še drugih, ESL tečajev, od klubov pa do akademsko naravnanih. Res je, da univerza v Avstraliji ni brezplačna in, da veliko denarja priteče v blagajno predvsem zaradi tujih študentov (en letnik za njih v povprečju stane 20.000$) saj je izobraževanje tretja najmočnejša panoga ( podatek, da je v centru mesta tretjina vseh prebivalcev, tujih študentov zadostuje). A res je tudi, da tu noben priden študent ne pade letnika in res je, da so po štirih letih ljudje bolj uposobljeni za delo, kot so naši diplomanti po petih. Tako vsaj dokazuje ranking lista svetovnih univerz, saj je University of Melbourne na 27. mestu, delodajalci pa so ji dodelili celo 10. mesto. Univerze v Ljubljani ni med dvestotimi.
Danes mi je končno postalo jasno zakaj pri nas toliko študentov pade prvi letnik. Ker se od njih pričakuje, da se bodo znali učiti drugače kot so se v gimnaziji, a brez, da bi jih tega nekdo sistematsko naučil. Danes težko verjamem, da nas nihče ni učil pisanja esejev in, da so bile seminarske le reproduciranje, težko tudi verjamem, da smo izgubljali živce in imeli občutek, da improviziramo pisanje diplome, in še huje, da se akademskemu delu pretirano ni posvečalo niti na znanstvenem magisteriju (razen nekaj ur, ki so jih posvetili le citiranju, kot, da ne znamo brati in slediti modelu) . S tem, ko se od mene pričakuje, da bom kritičnosti, pisanja esejev, iskanja gradiva itd. učila druge, mi postaja jasno, da so vsa ta znanja, ki smo jih mi mučeniško morali usvojiti sami in s tem, ko smo se n-tič učili za en in isti izpit, zelo naučljive, sistematske in logične. Slovenske univerze potrebujejo totalno prenovo in začeti bi morali z uvedbo Oddelka za pomoč pri učenju. Pa bi mogoče tudi slovenska mladež prej vstopala v delovna razmerja, se odselila od doma, kupila hišo, se poročala in imela podmladek.
Danes je Annie, ki je sicer do nedavnega bila moja kolegica zdaj pa je zaposlena v Melb Uni Language and Learning Skills Unit, imela 20 minutno predavanje o vlogi tega oddelka pri študiju, ker je Pip, koordinatorka Bridging Programme menila, da bo za naše študente zelo koristno, če se z njim seznanijo že pred vpisom. In prav je imela. Ne samo, da so dobili napotke, dvignila se jim je samozavest in zdaj jih je morda malo manj strah, ker vedo koliko ljudi je na univerzi zaposlenih z namenom, da jim pomaga pri tranziciji v akademski svet. Po prvih nekaj minutah mi je postalo jasno zakaj v Avstraliji večina študentov diplomira še pred 23. letom, si takoj najde službo in si prvi dom kupi še pred tridesetim. Razlog? Podpora od prvega dne faksa dalje.
Svojega prvega dne na Filozofski se spomnim po tem, da je prof. Grosman prav ponosno povedala, da študij na njenem oddelku v povprečju traja 7 let (to je bilo seveda še pred Bologno, ko je vsak dodiplomski študij trajal najmanj pet let) in zdaj mi je jasno zakaj. Poleg tega, da se od študentov še vedno pričakuje, da reproducirajo nenormalno veliko študijskega materiala namesto, da bi sintetizirali, ni na univerzi nobene podpore. Ni delavnic ali kratkih tečajev, ki bi uka željne naučile retorike, nastopanja, pisanja esejev, kritičnega mišljenja, hitrega in učinkovitega branja ali enostavno kako učinkovito ponavljati snov pred izpiti, kar je le nekaj tečajev, ki so zastonj dostopni vsakemu študentu - domačemu in tujemu. Zadnji imajo poleg tega možnost obiskovanja še drugih, ESL tečajev, od klubov pa do akademsko naravnanih. Res je, da univerza v Avstraliji ni brezplačna in, da veliko denarja priteče v blagajno predvsem zaradi tujih študentov (en letnik za njih v povprečju stane 20.000$) saj je izobraževanje tretja najmočnejša panoga ( podatek, da je v centru mesta tretjina vseh prebivalcev, tujih študentov zadostuje). A res je tudi, da tu noben priden študent ne pade letnika in res je, da so po štirih letih ljudje bolj uposobljeni za delo, kot so naši diplomanti po petih. Tako vsaj dokazuje ranking lista svetovnih univerz, saj je University of Melbourne na 27. mestu, delodajalci pa so ji dodelili celo 10. mesto. Univerze v Ljubljani ni med dvestotimi.
Danes mi je končno postalo jasno zakaj pri nas toliko študentov pade prvi letnik. Ker se od njih pričakuje, da se bodo znali učiti drugače kot so se v gimnaziji, a brez, da bi jih tega nekdo sistematsko naučil. Danes težko verjamem, da nas nihče ni učil pisanja esejev in, da so bile seminarske le reproduciranje, težko tudi verjamem, da smo izgubljali živce in imeli občutek, da improviziramo pisanje diplome, in še huje, da se akademskemu delu pretirano ni posvečalo niti na znanstvenem magisteriju (razen nekaj ur, ki so jih posvetili le citiranju, kot, da ne znamo brati in slediti modelu) . S tem, ko se od mene pričakuje, da bom kritičnosti, pisanja esejev, iskanja gradiva itd. učila druge, mi postaja jasno, da so vsa ta znanja, ki smo jih mi mučeniško morali usvojiti sami in s tem, ko smo se n-tič učili za en in isti izpit, zelo naučljive, sistematske in logične. Slovenske univerze potrebujejo totalno prenovo in začeti bi morali z uvedbo Oddelka za pomoč pri učenju. Pa bi mogoče tudi slovenska mladež prej vstopala v delovna razmerja, se odselila od doma, kupila hišo, se poročala in imela podmladek.
ponedeljek, 16. junij 2008
Zimsko-jesenska pravljica
Zima v Melbournu ni bela. Niti ni siva. Je jesenska, z malo dežja in veliko sonca. Baje, da smo že zakorakali vanjo, jaz pa še čakam, ker me letos sploh ne zebe. Ne vidim niti potrebe po tem, da bi oblekla svoj zelen volnen plašč niti ta visoke, za evropsko zimo narejene Camperce. Tudi pulijev letos ne nosim ampak hodim okoli v jesenski jakni in.... zmedeno čakam kdaj bo že prišla. Čez dan je 17 stopinj ampak časopisi že lep čas pišejo o ozimnici, svetujejo kakšno hrano naj bi jedli, da nas bo čim manj zeblo, kaj naj pijemo, da se pogrejemo, kje in kakšne volnene puloverje in plašče naj kupimo, in kako naj si lajšamo temne in melanholične dni. Turistične agencije vabijo na 'winter escape' na sever. Vsi okoli mene se pritožujejo kako, da je mrzlo (danes je neka prijazna gospa v trgovini kjer kupujem sveče rekla, da tako hude zime pa Melbournu že dolgo ni videla). Jaz pa kar čakam. Na cesti sicer videvam ženske, ki se trudijo slediti evropskim modnim zapovedim, ker nosijo težke plašče ampak teh je malo. Videvam tudi ljudi, ki hodijo okoli v kratkih rokavih, odprtih čevljih in nekateri celo v kratkih hlačah. Zima? They wish, but...don't think so.
Le doma imam občutek, da je prišla. Ker je temno, ko pridem domov iz službe. Ker naju greje peč v dnevni sobi. Ker zjutraj rabim pol ure, da se skobacam iz postelje, ker vem, da bo izven odeje hladno in se bom spet tresla, ko si bom umivala zobe. Ker je tako udobno, fino in sploh 'cosy', ko zvečer prižgem sveče in dišeče palčke v dnevni sobi. Ker greva na trg po mandarine, super dobre pomaranče iz South Australia, buče... Pa, ko kuham kuhano vino, golaž, obaro, shepherd's pie, juho iz leče ali, ko pečem jabolčni štrudelj in kostanj. Vem, da je zima, ker mi paše kislo zelje in bom te dni Chrisa spravila v slabo voljo, ko bom stanovanje zasmradila s sarmami. Vem, da je zima, ker mi ne paše nikamor in sem najraje doma. In čeprav sem vam, Evropejcem, ob odhodu zavidala, ker so se vam obetali sončni dnevi, letos v zimi uživam. Ja, boste rekli, itak, ker to sploh ni zima. Res je, uživam v jeseni in čisto malo pogrešam šal, kapo rokavice. Pa sneg.
Melbournčani živijo v prepričanju, da imajo edini v Avstraliji prave štiri letne čase. Prav, jim pustim veselje in ne ugovarjam. Se namreč tako radi enačijo z Evropejci, ker je baje vse kar je evropskega zelo šik, da je prav smešno. In zato se potihem smejim, ko jih poslušam ali ko berem časopis. Meni se zdi, da imajo le dva; poletje in jesen. Kljub vsemu se bo čisto po zimsko v NGV (National Gallery of Victoria) kmalu odprla razstava Winter Exhibitons: Art Deco. Pa MIFF (Melbourne International Film Festival) se bo začel. Manjkajo le vedno hladnejši dnevi, ko prvič sneži in se začne Veseli december, pa medica in kuhano vino na štantih. Manjka Novo leto na koncu. So simpatični ampak naj se moji someščani še tako trudijo, to ni zima.
Le doma imam občutek, da je prišla. Ker je temno, ko pridem domov iz službe. Ker naju greje peč v dnevni sobi. Ker zjutraj rabim pol ure, da se skobacam iz postelje, ker vem, da bo izven odeje hladno in se bom spet tresla, ko si bom umivala zobe. Ker je tako udobno, fino in sploh 'cosy', ko zvečer prižgem sveče in dišeče palčke v dnevni sobi. Ker greva na trg po mandarine, super dobre pomaranče iz South Australia, buče... Pa, ko kuham kuhano vino, golaž, obaro, shepherd's pie, juho iz leče ali, ko pečem jabolčni štrudelj in kostanj. Vem, da je zima, ker mi paše kislo zelje in bom te dni Chrisa spravila v slabo voljo, ko bom stanovanje zasmradila s sarmami. Vem, da je zima, ker mi ne paše nikamor in sem najraje doma. In čeprav sem vam, Evropejcem, ob odhodu zavidala, ker so se vam obetali sončni dnevi, letos v zimi uživam. Ja, boste rekli, itak, ker to sploh ni zima. Res je, uživam v jeseni in čisto malo pogrešam šal, kapo rokavice. Pa sneg.
Melbournčani živijo v prepričanju, da imajo edini v Avstraliji prave štiri letne čase. Prav, jim pustim veselje in ne ugovarjam. Se namreč tako radi enačijo z Evropejci, ker je baje vse kar je evropskega zelo šik, da je prav smešno. In zato se potihem smejim, ko jih poslušam ali ko berem časopis. Meni se zdi, da imajo le dva; poletje in jesen. Kljub vsemu se bo čisto po zimsko v NGV (National Gallery of Victoria) kmalu odprla razstava Winter Exhibitons: Art Deco. Pa MIFF (Melbourne International Film Festival) se bo začel. Manjkajo le vedno hladnejši dnevi, ko prvič sneži in se začne Veseli december, pa medica in kuhano vino na štantih. Manjka Novo leto na koncu. So simpatični ampak naj se moji someščani še tako trudijo, to ni zima.
nedelja, 23. marec 2008
Spet doma
Pa sem nazaj v moji Ljubljani, ki se mi, ne vem še čisto zakaj, ne zdi več tako moja. Mogoče, ker sem v prvem tednu:
Ljubljana se mi tokrat zdi siva, črna in prašna. Pa se sprašujem zakaj, ker prej se mi je ob povratkih vedno zdela tako lepa. Mogoče, ker prihajam iz poletja. Samo, saj prej sem tudi. Mogoče zato, kar mi je šele tu in zdaj postalo jasno, da je Avstralija polna barv. Narava, obleke, pohištvo, dodatki, ljudje, čevlji. Vse je veliko bolj pisano in na začetku mi ni bilo všeč ampak sem se mogoče majčkeno poavstralila, ker mi ceste, zgradbe, časopisi in ljudje tam spodaj zdaj izgledajo lepše kot tukaj.
Ker živim tako daleč stran in nimam možnosti, da bi domov prišla vsakih nekaj mesecev, imam ta privilegij da Slovenijo zdaj vidim v bolj objektivni luči, ker so moje oči več kot eno leto gledale neslovensko pokrajino. Opažam, da imajo zdaj vsi kafiči zunaj mize, kljub temu, da smo na začetku pomladi. Kar je prav fino in takoj v ponedeljek sem šla z Mihatom in Tino na kavo ob Ljubljanico, ker je bil sonček. Tak fajn klepet za dušo in zaradi česar pravzaprav prihajam domov. Tega namreč v Melbournu nimam; vsaj ne takih klepetov ki so čisto po mojem okusu. Opažam, da se odpira vedno več nakupovalnih centrov, kar je škoda, ker nakupovanju ukradejo dušo in oseben pečat. V Avstraliji je trend ravno nasproten; v porastu so majhne barvite trgovine, ki so osebna izkaznica njene lastnice. Opažam tudi, da je slovenska televizija še slabša kot je bila in, da je zdaj enako slaba kot avstralska (kar bom Chrisu nerada priznala). Opažam, da so cene višje in, da imajo ljudje slabši standard. Opažam, da moj oči še vedno misli, da je Slovenija najlepša in, da smo Slovenci najsrečnješi ljudje na svetu, ker imamo tak lep kos zemlje. Nadalje, opažam, da se nataliteta dviga, ker slišim za veliko nosečnic (ali pa so noseče vse, ki so toliko stare kot jaz, kar je kul, ker smo bili boom generacija in to pomeni boom dojenčkov). Opažam, da se okus malo razširja in, da se dobi več sestavin za pripravo neevropske hrane, da pa še vedno ni velike izbire piva in vina. Preden pa se vam čisto zamerim in demonstrativno nehate brati moj blog, ker prvič in tako šokantno blatim domačo grudo, moram povedati, da opažam tudi, da:
- neumno šla do šanka po pijačo
- pozabila pritisnit gumb na semaforju in me je tip, ki je že nekaj časa čakal z mano, prav grdo pogledal
- hotela kupit žetone za avtobus v trafiki, kar je baje hud prekršek
- bila čisto preveč prijazna do prodajalke v trafiki, ki ni rekla ne bu ne mu
- me je prodajalka v H&M neumno in čudno pogledala, ko sem vprašala, če lahko v kabino nesem 7 oblačil; sem pa kasneje ugotovila, da jih najbrž lahko neomejeno število, ker noben ne kontrolira;
- me je druga prodajalka v H&M čudno in vprašujoče pogledala, ko sem jo vprašala, če lahko cunje, ki jih bom kupila odložim na blagajniškem pultu, da mi jih ni treba vlačit po rokah in si lahko mirno ogledam še čevlje;
- sta zdaj DVA H&Ma več kot lansko leto (a se vsi samo tam oblačijo???)
- zmedena, kam naj pogledam ko prečkam cesto. Super, zdaj sem zmedena kar v obeh državah!
- se skoraj izgubila v ta novem Mercatorju, proti kateremu avstralski supermarketi izgledajo kot mini delikatesne trgovinice.
- prelistala bratovo Novo in ugotovila, da je toliko novih 'zvezd', da mora zdaj sigurno biti že vsak tretji Slovenec slaven in, da sigurno poznam nekoga, ki pozna....
- hotela iti v Slona po tatarca in francosko in ugotovila, da delikatese ni več!
Ljubljana se mi tokrat zdi siva, črna in prašna. Pa se sprašujem zakaj, ker prej se mi je ob povratkih vedno zdela tako lepa. Mogoče, ker prihajam iz poletja. Samo, saj prej sem tudi. Mogoče zato, kar mi je šele tu in zdaj postalo jasno, da je Avstralija polna barv. Narava, obleke, pohištvo, dodatki, ljudje, čevlji. Vse je veliko bolj pisano in na začetku mi ni bilo všeč ampak sem se mogoče majčkeno poavstralila, ker mi ceste, zgradbe, časopisi in ljudje tam spodaj zdaj izgledajo lepše kot tukaj.
Ker živim tako daleč stran in nimam možnosti, da bi domov prišla vsakih nekaj mesecev, imam ta privilegij da Slovenijo zdaj vidim v bolj objektivni luči, ker so moje oči več kot eno leto gledale neslovensko pokrajino. Opažam, da imajo zdaj vsi kafiči zunaj mize, kljub temu, da smo na začetku pomladi. Kar je prav fino in takoj v ponedeljek sem šla z Mihatom in Tino na kavo ob Ljubljanico, ker je bil sonček. Tak fajn klepet za dušo in zaradi česar pravzaprav prihajam domov. Tega namreč v Melbournu nimam; vsaj ne takih klepetov ki so čisto po mojem okusu. Opažam, da se odpira vedno več nakupovalnih centrov, kar je škoda, ker nakupovanju ukradejo dušo in oseben pečat. V Avstraliji je trend ravno nasproten; v porastu so majhne barvite trgovine, ki so osebna izkaznica njene lastnice. Opažam tudi, da je slovenska televizija še slabša kot je bila in, da je zdaj enako slaba kot avstralska (kar bom Chrisu nerada priznala). Opažam, da so cene višje in, da imajo ljudje slabši standard. Opažam, da moj oči še vedno misli, da je Slovenija najlepša in, da smo Slovenci najsrečnješi ljudje na svetu, ker imamo tak lep kos zemlje. Nadalje, opažam, da se nataliteta dviga, ker slišim za veliko nosečnic (ali pa so noseče vse, ki so toliko stare kot jaz, kar je kul, ker smo bili boom generacija in to pomeni boom dojenčkov). Opažam, da se okus malo razširja in, da se dobi več sestavin za pripravo neevropske hrane, da pa še vedno ni velike izbire piva in vina. Preden pa se vam čisto zamerim in demonstrativno nehate brati moj blog, ker prvič in tako šokantno blatim domačo grudo, moram povedati, da opažam tudi, da:
- je turistična pašteta še vedno the best in, da so avstralske paštete fuj v primerjavi z našimi
- enako velja za jogurte in kruh
- je regrat ful kul solata, še posebej, če je narejen s toplimi ocvirki
- da sta Fructalov jagodni in hruškov sok še vedno presežnika
- je pogled na Alpe iz Dunajske nekaj najlepšega
- imajo prijatelji vedno čas za kavo in, da je z njimi tako fajn klepetati
- da so Slovenci tisočkrat bolj radodarni in gostoljubni kot Avstralci
- je Laško čisto OK pivo
četrtek, 28. februar 2008
Tropsko deževje in evropska jesen
Bilo je nekako takole. Chris me je v petek poklical v službo in rekel, da z najinim dopustom na otoku Brampton Island v Whitsundays ne bo nič, ker je v Macayu, Queensland, kjer naj bi najino letalo pristalo, v petih urah zapadlo toliko dežja kot ga v Melbournu baje v enem letu. Na severu je zdaj namreč deževno obdobje. Chrisu so po telefonu rekli (je gledal Weather Channel, pa se mu je zdelo sumljivo, ker dež ni ponehal in je zato na srečo poklical), da letala ne morejo pristati, ker je pristajalna steza pod vodo. Nisem vedela ali naj se smejem ali jokam in šele, ko sem zvečer na TV dnevniku videla kako evakuirajo ljudi, ker je celo mesto pod vodo, sem bila vesela, da se je, če se je pošastno deževje že moralo zgoditi, zgodilo v petek in ne v soboto, ko bi bila že tam. Kliše: sreča v nesreči.
Na Virgin Blue so nama na srečo rekli, da lahko letalsko karto preneseva (ponavadi denar izgubiš, ker je družba ta poceni internetna varianta) in Chris se je spomnil, da bi lahko šla nekam na Fidji. Chrisova sestra, ki dela v potovalni agenciji in je torej poznavalka predvsem pacifiških otokov, nama je svetovala Treasure Island. Pa sva resort poiskala na internetu, telefonirala, dobila dober 'deal' in v nedeljo ob 6h zjutraj odletela v raj.
Fidji ima vsega skupaj čez 300 otokov in baje je zelo važno katerega izbereš. Najin je bil super majhen in sva ga prehodila v 10. minutah (brez pretiravanja). Na otoku je poleg turistov, le še osebje in, ker je zdaj nizka sezona (beri: začetek deževja) je bilo osebja več kot turistov. Najin bungalov je bil 5 korakov oddaljen od morja in zaspala in zbujala sva se ob zvokih morskih valov. Če se nama ni več dalo snorkljati, plavati, jesti ali ležati na plaži, sva s knjigo v roki lahko zaspala v viseči mreži s pogledom na morje. Božansko! Turkizno morje, modro nebo, živo zeleno tropsko rastje in bele peščene plaže izzovejo takšne barvne kontraste, da sva se počutila prvinsko srečna. Srečna ne zaradi nečesa kar bi se dotikalo le naju (kot je to ponavadi v vsakdanjem življenju), ampak srečna zato, ker je okolica izgledala tako kot deset tisoče let nazaj. Nobenih umetnih zvokov (no razen čolnov, a samo na eni strani otoka), nič betona, le narava. En teden v paradižu. Le ribe bi se lahko naučili pripravljati bolje. Na menuju je sicer pisalo Fish of the Day in prav nič jih ni bilo sram, ko so mi vsak dan morali povedati, da je riba dneva spet enkrat tuna. Le zakaj enostavno ne napišejo tuna? Odločena, da bom na otoku jedla same ribe, sem prve tri dni vztrajala in jedla le...ja...tuno, ki pa je bila čisto preveč pečena in zato seveda suha. Edino kar je bilo od ribjih jedi še na voljo je bila 'kokoda', fidjiska poslastica iz surove ribe (sumim, da tune), marinirane v limetinem soku, kokosovem mleku z dodatki začimb in čilija. Mljask.
Tako, zdaj sva spet nazaj na jugu, v najinem mestu, ki ga je kar naenkrat zajela jesen. Včeraj sva šla kolesarit ob reki Yarri in prav fino je bilo, ko je pod kolesi šelestelo jesensko listje. Melbourne je poln predvsem zimzelenih evkaliptusov tako, da sem bila presrečna, da sem odkrila še en majhen del mesta kjer so posajena evropska drevesa z velikimi listi. Vsako jesen namreč močno pogrešam ta velike, rjave, v debelih plasteh počivajoče liste iz Ljubljane.
Tropsko poletje ali melbournska jesen? Ležerne počitnice ali s kulturo napolnjeni vikendi? Prav fino je bilo za en teden pobegnit iz Melbourna, ki je, glede na to, da sem se prav veselila vrniti DOMOV, sigurno končno postalo moje mesto, ki vsak vikend ponuja nekaj zaradi česar se potem cel teden veselim petka. Je pa tudi fajn, da je Pacifik tako blizu.
Na Virgin Blue so nama na srečo rekli, da lahko letalsko karto preneseva (ponavadi denar izgubiš, ker je družba ta poceni internetna varianta) in Chris se je spomnil, da bi lahko šla nekam na Fidji. Chrisova sestra, ki dela v potovalni agenciji in je torej poznavalka predvsem pacifiških otokov, nama je svetovala Treasure Island. Pa sva resort poiskala na internetu, telefonirala, dobila dober 'deal' in v nedeljo ob 6h zjutraj odletela v raj.
Fidji ima vsega skupaj čez 300 otokov in baje je zelo važno katerega izbereš. Najin je bil super majhen in sva ga prehodila v 10. minutah (brez pretiravanja). Na otoku je poleg turistov, le še osebje in, ker je zdaj nizka sezona (beri: začetek deževja) je bilo osebja več kot turistov. Najin bungalov je bil 5 korakov oddaljen od morja in zaspala in zbujala sva se ob zvokih morskih valov. Če se nama ni več dalo snorkljati, plavati, jesti ali ležati na plaži, sva s knjigo v roki lahko zaspala v viseči mreži s pogledom na morje. Božansko! Turkizno morje, modro nebo, živo zeleno tropsko rastje in bele peščene plaže izzovejo takšne barvne kontraste, da sva se počutila prvinsko srečna. Srečna ne zaradi nečesa kar bi se dotikalo le naju (kot je to ponavadi v vsakdanjem življenju), ampak srečna zato, ker je okolica izgledala tako kot deset tisoče let nazaj. Nobenih umetnih zvokov (no razen čolnov, a samo na eni strani otoka), nič betona, le narava. En teden v paradižu. Le ribe bi se lahko naučili pripravljati bolje. Na menuju je sicer pisalo Fish of the Day in prav nič jih ni bilo sram, ko so mi vsak dan morali povedati, da je riba dneva spet enkrat tuna. Le zakaj enostavno ne napišejo tuna? Odločena, da bom na otoku jedla same ribe, sem prve tri dni vztrajala in jedla le...ja...tuno, ki pa je bila čisto preveč pečena in zato seveda suha. Edino kar je bilo od ribjih jedi še na voljo je bila 'kokoda', fidjiska poslastica iz surove ribe (sumim, da tune), marinirane v limetinem soku, kokosovem mleku z dodatki začimb in čilija. Mljask.
Tako, zdaj sva spet nazaj na jugu, v najinem mestu, ki ga je kar naenkrat zajela jesen. Včeraj sva šla kolesarit ob reki Yarri in prav fino je bilo, ko je pod kolesi šelestelo jesensko listje. Melbourne je poln predvsem zimzelenih evkaliptusov tako, da sem bila presrečna, da sem odkrila še en majhen del mesta kjer so posajena evropska drevesa z velikimi listi. Vsako jesen namreč močno pogrešam ta velike, rjave, v debelih plasteh počivajoče liste iz Ljubljane.
Tropsko poletje ali melbournska jesen? Ležerne počitnice ali s kulturo napolnjeni vikendi? Prav fino je bilo za en teden pobegnit iz Melbourna, ki je, glede na to, da sem se prav veselila vrniti DOMOV, sigurno končno postalo moje mesto, ki vsak vikend ponuja nekaj zaradi česar se potem cel teden veselim petka. Je pa tudi fajn, da je Pacifik tako blizu.
nedelja, 10. februar 2008
Dež in sonce
Prvič sem v Avstralijo prišla januarja leta 2004 in po dolgem času sem spet že kakšen mesec pred odhodom trpela za močno obliko rajzefiber v pričakovanju, da bom končno izkusila avstralsko poletje, ki sem ga dotedaj poznala le iz Chrisovih pripovedovanj in redkih podob na TV ali potopisov. Spremljal me je tak fajn občutek, da bom prelisičila slovensko zimo, ker bom januarja na drugi strani zemlje okoli skakljala le v majici s kratkimi rokavi in japankami. Temu primerno sem s seboj vzela le majice brez rokavov, pa T-shirts, pa kikle, ene lanene hlače in jopico za vsak slučaj, čeprav prepričana, da ju ne bom rabila.
Ko sva s Chrisom prispela v Melbourne je bilo okoli 16 stopinj, kar se mi je zdelo malo čudno. Naslednji dan je deževalo in temperatura se je dvignila do okoli 20. V štirih tednih kolikor časa sva bila tukaj, sem vročino izkusila le v tistih nekaj dneh, ko sva šla v outback do Broken Hilla, kjer sva naletela na drugo skrajnost, 35 stopinj. Nazaj v Melbournu mi nič ni bilo jasno, ko so vsi na moje ogorčenje nad vremenom rekli le: 'Oh, it's Melbourne'. Chris mi je to nekako zamolčal in zdaj razumem zakaj. Ni ravno nekaj kar privablja turiste in tudi moji študentje se nad vremenom stalno pritožujejo. Pa ne kot 'small talk', ker ne bi imeli kaj drugega za povedat. Res nam gre vsem nam, ki smo navajeni na bolj stabilno vreme, zelo na živce in še nikoli se nisem spuščala v tako resne vremenske debate.
Glede na to, da, kot Melbournčani radi povedo, mesto zamenja vse štiri letne čase v enem dnevu, bi se vremenska hišica tukaj gotovo pokvarila, ker bi bila njuna stric in teta čisto preveč zmedena. In prav zato, bi, če bi me vprašali kaj je tista ena stvar, ki me tukaj moti, izstrelila: "Vreme!" Po dveh letih sem se skoraj že navadila, da moram ne glede na to, da je zjutraj nebo kristalno jasno, s seboj vzeti jopico in, da mi po drugi strani, ni treba obupavat, ko je 40 stopinj, ker bo sigurno kmalu prišla 'cool change', ko bo temperatura padla tudi za 15 stopinj in bom z veseljem odpirala okna na stežaj in uživala v prepihu (ne oči, ne bom se prehladila). Če sem v Ljubljani vsako pozno jesen in spomlad preuredila garderobne omare in v ospredje zložila le cunje primerne za prihajajoč letni čas, mi je to tukaj prihranjeno.
Seveda je tudi moje prvo poletje, ki sem ga v celoti preživela tu, muhasto. Okoli novega leta smo imeli 40 stopinj in s Chrisom sva hitela kupit klimo, ki sva jo do zdaj uporabila trikrat! Obljubljeno nam je namreč bilo dolgo, vroče poletje. Nič od tega.
Ta vikend sva preživela v obmorskem kraju Lorne na Great Ocean Road; v kavbojkah in jaz v treh majicah s kratkimi rokavi in jopo, ker me je zeblo. Nič sončenja, nič snorkljanja, nič plavanja. Chris je sicer hotel, da bi vseeno šla, me prepričeval naj oblečem surfersko majico češ, da potem ne bo zeblo, ampak to, po mojem nikakor ni šarm morja. Ali vsaj takega, kot smo ga navajeni mi. Se zjutraj zbudimo v sončku, gremo na plažo, kavo ali pivo, kosilo, pa spet na plažo plavat, se sončit, brat. Chris, ki otroštva poleti ni preživljal na hrvaških plažah ampak v vetrovnem Apollo Bayu, ima o poletnih počitnicah (po mnenju ene, k počitniški lenobi nagnjene Evropejke) zelo izkrivljeno podobo. Nič ležanja, nič čofotanja, samo surf. V neoprenu tudi poleti, ker preveč piha in voda nikoli nima več kot 18. Pa sva naredila kompromis in šla namesto plavanja ribarit in nabirat robidnice. Tudi ok, še posebej, ker sem to nazadnje počela, uh ne vem, pred kakšnimi dvajstimi leti, ko so jih bile Banjole še polne. Chris je ujel eno ribo (brim), ampak jo je pustil živeti, ker je bila še mladička. Jaz nabrala le pest, ker je ena pred mano čisto oskubila robidniško grmičevje.
Naslednji vikend greva na Brampton Island, kar bo najin poletni oddih. Chrisov načrt: potapljanje, celodenevno snorkljanje, pohodniški izleti, s čolnom na sosednje otoke, tenis, golf. Moj skrivni načrt: pesek, turkizno in toplo morje, palma, knjiga, ležerno snorkljanje, hrana, vino, spanec. Vremenska napoved: dež. Prtljaga: zimsko, poletno, spomladansko, jesensko. Upam na sonce pomešano z dežjem.
Ko sva s Chrisom prispela v Melbourne je bilo okoli 16 stopinj, kar se mi je zdelo malo čudno. Naslednji dan je deževalo in temperatura se je dvignila do okoli 20. V štirih tednih kolikor časa sva bila tukaj, sem vročino izkusila le v tistih nekaj dneh, ko sva šla v outback do Broken Hilla, kjer sva naletela na drugo skrajnost, 35 stopinj. Nazaj v Melbournu mi nič ni bilo jasno, ko so vsi na moje ogorčenje nad vremenom rekli le: 'Oh, it's Melbourne'. Chris mi je to nekako zamolčal in zdaj razumem zakaj. Ni ravno nekaj kar privablja turiste in tudi moji študentje se nad vremenom stalno pritožujejo. Pa ne kot 'small talk', ker ne bi imeli kaj drugega za povedat. Res nam gre vsem nam, ki smo navajeni na bolj stabilno vreme, zelo na živce in še nikoli se nisem spuščala v tako resne vremenske debate.
Glede na to, da, kot Melbournčani radi povedo, mesto zamenja vse štiri letne čase v enem dnevu, bi se vremenska hišica tukaj gotovo pokvarila, ker bi bila njuna stric in teta čisto preveč zmedena. In prav zato, bi, če bi me vprašali kaj je tista ena stvar, ki me tukaj moti, izstrelila: "Vreme!" Po dveh letih sem se skoraj že navadila, da moram ne glede na to, da je zjutraj nebo kristalno jasno, s seboj vzeti jopico in, da mi po drugi strani, ni treba obupavat, ko je 40 stopinj, ker bo sigurno kmalu prišla 'cool change', ko bo temperatura padla tudi za 15 stopinj in bom z veseljem odpirala okna na stežaj in uživala v prepihu (ne oči, ne bom se prehladila). Če sem v Ljubljani vsako pozno jesen in spomlad preuredila garderobne omare in v ospredje zložila le cunje primerne za prihajajoč letni čas, mi je to tukaj prihranjeno.
Seveda je tudi moje prvo poletje, ki sem ga v celoti preživela tu, muhasto. Okoli novega leta smo imeli 40 stopinj in s Chrisom sva hitela kupit klimo, ki sva jo do zdaj uporabila trikrat! Obljubljeno nam je namreč bilo dolgo, vroče poletje. Nič od tega.
Ta vikend sva preživela v obmorskem kraju Lorne na Great Ocean Road; v kavbojkah in jaz v treh majicah s kratkimi rokavi in jopo, ker me je zeblo. Nič sončenja, nič snorkljanja, nič plavanja. Chris je sicer hotel, da bi vseeno šla, me prepričeval naj oblečem surfersko majico češ, da potem ne bo zeblo, ampak to, po mojem nikakor ni šarm morja. Ali vsaj takega, kot smo ga navajeni mi. Se zjutraj zbudimo v sončku, gremo na plažo, kavo ali pivo, kosilo, pa spet na plažo plavat, se sončit, brat. Chris, ki otroštva poleti ni preživljal na hrvaških plažah ampak v vetrovnem Apollo Bayu, ima o poletnih počitnicah (po mnenju ene, k počitniški lenobi nagnjene Evropejke) zelo izkrivljeno podobo. Nič ležanja, nič čofotanja, samo surf. V neoprenu tudi poleti, ker preveč piha in voda nikoli nima več kot 18. Pa sva naredila kompromis in šla namesto plavanja ribarit in nabirat robidnice. Tudi ok, še posebej, ker sem to nazadnje počela, uh ne vem, pred kakšnimi dvajstimi leti, ko so jih bile Banjole še polne. Chris je ujel eno ribo (brim), ampak jo je pustil živeti, ker je bila še mladička. Jaz nabrala le pest, ker je ena pred mano čisto oskubila robidniško grmičevje.
Naslednji vikend greva na Brampton Island, kar bo najin poletni oddih. Chrisov načrt: potapljanje, celodenevno snorkljanje, pohodniški izleti, s čolnom na sosednje otoke, tenis, golf. Moj skrivni načrt: pesek, turkizno in toplo morje, palma, knjiga, ležerno snorkljanje, hrana, vino, spanec. Vremenska napoved: dež. Prtljaga: zimsko, poletno, spomladansko, jesensko. Upam na sonce pomešano z dežjem.
sobota, 2. februar 2008
Sori
Ups, sorry, sem prehitro pesimistično napovedala. Pa se bo le zgodilo. Predsednik vlade Kevin Rudd se bo čez enajst dni v imenu vlade opravičil t.i. Ukradeni generaciji za vse hudo kar jim je bilo storjeno. Kompenzacij pa vsekakor ne bo. Ali bo potem kaj drugače? Vlada pravi, da bodo 'able to move on' (kdo točno se ne ve), predstavniki aboridžinskih skupnosti pa seveda hočejo denarno odškodnino. Korak naprej to vsekakor je. John Howard je namreč bil mnenja, da se Ukradena generacija te vlade in današnjih generacij katerekoli barve sploh ne tiče. Forza Kevin!
Avstralskost in slovenskost
Prejšnji ponedeljek je nekaj imigrantov, ki so uspešno opravili novi državljanski test v katerem je baje preveč vprašanj, ki se tičejo športa, dobilo avstralsko državljanstvo. 26. januarja smo namreč spet slavili Australia Day, ki je največji avstralski praznik, ker je na ta dan leta 1770 kapitan Cook priplul na vzhodno obalo. Čeprav je Cook ob prvem stiku s staroselci v svoj dnevnik zapisal, da so le-ti v svojem okolju miroljubni, srečni in samozadostni, je v duhu kapitalistične obsedenosti z lastnino, hitro sledila razglasitev zemlje za 'terra nullius', kar je Angležom dopuščalo naselitev 'odkritega' ozemlja. Več kot 200 let kasneje se v šolah še vedno uči, da je bila Avtstralija odkrita in ne 'naseljena', kot je pred kratkim v diskusiji ali bi morali na novo napisati kurikulum zgodovine potrdila, sicer laburistka in podpredsednica vlade, Julia Gillard. Da bivši oblastniki - liberalci niso hoteli niti slišati za to, da bi zgodovino na novo napisali je razumljivo, je pa zaskrbljujoče, da na to niso pripravljeni niti laburisti in najbrž znak, da opravičila Aboridžini še dolgo ne bodo slišali.
Mediji Australia Day izkoristijo za ponovno diskusijo o tem kaj je avstralskost in kaj se smatra za heretično. Tako sem v svojem najljubšem sobotnem časopisu prebrala zelo dobro napisan članek, v katerem se avtor sprašuje kaj je tisto, kar Avstralci smatrajo za sveto gleda na to, da se norca delajo čisto iz vsega in, da imajo baje na enega prebivalca največ TV humorističnih oddaj na svetu od katerih izstopa predvsem Chaser's War on Everything, ki je genialna satira vsakdana (predvsem ameriškega in avstralskega; available on YouTube). V imenu umetnosti je dovoljeno marsikaj in celo Peter Costello, bivši finančni minister je, medtem, ko je kot dobri kristjan umetniško delo z naslovom Piss-Christ (križ potopljen v urin) označil za "putrid represenation" in kot globoko žaljivo, branil njegovo pravico, do razstave. In to, je razlika med slovensko in avstralsko mentaliteto. V Sloveniji bi razstavi sledil vulkanski izbruh, opremljen z gorečimi in butastimi razpravami v Trenjih, Polnočnem klubu, Odmevih in še v kakšni oddaji novejšega tipa in na koncu bi zmagala cerkev, ki bi prepovedala razstavo. V Avstraliji je svoboda izražanja vsekakor bližje Voltairovim razsvetljenskim idejam in je srž avstralskih vrednot. In to je tisto, kar bi po mojem mnenju nekako moralo biti vključeno v državljanski test. Vprašanja, ki bi na praktičen način preverila ali se eventualno bodoči avtstralski državljan strinja s pričujočim načinom razmišljanja ali je morebiti bolj pristaš zatiranja in kaznovanja vsega tistega kar je po njegovem mnenju nemoralno. Če že testirajo znanje o avtstralskih vrednotah, naj najprej resno premislijo kaj to sploh pomeni. Emmm, imena športnih zvezdnikov? Not in my book.
In kaj torej Avstralci smatrajo za sveto? Ljubezen, družino, otroke in dom. Ampak čisto resno, čeprav se sliši klišejsko. To se odraža vsak dan v reklamah, ki se v 95% vrtijo okoli zgoraj omenjenih. Individualnost ja, ampak v smislu, da družino nosiš s sabo čeprav fizično nisi prisoten. Slovenci pa bolj kot ne prakticiramo fizično navezanost; samo, da si doma, pa tudi, če je kvaliteta odnosov enaka nuli, ker se ali sploh ne pogovarjaš, ali pa se non-stop prepiraš . Odnosi na daljavo delujejo v Avstraliji, doma pa ne. Škoda, ker tako, kot je baje za zakon dobro, da si vsake toliko časa malo narazen, sigurno enako drži za vse odnose; družinske in prijateljske. Mogoče je razlika v dojemanju odnosov čista posledica geografije. Slovenija je majhna dežela v središču Evrope, Avstralija pa je en ogromen in osamljen otok. Zakaj pa se tukaj neobremenjeno povsod in ob vsakem času smejejo na svoj račun, pa ne vem. Mogoče zato, ker so na jugu? Kot sem tudi zmedena in ne vem odgovora na vprašanje zakaj tu dopuščajo umetnosti, da gre svojo pot in zakaj se zdi, da ločitev države od cerkve ne deluje le na papirju.
Mediji Australia Day izkoristijo za ponovno diskusijo o tem kaj je avstralskost in kaj se smatra za heretično. Tako sem v svojem najljubšem sobotnem časopisu prebrala zelo dobro napisan članek, v katerem se avtor sprašuje kaj je tisto, kar Avstralci smatrajo za sveto gleda na to, da se norca delajo čisto iz vsega in, da imajo baje na enega prebivalca največ TV humorističnih oddaj na svetu od katerih izstopa predvsem Chaser's War on Everything, ki je genialna satira vsakdana (predvsem ameriškega in avstralskega; available on YouTube). V imenu umetnosti je dovoljeno marsikaj in celo Peter Costello, bivši finančni minister je, medtem, ko je kot dobri kristjan umetniško delo z naslovom Piss-Christ (križ potopljen v urin) označil za "putrid represenation" in kot globoko žaljivo, branil njegovo pravico, do razstave. In to, je razlika med slovensko in avstralsko mentaliteto. V Sloveniji bi razstavi sledil vulkanski izbruh, opremljen z gorečimi in butastimi razpravami v Trenjih, Polnočnem klubu, Odmevih in še v kakšni oddaji novejšega tipa in na koncu bi zmagala cerkev, ki bi prepovedala razstavo. V Avstraliji je svoboda izražanja vsekakor bližje Voltairovim razsvetljenskim idejam in je srž avstralskih vrednot. In to je tisto, kar bi po mojem mnenju nekako moralo biti vključeno v državljanski test. Vprašanja, ki bi na praktičen način preverila ali se eventualno bodoči avtstralski državljan strinja s pričujočim načinom razmišljanja ali je morebiti bolj pristaš zatiranja in kaznovanja vsega tistega kar je po njegovem mnenju nemoralno. Če že testirajo znanje o avtstralskih vrednotah, naj najprej resno premislijo kaj to sploh pomeni. Emmm, imena športnih zvezdnikov? Not in my book.
In kaj torej Avstralci smatrajo za sveto? Ljubezen, družino, otroke in dom. Ampak čisto resno, čeprav se sliši klišejsko. To se odraža vsak dan v reklamah, ki se v 95% vrtijo okoli zgoraj omenjenih. Individualnost ja, ampak v smislu, da družino nosiš s sabo čeprav fizično nisi prisoten. Slovenci pa bolj kot ne prakticiramo fizično navezanost; samo, da si doma, pa tudi, če je kvaliteta odnosov enaka nuli, ker se ali sploh ne pogovarjaš, ali pa se non-stop prepiraš . Odnosi na daljavo delujejo v Avstraliji, doma pa ne. Škoda, ker tako, kot je baje za zakon dobro, da si vsake toliko časa malo narazen, sigurno enako drži za vse odnose; družinske in prijateljske. Mogoče je razlika v dojemanju odnosov čista posledica geografije. Slovenija je majhna dežela v središču Evrope, Avstralija pa je en ogromen in osamljen otok. Zakaj pa se tukaj neobremenjeno povsod in ob vsakem času smejejo na svoj račun, pa ne vem. Mogoče zato, ker so na jugu? Kot sem tudi zmedena in ne vem odgovora na vprašanje zakaj tu dopuščajo umetnosti, da gre svojo pot in zakaj se zdi, da ločitev države od cerkve ne deluje le na papirju.
sobota, 10. november 2007
Glamurama po melbournsko
V torek smo imeli v Viktoriji državni praznik, ki ni kar tako. Vsako leto je namreč prvi torek v novembru Melbourne Cup Day, kar pomeni, da se cela država za tistih nekaj minut kot traja konjska dirka umiri; trgovine so zaprte, na cesti ni ljudi niti avtomobilov, slišijo se samo vlaki. Avstralci pa so tradicionalno na pikniku s frendi in družino, ki odpre novo sezono BBQ-jev. Mi smo sicer v službi imeli Professional Development day ampak so ga priredili tako, da smo do treh, ko se je dirka začela, že imeli možnost sedeti pred ekranom s kozarcem vina v roki. Jaz pa sem (spet enkrat po neavstralsko) pohitela domov, ker sem bila že drugič prepozna in nisem stavila na nobenega konja, pa mi je bilo malo nerodno pred mojimi kolegi, ker je to vsekakor 'a must'. In tako sva s Chrisom doma, s pivom v roki spremljala mišičaste a graciozne in krepko zglancane konjičke in na njih miniaturne jockeye. Meni so predvsem najbolj fajn imena rjavih in črnih tekmovalcev; Master O'Reilly, Princess Coup, Eskimo Queen, Lucky Secret ali pa recimo Blue Cloud. Zmagal pa je Efficient, ki je tako za eno leto postal najnovejši avstralski heroj in je še nekaj dni zatem gostoval na prvih straneh časopisov.
Dirko sem prvič gledala novembra 2005, ko je že četrtič zmagal Makybe Diva kar je njegovemu jockeyu privabilo ogromne solze sreče v oči. In tudi meni. Pa ne samo takrat. Tudi letos so me te inteligentne in sofisticirane živali tako ganile, da sem ob koncu dirke spet bila solzna. Le kdaj se bom nehala presenečati?!
Cup Day je sicer le glavna od mnogih dirk, ki se zgodijo v približno treh tednih, kolikor traja Melbourne Spring Races Carnival ali kar 'The Races'. Seveda gre spet za velik biznis, pa ne samo s stavami ampak tudi z oblačili. Nekaj mesecev pred dirkami so revije in trgovine polne 'frocks' ali oblek, ki jih je nujno potrebno nositi s klobukom in previsokimi petami. Sama se trudim, da zbrko okrog dirk popolnoma ignoriram, ker mi sploh ne diši, da bi se že zjutraj nalivala s šampanjcem, se v štiklah drenjala pred WC škatlami, ki jih je vedno petdesetkrat premalo, nekaj ur stala na žgočem soncu in si želela, da bi bila drugje. Poleg tega pa mi tudi 'Races' moda ni niti najmanj všeč, ker je preveč načičkana ampak glede na to, da sem se tisto soboto, ko se je karneval začel vračala z vlakom iz mesta ravno takrat, ko so se je prva dirka končala, nisem mogla spregledati, da so letos namesto ta pravih klobukov, ženske nosile le nekakšne smešne obroče s perjem (think 1920s), ki so ob pozni popoldanski uri na grdo pijanih ženskah izgledali že zelo pocufano. Ne, avstralski okus za oblačenje sigurno ni prefinjen, kar se odraža ne samo na karnevalu ampak čisto vsak dan in povsod; na cesti, v mestu, v službi, na TV, v revijah, v lokalih...; Z eno besedo: preveč! Moški so sicer veliko boljši, ker imajo srečo, da v klasičnih oblekah, ki jih poživijo z najkulnejšimi supergami izgledajo ja.....kar kul.
Za japije in tiste, ki si domišljajo, da to so, pa je vsako leto največji ? v kateri šotor, ki ga postavijo največje, najuspešnješe in glamurozne firme in oglaševalske agencije v Melbournu in v katerem se ga srečneži lahko napijajo in zadevajo na tuji račun, se bodo lahko prigurali preko vez ali z uporabo lastnega šarma. Na ta račun je bila posneta tudi epizoda Kath & Kim, ki jo s Chrisom gledava, če se le spomniva, da je na sporedu in, ki satirično prikaže stereotipno avstralsko družino. In kaj je bolj primernega za satiro kot pijane, nališpane in olepšane, vitke in debele, lepe in grde ženske?
Chris je ob gledanju dirke spet postavil moralno vprašanje: 'How can you Slovenes eat horse?' Hm, ne vem kaj naj rečem. Ehm, .... ker je.... zdravo? Le zakaj jemo konje? Sem sicer rekla, da so to drugačni konji, ampak v bistvu nimam pojma kje, katere vrste in kako jih redijo? Za Avstralce, ki konje blazno spoštujejo in, ki nastopajo v njihovih pravljicah za otroke in zgodbah za odrasle, je to super žaljivo. Če ima kdo kakšen pameten odgovor, ki ga lahko uporabim vsakokrat, ko me Chris spet spravi v zadrego, ko pravi 'Oh, in Slovenia they eat horse! And....they even have a horseburger!' in se potem muza ko čaka in me gleda kako mi postaja vroče in vedno bolj nerodno, naj mi lepo prosim posreduje odgovor.
Dirko sem prvič gledala novembra 2005, ko je že četrtič zmagal Makybe Diva kar je njegovemu jockeyu privabilo ogromne solze sreče v oči. In tudi meni. Pa ne samo takrat. Tudi letos so me te inteligentne in sofisticirane živali tako ganile, da sem ob koncu dirke spet bila solzna. Le kdaj se bom nehala presenečati?!
Cup Day je sicer le glavna od mnogih dirk, ki se zgodijo v približno treh tednih, kolikor traja Melbourne Spring Races Carnival ali kar 'The Races'. Seveda gre spet za velik biznis, pa ne samo s stavami ampak tudi z oblačili. Nekaj mesecev pred dirkami so revije in trgovine polne 'frocks' ali oblek, ki jih je nujno potrebno nositi s klobukom in previsokimi petami. Sama se trudim, da zbrko okrog dirk popolnoma ignoriram, ker mi sploh ne diši, da bi se že zjutraj nalivala s šampanjcem, se v štiklah drenjala pred WC škatlami, ki jih je vedno petdesetkrat premalo, nekaj ur stala na žgočem soncu in si želela, da bi bila drugje. Poleg tega pa mi tudi 'Races' moda ni niti najmanj všeč, ker je preveč načičkana ampak glede na to, da sem se tisto soboto, ko se je karneval začel vračala z vlakom iz mesta ravno takrat, ko so se je prva dirka končala, nisem mogla spregledati, da so letos namesto ta pravih klobukov, ženske nosile le nekakšne smešne obroče s perjem (think 1920s), ki so ob pozni popoldanski uri na grdo pijanih ženskah izgledali že zelo pocufano. Ne, avstralski okus za oblačenje sigurno ni prefinjen, kar se odraža ne samo na karnevalu ampak čisto vsak dan in povsod; na cesti, v mestu, v službi, na TV, v revijah, v lokalih...; Z eno besedo: preveč! Moški so sicer veliko boljši, ker imajo srečo, da v klasičnih oblekah, ki jih poživijo z najkulnejšimi supergami izgledajo ja.....kar kul.
Za japije in tiste, ki si domišljajo, da to so, pa je vsako leto največji ? v kateri šotor, ki ga postavijo največje, najuspešnješe in glamurozne firme in oglaševalske agencije v Melbournu in v katerem se ga srečneži lahko napijajo in zadevajo na tuji račun, se bodo lahko prigurali preko vez ali z uporabo lastnega šarma. Na ta račun je bila posneta tudi epizoda Kath & Kim, ki jo s Chrisom gledava, če se le spomniva, da je na sporedu in, ki satirično prikaže stereotipno avstralsko družino. In kaj je bolj primernega za satiro kot pijane, nališpane in olepšane, vitke in debele, lepe in grde ženske?
Chris je ob gledanju dirke spet postavil moralno vprašanje: 'How can you Slovenes eat horse?' Hm, ne vem kaj naj rečem. Ehm, .... ker je.... zdravo? Le zakaj jemo konje? Sem sicer rekla, da so to drugačni konji, ampak v bistvu nimam pojma kje, katere vrste in kako jih redijo? Za Avstralce, ki konje blazno spoštujejo in, ki nastopajo v njihovih pravljicah za otroke in zgodbah za odrasle, je to super žaljivo. Če ima kdo kakšen pameten odgovor, ki ga lahko uporabim vsakokrat, ko me Chris spet spravi v zadrego, ko pravi 'Oh, in Slovenia they eat horse! And....they even have a horseburger!' in se potem muza ko čaka in me gleda kako mi postaja vroče in vedno bolj nerodno, naj mi lepo prosim posreduje odgovor.
ponedeljek, 29. oktober 2007
Gastarbajterske štorije
Telefonsko sporočilo na tajnici: 'Hi, Nina. This is Sue. I just wanted to let you know that Slovenia will be featured on Getaway tonight.'
Wow. Je bila že enkrat prej, pred približno dvemi leti, ko so govorili o krajih kjer bi se bilo najbolj ljubko poročiti in snemali ja, kje drugje kot na Bledu in... Otočcu, in v kateri sem izvedela, da je Slovenija dežela gradov, na kar sama prej nikoli nisem pomislila. Tokrat pa naj bi bila oddaja o mojem mestu... Ljubljani.
Polna pričakovanja sem hitro mesedžirala Chrisovi mami, babici pa Kate in Wayneu in hkrati upala, da bo čim več ljudi v službi gledalo oddajo, da bi končno videli od kod prihajam in mi ne bo več treba vedno znova in znova in znova ponavljati, da nismo del nekdanjega vzhodnega bloka, da pravzaprav niti geografsko nismo v vzhodni Evropi in, da nas je Lonely Planet po ne vem čigavi logiki uvrstil tja in predvsem, da se NISEM v Avstralijo podala s trebuhom za kruhom, ker sem bila v domači deželici karseda zadovoljna. Da Slovenija ni Slovaška, ni Rusija in ne Albanija, da ni južno od Makedonije in, da je prisežem, čeprav ponavadi ni na 'turističnem zemljevidu', kot me je podučila sodelavka Karen, ki je od takrat ne maram več, res, ljubka srednje-evropska deželica, ki na majhni površini združuje vse najlepše kar ima Evropa ponuditi. Sem upala (Chris je bil vesel, da nisem imela pri sebi telefonskih drugih kolegov, ker bi drugače najbrž mesidž poslala vsem!), da me potem ljudje ne bodo več vabili v soboto na kavo še z eno njihovo frendico, ki je tudi Slovenka za katero pa se v prvih sekundah izkaže, da je Slovakinja (sem bila sicer skepična, ker Slovencev pa po svetu po mojih izkušnjah kar takole res ni lahko najti) in, da me svojim prijateljem ne bi več predstavljali z 'This is Nina. She's from Albania.' (if only I was joking!). Pa, da mi ne bo več treba okoli pošiljati promo videa iz CNNa 'Slovenia. Diversity to Discover.' Da bi skratka Slovenijo videli v živo in, da bi jim sonarodnjak jasno in glasno povedal kako mamljiva je ta moja dežela.
Razburjena sva torej s Chrisom sedela pred TV in kmalu zaslišala narodnjake 'Slovenija, od kod lepote tvoje...' Hahaha! Sva se smejala. 'Joj, kako je lepa,' sva ves čas govorila. Ljubljano so v tistih parih minutah res uspeli prikazati tako kot je, z dušo in jo skupaj s Slovenijo celo umestili v srednjo Evropo. Peljali so nas v 'najboljši hostel na svetu' v Celico, kjer je baje največ prenočiteljev ravno Avstralcev, pa na Gornji trg, v Romeo ob Ljubljanico, pa na tržnico, kjer so branjevke govorile po slovensko in kjer je ena oštela napovedovalko, ker je pregrobo prijela ogromnega jurčka (me je bilo malo sram :)). Pa seveda na grad z vzpenjačo, ki se je še ne morem navaditi. Na gradu so na srečo prikazali le pogled na Staro Ljubljano, ker roko na srce, beton, ki se razprostira na vse strani okoli izgleda tako kot 'commission housing' tukaj. Našli so celo neko žensko, ki je na trgu prodajala nogavice iz avstralske merino volne, ki se je domov vrnila po tem, ko je v Avstraliji preživela 62 let in je govorila ljubljanščino in avstralščino. Vodič, ki je komentatorko peljal okoli mesta je sicer govoril popolno angleščino, pa tudi komentatorka ni pozabila povedati, da vsi govorimo vsaj en tuji jezik. Oh, kako sva bila oba s Chrisom ponosna! Če si želite ogledati oddajo, ki mi je polepšala še cel petek, kliknite tukaj.
Naslednji dan v službi je najprej k meni pristopil Nick, mi povedal, da sta z zaročenko gledala oddajo, in, da si ona želi tja, ker da je Ljubljana kot 'little Prague'. No shit! In potem me je prvič ogovorila Kay, zelo naduta ženska srednjih let, ki me je še po enem letu vsakodnevnega videvanja v službi zamenjevala z Rusinjo. Kako lepa arhitektura, pa tlakovane ulice, pa kaj, da delam v Avstraliji, če je doma tako lepo. In me v tistem dnevu ogovorila še najmanj trikrat, ker je najbrž končno uvidela, da sem iz civilizirane države. Ali pa zdaj v meni vidi lokalca, ki bi ji enkrat lahko razkazal deželico. Hmmm.... sorry, but don't think so Kay!
Ob kosilu pa se je seveda spet moralo zgodit. Koordinatorka High School Prep Programme, ki ni gledala oddaje si ni mogla kaj, da se ne bi naredila pametno in rekla, da je ravno pred kratkim gledala oddajo v kateri je zakonski par kupil grad v Sloveniji in ga prenovil. Pa sem se spomnila, da sem nekaj podobnega gledala pred davnimi časi še v Sloveniji in, da je grad bil na Slovaškem. Damn! Zadnje čase v taki situaciji ponavadi na pol v hecu, na pol zares povem, da je Veronika iz Coelhovega romana poskušala narediti samomor, ker nihče ni vedel kje Slovenija je! Malo pretiravam in knjigi delam krivico, vem, ampak po tem si ime SLOVENIJA sigurno zapomnejo. Je preizkušeno.
Upam, da bo Slovenije v medijih še več (če ne drugače sigurno naslednje leto, ko bomo predsedovali) in, da bo vključena v paketna potovanja po Evropi, česar zaenkrat še nisem zasledila. Čeprav, po drugi strani mi, predvsem v poletnih mesecih, Ljubljančani tožijo, da je povsod dovolj in celo preveč turistov. Ampak bi bilo res super, da ne bi bila vsakič preveč presenečena in vesela, ker nekdo tu spodaj celo ve kje je Slovenija, ker bi bilo to samoumevno tako kot je že samoumevno da vejo kje je Hrvaška. Čeprav je en razlog zato najbrž tudi ta, da je hrvaških imigrantov tu ogromno.
Tako, vidite. V tujini sem postala izrazito patriotsko naravnana. In vsi vi, ki ste doma, se prosim večkrat zavestno spomnite kako najlepša je Slovenija in to ne kljub, ampak predvsem zato, ker je majhna. O njenih ljudeh, zavistnosti, škodoželju in sosedskih (ne)odnosih pa kdaj drugič.
Wow. Je bila že enkrat prej, pred približno dvemi leti, ko so govorili o krajih kjer bi se bilo najbolj ljubko poročiti in snemali ja, kje drugje kot na Bledu in... Otočcu, in v kateri sem izvedela, da je Slovenija dežela gradov, na kar sama prej nikoli nisem pomislila. Tokrat pa naj bi bila oddaja o mojem mestu... Ljubljani.
Polna pričakovanja sem hitro mesedžirala Chrisovi mami, babici pa Kate in Wayneu in hkrati upala, da bo čim več ljudi v službi gledalo oddajo, da bi končno videli od kod prihajam in mi ne bo več treba vedno znova in znova in znova ponavljati, da nismo del nekdanjega vzhodnega bloka, da pravzaprav niti geografsko nismo v vzhodni Evropi in, da nas je Lonely Planet po ne vem čigavi logiki uvrstil tja in predvsem, da se NISEM v Avstralijo podala s trebuhom za kruhom, ker sem bila v domači deželici karseda zadovoljna. Da Slovenija ni Slovaška, ni Rusija in ne Albanija, da ni južno od Makedonije in, da je prisežem, čeprav ponavadi ni na 'turističnem zemljevidu', kot me je podučila sodelavka Karen, ki je od takrat ne maram več, res, ljubka srednje-evropska deželica, ki na majhni površini združuje vse najlepše kar ima Evropa ponuditi. Sem upala (Chris je bil vesel, da nisem imela pri sebi telefonskih drugih kolegov, ker bi drugače najbrž mesidž poslala vsem!), da me potem ljudje ne bodo več vabili v soboto na kavo še z eno njihovo frendico, ki je tudi Slovenka za katero pa se v prvih sekundah izkaže, da je Slovakinja (sem bila sicer skepična, ker Slovencev pa po svetu po mojih izkušnjah kar takole res ni lahko najti) in, da me svojim prijateljem ne bi več predstavljali z 'This is Nina. She's from Albania.' (if only I was joking!). Pa, da mi ne bo več treba okoli pošiljati promo videa iz CNNa 'Slovenia. Diversity to Discover.' Da bi skratka Slovenijo videli v živo in, da bi jim sonarodnjak jasno in glasno povedal kako mamljiva je ta moja dežela.
Razburjena sva torej s Chrisom sedela pred TV in kmalu zaslišala narodnjake 'Slovenija, od kod lepote tvoje...' Hahaha! Sva se smejala. 'Joj, kako je lepa,' sva ves čas govorila. Ljubljano so v tistih parih minutah res uspeli prikazati tako kot je, z dušo in jo skupaj s Slovenijo celo umestili v srednjo Evropo. Peljali so nas v 'najboljši hostel na svetu' v Celico, kjer je baje največ prenočiteljev ravno Avstralcev, pa na Gornji trg, v Romeo ob Ljubljanico, pa na tržnico, kjer so branjevke govorile po slovensko in kjer je ena oštela napovedovalko, ker je pregrobo prijela ogromnega jurčka (me je bilo malo sram :)). Pa seveda na grad z vzpenjačo, ki se je še ne morem navaditi. Na gradu so na srečo prikazali le pogled na Staro Ljubljano, ker roko na srce, beton, ki se razprostira na vse strani okoli izgleda tako kot 'commission housing' tukaj. Našli so celo neko žensko, ki je na trgu prodajala nogavice iz avstralske merino volne, ki se je domov vrnila po tem, ko je v Avstraliji preživela 62 let in je govorila ljubljanščino in avstralščino. Vodič, ki je komentatorko peljal okoli mesta je sicer govoril popolno angleščino, pa tudi komentatorka ni pozabila povedati, da vsi govorimo vsaj en tuji jezik. Oh, kako sva bila oba s Chrisom ponosna! Če si želite ogledati oddajo, ki mi je polepšala še cel petek, kliknite tukaj.
Naslednji dan v službi je najprej k meni pristopil Nick, mi povedal, da sta z zaročenko gledala oddajo, in, da si ona želi tja, ker da je Ljubljana kot 'little Prague'. No shit! In potem me je prvič ogovorila Kay, zelo naduta ženska srednjih let, ki me je še po enem letu vsakodnevnega videvanja v službi zamenjevala z Rusinjo. Kako lepa arhitektura, pa tlakovane ulice, pa kaj, da delam v Avstraliji, če je doma tako lepo. In me v tistem dnevu ogovorila še najmanj trikrat, ker je najbrž končno uvidela, da sem iz civilizirane države. Ali pa zdaj v meni vidi lokalca, ki bi ji enkrat lahko razkazal deželico. Hmmm.... sorry, but don't think so Kay!
Ob kosilu pa se je seveda spet moralo zgodit. Koordinatorka High School Prep Programme, ki ni gledala oddaje si ni mogla kaj, da se ne bi naredila pametno in rekla, da je ravno pred kratkim gledala oddajo v kateri je zakonski par kupil grad v Sloveniji in ga prenovil. Pa sem se spomnila, da sem nekaj podobnega gledala pred davnimi časi še v Sloveniji in, da je grad bil na Slovaškem. Damn! Zadnje čase v taki situaciji ponavadi na pol v hecu, na pol zares povem, da je Veronika iz Coelhovega romana poskušala narediti samomor, ker nihče ni vedel kje Slovenija je! Malo pretiravam in knjigi delam krivico, vem, ampak po tem si ime SLOVENIJA sigurno zapomnejo. Je preizkušeno.
Upam, da bo Slovenije v medijih še več (če ne drugače sigurno naslednje leto, ko bomo predsedovali) in, da bo vključena v paketna potovanja po Evropi, česar zaenkrat še nisem zasledila. Čeprav, po drugi strani mi, predvsem v poletnih mesecih, Ljubljančani tožijo, da je povsod dovolj in celo preveč turistov. Ampak bi bilo res super, da ne bi bila vsakič preveč presenečena in vesela, ker nekdo tu spodaj celo ve kje je Slovenija, ker bi bilo to samoumevno tako kot je že samoumevno da vejo kje je Hrvaška. Čeprav je en razlog zato najbrž tudi ta, da je hrvaških imigrantov tu ogromno.
Tako, vidite. V tujini sem postala izrazito patriotsko naravnana. In vsi vi, ki ste doma, se prosim večkrat zavestno spomnite kako najlepša je Slovenija in to ne kljub, ampak predvsem zato, ker je majhna. O njenih ljudeh, zavistnosti, škodoželju in sosedskih (ne)odnosih pa kdaj drugič.
četrtek, 18. oktober 2007
(Ne)varnostne spletke
Avstralci so obsedeni z varnostjo. Povsod in ob vsakem času. Na hitrih cestah denimo, je omejitev 100km/h in 110km/h izven mestnih območij in to celo na podeželju in v notranjosti kjer si za popestritev že res želiš malo ovinkarjenja in vzpenjanja. Plakati po avstralsko opozarjajo: 'Too fast? You bloody idiot!", in, ker si noben ne želi biti idiot vsi, ampak res vsi, vozijo kot polži. Vključno s Chrisom, kar je presenečenje, če se spomnim njegove vožnje v Evropi, kjer, mi je šele zdaj jasno, si je najbrž dal duška, ker kazni niso tako visoke v primerjavi s tukajšnjimi (zelo drago in tudi precej hitro izgubiš vozniško). Posebej ga je fascinirala nemška avtocesta.
Avstralski kolesarji imajo na glavi obvezno čelado in čeprav sem se na začetku butasto počutila, predvsem zato, ker se 'magpies' ptiči brez sramu večkrat zapodijo in kljunejo v čelado (predvsem zdaj spomladi, ko se ženijo), sem ugotovila, da bi bila še večji butelj brez nje, saj bi Avstralci vsi po vrsti mislili, da blazno izzivam usodo. Pa še ptiči bi me kljuvali direkt v glavo, kot je rekel Chris, po tem, ko sem se presenečena vrnila iz poizkusne vožnje in bila prepričana, da jim je všeč moja rdeča čelada. Ampak baje kljuvajo z njo ali brez nje. Kdo bi razumel avstralsko divjino!
Kadar se v službo ne pripeljem s kolesom, grem peš in trenutno na enem delu poti potekajo manjša dela ob cesti, table pa na nevarnost opozarjajo 50m prej in zatem. Postavljena je tudi oranžna pregrada, in za pešce, ki jih ni prav veliko, skrbita kar dva prijazna človeka, ki me vsako jutro najprej pozdravita in popeljeta okoli delovne luknje (ki je prisežem, majhnega obsega in sploh ne pregloboka) s tem, da skoraj ustavita promet in potem še nekaj časa pogledujeta za mano, da bi se prepričala, če sem ok. Oh, me spravljata v zadrego!
Za nameček smo danes v službi spet imeli sestanek, na katerem je Greg eno celo uro predaval in imel Power Point prezentacijo o varnosti in varnostnih ukrepih v primeru hm, ja, bombnega napada, požara, streljanja, puščanja plina itd. Moram priznati, da po celem dnevu dela res nisem bila 100% pri stvari (in sem v bistvu z odprtimi očmi dremala) in, če bi bila v Sloveniji, tudi moji kolegi najbrž ne bi bili. Ampak na moje veliko presenečenje so avstralski učitelji ves čas ugledno sodelovali in na koncu celo postavljali več ali manj (nes)pametna vprašanja. Le zakaj ne bi šli domov? Najbrž sem malo čudna in nevestna. Atmosfera je bila ves čas sestankovanja v duhu pričakovanja nevarnosti na vsakem koraku in ena učiteljica mi je celo rekla, da se 'Amerika' (v smislu streljanja) lahko vsak čas zgodi tudi tukaj. Kar vmesna pripomba, če upoštevam, da je pred desetimi leti na Tasmaniji Martin Bryant postrelil na desetine ljudi v kafiču in pred njim. No, ampak malo se mi pa le zdijo paranoični. Naši študenti so (upam) po večini uravnovnešeni ljudje, ki vedo zakaj so tukaj in kam jih bo študij popeljal. Imamo pa seveda šolskega psihologa za vsak primer.
Ravno včeraj pa je ena kolegica, ki se je vrnila iz Tajske na lunch breaku razlagala kako je bila šokirana nad (ne)varnostjo tam. Baje, da vozijo kot nori in otroke sprehajo le nekaj metrov stran od štiripasovnice. Čudno, večina jih preživi. Je rekla tudi, da bi večina zahodnjakov tam le težko preživela, jaz pa sem si mislila, ne zahodnjakov, le Avstralci bi tam najbrž res na veliko umirali. Začuda je baje, res največje število udeležencev v prometnih nesrečah s skuterji (ki si jih lahko izposodi vsakdo, tako kot včasih v Grčiji) avstralskega porekla. V kaosu je red, bi lahko rekli, a Aussieji ga niso navajeni, ker prihajo iz dežele predpisov in pravil.
Skrb za varnost je tako vsakdan v življenju Avstralcev. Chrisova mama nama je takoj, ko je ugotovila, da je najino stanovanje za avstralske standarde ne-varno, prinesla gasilni aparat in detektor dima. Chrisovi bratranci morajo pa tudi vedno kadar plavajo v njihovem bazenu pod budnim očesom moje tašče, nositi rešilne jopiče! In vedno kadar sedim na zadnjem sedežu avtomobila nepripeta, sem kregana. Sicer redkeje, ampak kdaj pa kdaj še vedno pozabim, ker nisem navajena.
Tudi na avstralskih plažah se vedno najde reševalec (čeprav je ravno ta teden v Byron Bayu blizu Sydneya, morski pes spet odgriznil del roke neke plavalke) in plavati smemo le v za to posebej določenih delih. V Queenslandu so plaže posejane z napisi, ki opozarjajo na nevarnost krokodilov, ki bi pomotoma zašli v morsko vodo ali strašansko strupenimi meduzami. In v takih primerih sem zelo hvaležna za avstralsko paranoično naravnanostjo. Le pajkov in mrčesa jih očitno ni strah, ker sem še vedno edina, ki vedno ponori kadar se sreča s kakšno bolj eksotično vrsto. Tudi kače se jim zdijo ljubke. Jaz pa, kadar gremo na ekskurzijo v katerega od mnogih živalskih vrtov, še vedno stojim previdno zadaj in nimam zaenkrat prav nobene želje, da bi se kakršnegakoli plazilca ljubkovalno dotaknila. Chris je že nekajkrat izrazil željo, da si kot hišnega ljubljenčka želi kačo. Pa sem rekla, da se bom v tem primeru izselila.
Drugače pa Chris na sploh v varnostnem pogledu ni tipičen Avstralec saj sva, česar se še zdaj z grozo spomnim, pozimi pred leti skoraj ostala zaprta v bivšem kontracijskem taborišču na Češkem, ker ga je cela zadeva tako presunila, da kljub bližajoči se temi in mojemu prigovarjanju ni hotel oditi. Na srečo je prišel paznik, ki je slišal glasove tik preden je hotel dokončno zakleniti ogromna železna vrata. Ni bil happy. Najbrž, ker hm, ja, žična ograja je še vedno nameščena.
Avstralski kolesarji imajo na glavi obvezno čelado in čeprav sem se na začetku butasto počutila, predvsem zato, ker se 'magpies' ptiči brez sramu večkrat zapodijo in kljunejo v čelado (predvsem zdaj spomladi, ko se ženijo), sem ugotovila, da bi bila še večji butelj brez nje, saj bi Avstralci vsi po vrsti mislili, da blazno izzivam usodo. Pa še ptiči bi me kljuvali direkt v glavo, kot je rekel Chris, po tem, ko sem se presenečena vrnila iz poizkusne vožnje in bila prepričana, da jim je všeč moja rdeča čelada. Ampak baje kljuvajo z njo ali brez nje. Kdo bi razumel avstralsko divjino!
Kadar se v službo ne pripeljem s kolesom, grem peš in trenutno na enem delu poti potekajo manjša dela ob cesti, table pa na nevarnost opozarjajo 50m prej in zatem. Postavljena je tudi oranžna pregrada, in za pešce, ki jih ni prav veliko, skrbita kar dva prijazna človeka, ki me vsako jutro najprej pozdravita in popeljeta okoli delovne luknje (ki je prisežem, majhnega obsega in sploh ne pregloboka) s tem, da skoraj ustavita promet in potem še nekaj časa pogledujeta za mano, da bi se prepričala, če sem ok. Oh, me spravljata v zadrego!
Za nameček smo danes v službi spet imeli sestanek, na katerem je Greg eno celo uro predaval in imel Power Point prezentacijo o varnosti in varnostnih ukrepih v primeru hm, ja, bombnega napada, požara, streljanja, puščanja plina itd. Moram priznati, da po celem dnevu dela res nisem bila 100% pri stvari (in sem v bistvu z odprtimi očmi dremala) in, če bi bila v Sloveniji, tudi moji kolegi najbrž ne bi bili. Ampak na moje veliko presenečenje so avstralski učitelji ves čas ugledno sodelovali in na koncu celo postavljali več ali manj (nes)pametna vprašanja. Le zakaj ne bi šli domov? Najbrž sem malo čudna in nevestna. Atmosfera je bila ves čas sestankovanja v duhu pričakovanja nevarnosti na vsakem koraku in ena učiteljica mi je celo rekla, da se 'Amerika' (v smislu streljanja) lahko vsak čas zgodi tudi tukaj. Kar vmesna pripomba, če upoštevam, da je pred desetimi leti na Tasmaniji Martin Bryant postrelil na desetine ljudi v kafiču in pred njim. No, ampak malo se mi pa le zdijo paranoični. Naši študenti so (upam) po večini uravnovnešeni ljudje, ki vedo zakaj so tukaj in kam jih bo študij popeljal. Imamo pa seveda šolskega psihologa za vsak primer.
Ravno včeraj pa je ena kolegica, ki se je vrnila iz Tajske na lunch breaku razlagala kako je bila šokirana nad (ne)varnostjo tam. Baje, da vozijo kot nori in otroke sprehajo le nekaj metrov stran od štiripasovnice. Čudno, večina jih preživi. Je rekla tudi, da bi večina zahodnjakov tam le težko preživela, jaz pa sem si mislila, ne zahodnjakov, le Avstralci bi tam najbrž res na veliko umirali. Začuda je baje, res največje število udeležencev v prometnih nesrečah s skuterji (ki si jih lahko izposodi vsakdo, tako kot včasih v Grčiji) avstralskega porekla. V kaosu je red, bi lahko rekli, a Aussieji ga niso navajeni, ker prihajo iz dežele predpisov in pravil.
Skrb za varnost je tako vsakdan v življenju Avstralcev. Chrisova mama nama je takoj, ko je ugotovila, da je najino stanovanje za avstralske standarde ne-varno, prinesla gasilni aparat in detektor dima. Chrisovi bratranci morajo pa tudi vedno kadar plavajo v njihovem bazenu pod budnim očesom moje tašče, nositi rešilne jopiče! In vedno kadar sedim na zadnjem sedežu avtomobila nepripeta, sem kregana. Sicer redkeje, ampak kdaj pa kdaj še vedno pozabim, ker nisem navajena.
Tudi na avstralskih plažah se vedno najde reševalec (čeprav je ravno ta teden v Byron Bayu blizu Sydneya, morski pes spet odgriznil del roke neke plavalke) in plavati smemo le v za to posebej določenih delih. V Queenslandu so plaže posejane z napisi, ki opozarjajo na nevarnost krokodilov, ki bi pomotoma zašli v morsko vodo ali strašansko strupenimi meduzami. In v takih primerih sem zelo hvaležna za avstralsko paranoično naravnanostjo. Le pajkov in mrčesa jih očitno ni strah, ker sem še vedno edina, ki vedno ponori kadar se sreča s kakšno bolj eksotično vrsto. Tudi kače se jim zdijo ljubke. Jaz pa, kadar gremo na ekskurzijo v katerega od mnogih živalskih vrtov, še vedno stojim previdno zadaj in nimam zaenkrat prav nobene želje, da bi se kakršnegakoli plazilca ljubkovalno dotaknila. Chris je že nekajkrat izrazil željo, da si kot hišnega ljubljenčka želi kačo. Pa sem rekla, da se bom v tem primeru izselila.
Drugače pa Chris na sploh v varnostnem pogledu ni tipičen Avstralec saj sva, česar se še zdaj z grozo spomnim, pozimi pred leti skoraj ostala zaprta v bivšem kontracijskem taborišču na Češkem, ker ga je cela zadeva tako presunila, da kljub bližajoči se temi in mojemu prigovarjanju ni hotel oditi. Na srečo je prišel paznik, ki je slišal glasove tik preden je hotel dokončno zakleniti ogromna železna vrata. Ni bil happy. Najbrž, ker hm, ja, žična ograja je še vedno nameščena.
nedelja, 30. september 2007
Zmaga je naša!
Jep, Chris je prišel domov malo pred polnočjo čist nažgan (si lahko mislite, ker so začeli že ob dveh, ko se je tekma začela) in vedela, sem, da s(m)o zmagali. Naslov v današnjem časopisu pove vse: 'Simply Smashing. Record Breaking Cats Sweep Away 44 Years of Pain'. Haha. 44 let zato, ker so prvič zmagali po tolikih letih. In baje z 119 točkami prednosti, kar je najbrž veliko. Članek se začne pompozno: "The 2007 grand final was not a contest. It was a victory dance." Intervjuvali so tudi Stevea Bracksa, do pred kratkim premierja Viktorije (upokojil se je potem, ko je sin napihal in se je premierju zdelo, da zanemarja družinske obveznosti), ki je rekel: "I feel numb. I never thought I would see this in my lifetime." Meni je pa vse to ful smešno. Pa ne povedat mojim avstralskim kolegom.
sobota, 29. september 2007
Športni (ne)užitki
"Šport je avstralska kultura in bognedaj, da te ne bi zanimal, ker te bo družba hitro izločila," me je posvarila kolegica v službi po tem, ko sem priznala, da še vedno nimam 'svojega' kluba. No, kot odrasla oseba, ki se druži večinoma z ljudmi iz akademske srenje, mi je baje odpuščeno oz. pri nekaterih celo zaželeno, da me 'footy' ne zanima kaj preveč. Pravzaprav manj kot nič. Could not care less. Wayne me sicer že dve leti neumorno prepričuje naj že enkrat grem z njim na tekmo, ker me bo vzdušje sigurno potegnilo, da bom od tedaj redni gost (Chrisov team seveda ni dovolj dober, da bi bila njihov navijač in moram zato na prvo tekmo z Waynom). Če pa vzdušje ne, pa sigurno pivo. Ne, still could not care less. Pivo lahko pijem v pubu.
Kate me prepričuje z drugačno taktiko, saj baje telesa igralcev avstralskega nogometa vsa po vrsti spominjajo na Michelangelovega Davida. Uhm... sorry, still not interested. Ne vem od kod ta pretirana averzija do športa in mogoče bo terapevt enkrat v moji pozni starosti odkril, da je le-ta posledica adolescentne zakompleksanosti, ker nikoli nisem bila kaj prida in še danes ne razumem kako naj bi v športu užival. V avstralski srednji šoli bi se mi definitivno godilo slabše kot doma, ker si baje (in to tako punce kot fantje) takoj ožigosan za ultra piflarja, če nisi na tekočem s športom. In to ne kar katerimkoli. Mora biti footy.
V Avstraliji so največje zvezde športniki. Kakršnikoli, predvsem pa AFL (Australian Football League) nogometaši ali 'footy' players, kot jim ljubkovalno rečejo. Ti 'bogovi', kot bi rekla Kate, seveda hodijo in se poročajo le z manekenkami, živijo v najprestižnejših soseskah v najmogočnejših vilah, vozijo najšportnejše avtomobile in se oblačijo eksluzivno v Armani in Gucci. Ampak večinoma v glavah nimajo nič tako, da se jim zadnje čase kar pogosto dogaja, da morajo kot politi cucki priznati dolgoletno uživanje ilegalnih drog (pa ne doping).
Danes je sobotni Grand Final Day. Kar pomeni, da je za večino Avstralcev zelo poseben dan, ker se najboljši moštvi na Melbournskem MCG stadionu (Melbourne je nekronana prestolnica športa v Avstraliji) potegujeta za največjo nagrado. To je finalna tekma po kateri se footy sezona konča. Če se zelo potrudim, pričakovanje mogoče lahko celo začutim. A le zato, ker je sobotni časopis prišel odet v štiristransko posebno prilogo s podrobnim opisom obeh finalnih moštev, Geelonga, ki je iz Viktorije in Port Adelaide iz Južne Avstralije. Znane osebe, ki so na hitro intervjuvane prisegajo na zmago Geelonga. Poleg časopisa, je Chris že ob 1.30. odšel v pub s prijatelji gledat tekmo in, če bo res Geelong zmagal, ga najbrž ne bo domov do jutri. Jaz sem se letos pubu izognila, ker sem že četrti dan ful prehlajena. No, je malo bolje, ampak sem ravno preden je Chris odšel, spet dobila vročino. No, tako se mi je zdelo. Psssssst. Lansko leto sem na prepričevanje vseh Chrisovih kolegov pristala na to, da bom skupaj z njimi pila pivo in gledala tekmo v pubu. Pa so celotno zadevo tako smrtno resno vzeli, da pogovora do konca tekme sploh ni bilo. Brezveze. Ne grem več. Sem pač danes outsajderka. Pa kaj.
Kate me prepričuje z drugačno taktiko, saj baje telesa igralcev avstralskega nogometa vsa po vrsti spominjajo na Michelangelovega Davida. Uhm... sorry, still not interested. Ne vem od kod ta pretirana averzija do športa in mogoče bo terapevt enkrat v moji pozni starosti odkril, da je le-ta posledica adolescentne zakompleksanosti, ker nikoli nisem bila kaj prida in še danes ne razumem kako naj bi v športu užival. V avstralski srednji šoli bi se mi definitivno godilo slabše kot doma, ker si baje (in to tako punce kot fantje) takoj ožigosan za ultra piflarja, če nisi na tekočem s športom. In to ne kar katerimkoli. Mora biti footy.
V Avstraliji so največje zvezde športniki. Kakršnikoli, predvsem pa AFL (Australian Football League) nogometaši ali 'footy' players, kot jim ljubkovalno rečejo. Ti 'bogovi', kot bi rekla Kate, seveda hodijo in se poročajo le z manekenkami, živijo v najprestižnejših soseskah v najmogočnejših vilah, vozijo najšportnejše avtomobile in se oblačijo eksluzivno v Armani in Gucci. Ampak večinoma v glavah nimajo nič tako, da se jim zadnje čase kar pogosto dogaja, da morajo kot politi cucki priznati dolgoletno uživanje ilegalnih drog (pa ne doping).
Danes je sobotni Grand Final Day. Kar pomeni, da je za večino Avstralcev zelo poseben dan, ker se najboljši moštvi na Melbournskem MCG stadionu (Melbourne je nekronana prestolnica športa v Avstraliji) potegujeta za največjo nagrado. To je finalna tekma po kateri se footy sezona konča. Če se zelo potrudim, pričakovanje mogoče lahko celo začutim. A le zato, ker je sobotni časopis prišel odet v štiristransko posebno prilogo s podrobnim opisom obeh finalnih moštev, Geelonga, ki je iz Viktorije in Port Adelaide iz Južne Avstralije. Znane osebe, ki so na hitro intervjuvane prisegajo na zmago Geelonga. Poleg časopisa, je Chris že ob 1.30. odšel v pub s prijatelji gledat tekmo in, če bo res Geelong zmagal, ga najbrž ne bo domov do jutri. Jaz sem se letos pubu izognila, ker sem že četrti dan ful prehlajena. No, je malo bolje, ampak sem ravno preden je Chris odšel, spet dobila vročino. No, tako se mi je zdelo. Psssssst. Lansko leto sem na prepričevanje vseh Chrisovih kolegov pristala na to, da bom skupaj z njimi pila pivo in gledala tekmo v pubu. Pa so celotno zadevo tako smrtno resno vzeli, da pogovora do konca tekme sploh ni bilo. Brezveze. Ne grem več. Sem pač danes outsajderka. Pa kaj.
četrtek, 20. september 2007
Aboridžinska resničnost
Ta teden je tema v General Advanced English razredih Avstralska kultura in, kot si lahko zamišljate, na izbiro ni ravno veliko materiala, ker na žalost do zdaj na šoli še nikomur ni kapnilo, da bi ga bilo mogoče pametno zbirati, da bi bilo prihodnjim učiteljem laže. Že prejšnji teden in cel vikend sem si razbijala glavo s tem le kaj hudiča bom učila in na koncu najbrž porabila čisto preveč časa za pripravo. Ampak je pa cel dan bil zelo uspešen in sem bila nase kar malo ponosna. Ker konec koncev sem Slovenka in tukaj živim šele 2 leti. Mi je pa, moram priznati, pomagalo, da sem imela na faksu predmet Avstralska književnost in, da sem diplomo delala iz aboridžinske književnosti. Izbrala sem kratko zgodbo Henry Lawsona Drover's Wife, pripravila vprašanja in jim jo dala za prebrat doma po tem, ko smo temeljito obdelali koncept 'outback'.
Seveda sem se hotela dotakniti tudi Aboridžinov. Ampak ne samo z antropološkega stališča. Hotela sem jim objektivno predstaviti sedanjo situacijo. Pa me je presenetila izjava nemške študentke (ki hm...recimo, da ni ravno med mojimi najljubšimi), ki je takoj rekla: 'Australians don't like the Aborigines!' Precej površinska izjava za tako zakomplicirano temo. Kar se mi je zdelo še posebej zaskrbljujoče je to, da ženska tukaj živi že eno leto in, da bi v tem času pa že vsakomur postalo jasno, da ni vse tako črno belo. Pa sem ji razložila, da seveda še vedno obstajajo Avstralci - butlji (ki jih najdemo povsod po svetu), ki mislijo, da so vsi Aboridžini leni pijanci, ki živijo od davkoplačevalskega denarja, se drogirajo in spolno zlorabljajo otroke v svojih skupnostih. Jih je pa tudi veliko aktivistov, ki si ta predsodek želijo spremeniti. In največ takih, ki jih je sram. Po razmisleku sem prišla do zaključka, da niti ni tako čudno, da se ji zdi, da tukaj vsi sovražijo Aboridžine, ker jih mediji res ne predstavljajo ravno v najlepši luči.
Predvsem rumeni mediji, ki jih spremljajo avstralski butlji te prebivalce z najstarejšo živečo kulturo na svetu, res predstavljajo le v dveh ekstremih; kot luzerje ali pa kot 'noble savages'. In s tem seveda delajo nepopisno škodo. Bolj ugledni in levo usmerjeni mediji sicer objektivno poročajo o strahotah, ki se dogajajo v aboridžinskih oddaljenih skupnostih (ali rezervatih, če hočete) ampak le redko pišejo o osebnih stališčih komentatorjev, morebitnih rešitvah in o pozitivnih novicah. Aboridžini so še vedno tabu tema in, kot je rekel Bill Bryson v Down Under: "Če Avstralca vprašaš kaj si misli o Aboridžinih, bo brez izjeme rekel 'It's a big problem'" Kar se je izkazalo za resnico, ko sem ob prvem obisku (takrat sem ravno brala to knjigo) Chrisovo mamo vprašala za mnenje in mi je odgovorila dobesedno isto. Danes se anglosaksonski Avstralci kolektivno počutijo krive za dandanašnje mizerno stanje staroselcev, ki je tudi posledica t.i. Ukradene generacije, ko so na tisoče mešanih otrok med leti 1869 in (uradno) 1969, ko so končno postali državljani iztrgali iz objema mater in jih institucionalizirali z namenom, da odrastejo v belce. In s tem naredili škodo, ki jo aboridžinska skupnost čuti še danes, kar je Sally Morgan opisala v knjigi My Place v katerem piše o svoji babici, ki še v osemdesetih letih ni nikomur priznala, da je half-blood. Ko je avtorica kot odrasla oseba izvedela, da se v njej pretaka aboridžinska kri je, razumljivo, potonila v krizo identitete. Prav nič ni torej presenetljivo, da je alkohol med Aboridžini tako razširjen. Tisti Avstralci, ki so o tematiki bolj podučeni tudi danes o tej temi ne marajo govoriti, ker je rana očitno še preveč sveža.
Lansko leto je izbruhnil škandal o spolni zlorabi otrok v aboridžinskih skupnostih in časopisi so vsak dan pisali o novem primeru in o tem kako so punčke stare tudi 5 in manj let prišle na urgenco kjer so jih zdravniki identificirali kot žrtve ponavljajoče spolne zlorabe. Nekateri so si dovolili trditi, da je to pač od nekdaj bilo tako v aboridžisnki kulturi in, da se naj ne bi vmešavali. Pa so šli preučevat in ugotovili, da ni sledu o tem, da naj bi bili spolni odnosi z otroki kadarkoli sprejemljivi. Plemenski voditelji so se torej pod belo taktirko pokvarili. Veliki je bilo govora o tem kako naj jim sodijo; pod avstralskimi zakoni ali v skladu z aboridžinskimi zakoni, ker še zdaj ne vedo kako naj uskladijo oba. Zadeva se je polegla in časopisi več ne poročajo tako, da ne vem kam se je premaknilo.
Problem na severu, v državi Northern Territory je tudi, da aboridžinski otroci ne hodijo v šolo, kar seveda razloži dejstvo, da Aboridžinov na žalost res ne vidiš drugje (z izjemo Cathy Freeman in nekaj uglednih umetnikov) kot v parkih kjer pijejo in snifajo bencin (zdaj baje v krajih kjer je snifanje velik problem prodajajo bencin, ki se ga ne da snifati :)) - kako avstralska rešitev! In Avstralija se je končno zganila, ali bolje rečeno, končno se je premaknil John Howard, po vsej verjetnosti zaradi bližajočih se volitev, in sprejet je bil zakon, ki naj bi ščitil otroke - če starši otrok ne pošljejo v šolo, bodo ostali brez državne finančne pomoči. Aboridžinska skupnost se z ukrepom strinja, vprašanje je le, zakaj so čakali toliko časa. Ampak, better now than never!
Stvari se po polževsko obračajo na bolje in ravno se je na TV iztekla nadaljevanka The Circuit, ki je objektivno predstavila probleme sodišča v aboridžinski skupnosti v Broomu severno od Pertha v državi Western Australia. Da vam bo jasno, bom opisala problem. Sodišče je predstavljal beli sodnik, ki je imel glavno besedo in plemenske vodje, ki so sedele ob njemu in so se morale strinjati s sodbo. Neka mama je bila obtožena, da je možu v zapor prinesla travo. Kljub temu, da ni bila kriva je pod besnimi pogledi plemenske starešine priznala krivdo. Šla je v zapor in izkazalo se je, da je plemenski vodja, mamilo podtaknil, da bi se mame znebil in tako naprej zlorabljal njeno hčerko - svojo vnukinjo, ki je bila dodeljena v skrb njemu, kot najbližjemu sorodniku. Dokaz, da naš sistem nikoli ni 100% primeren za Aboridžine, ki vsaj delno še živijo po svojih pravilih.
Rešitev? Izobrazba obeh strani. Če hodijo na sever učitelji, ki nimajo pojma o aboridžinski kulturi (recimo, da ne poznajo koncepta štetja) in učijo po zahodnih pedagoških metodah, ki so se jih naučili na faksu, potem seveda otroci, ki jim je vse kar slišijo pri pouku preveč tuje, neradi hodijo v šolo in slej kot prej prenehajo s šolanjem. In potem seveda tudi ne morejo razumeti zahodnega sodnega sistema. Tudi sodišča (kar je dokazala ta nadaljevanka) bi morala najti vmesno pot, ki bi legitimizirala vključitev aboridžinskih zakonov. A najbrž bi za to šlo preveč proračunskega denarja, ki bi ga visoko kapitalistična država kot je Avstralija najbrž rada bolj neumno izkoristila. Ne vidim drugega razloga.
Drugi dve učiteljici se v Advanced nista dotaknili Aboridžinov, ker baje o tem nista podučeni. Žalostno, da Slovenka o Aboridžinih ve več, kot njeni avstralski prijatelji. Krivim Howardovo vlado.
Seveda sem se hotela dotakniti tudi Aboridžinov. Ampak ne samo z antropološkega stališča. Hotela sem jim objektivno predstaviti sedanjo situacijo. Pa me je presenetila izjava nemške študentke (ki hm...recimo, da ni ravno med mojimi najljubšimi), ki je takoj rekla: 'Australians don't like the Aborigines!' Precej površinska izjava za tako zakomplicirano temo. Kar se mi je zdelo še posebej zaskrbljujoče je to, da ženska tukaj živi že eno leto in, da bi v tem času pa že vsakomur postalo jasno, da ni vse tako črno belo. Pa sem ji razložila, da seveda še vedno obstajajo Avstralci - butlji (ki jih najdemo povsod po svetu), ki mislijo, da so vsi Aboridžini leni pijanci, ki živijo od davkoplačevalskega denarja, se drogirajo in spolno zlorabljajo otroke v svojih skupnostih. Jih je pa tudi veliko aktivistov, ki si ta predsodek želijo spremeniti. In največ takih, ki jih je sram. Po razmisleku sem prišla do zaključka, da niti ni tako čudno, da se ji zdi, da tukaj vsi sovražijo Aboridžine, ker jih mediji res ne predstavljajo ravno v najlepši luči.
Predvsem rumeni mediji, ki jih spremljajo avstralski butlji te prebivalce z najstarejšo živečo kulturo na svetu, res predstavljajo le v dveh ekstremih; kot luzerje ali pa kot 'noble savages'. In s tem seveda delajo nepopisno škodo. Bolj ugledni in levo usmerjeni mediji sicer objektivno poročajo o strahotah, ki se dogajajo v aboridžinskih oddaljenih skupnostih (ali rezervatih, če hočete) ampak le redko pišejo o osebnih stališčih komentatorjev, morebitnih rešitvah in o pozitivnih novicah. Aboridžini so še vedno tabu tema in, kot je rekel Bill Bryson v Down Under: "Če Avstralca vprašaš kaj si misli o Aboridžinih, bo brez izjeme rekel 'It's a big problem'" Kar se je izkazalo za resnico, ko sem ob prvem obisku (takrat sem ravno brala to knjigo) Chrisovo mamo vprašala za mnenje in mi je odgovorila dobesedno isto. Danes se anglosaksonski Avstralci kolektivno počutijo krive za dandanašnje mizerno stanje staroselcev, ki je tudi posledica t.i. Ukradene generacije, ko so na tisoče mešanih otrok med leti 1869 in (uradno) 1969, ko so končno postali državljani iztrgali iz objema mater in jih institucionalizirali z namenom, da odrastejo v belce. In s tem naredili škodo, ki jo aboridžinska skupnost čuti še danes, kar je Sally Morgan opisala v knjigi My Place v katerem piše o svoji babici, ki še v osemdesetih letih ni nikomur priznala, da je half-blood. Ko je avtorica kot odrasla oseba izvedela, da se v njej pretaka aboridžinska kri je, razumljivo, potonila v krizo identitete. Prav nič ni torej presenetljivo, da je alkohol med Aboridžini tako razširjen. Tisti Avstralci, ki so o tematiki bolj podučeni tudi danes o tej temi ne marajo govoriti, ker je rana očitno še preveč sveža.
Lansko leto je izbruhnil škandal o spolni zlorabi otrok v aboridžinskih skupnostih in časopisi so vsak dan pisali o novem primeru in o tem kako so punčke stare tudi 5 in manj let prišle na urgenco kjer so jih zdravniki identificirali kot žrtve ponavljajoče spolne zlorabe. Nekateri so si dovolili trditi, da je to pač od nekdaj bilo tako v aboridžisnki kulturi in, da se naj ne bi vmešavali. Pa so šli preučevat in ugotovili, da ni sledu o tem, da naj bi bili spolni odnosi z otroki kadarkoli sprejemljivi. Plemenski voditelji so se torej pod belo taktirko pokvarili. Veliki je bilo govora o tem kako naj jim sodijo; pod avstralskimi zakoni ali v skladu z aboridžinskimi zakoni, ker še zdaj ne vedo kako naj uskladijo oba. Zadeva se je polegla in časopisi več ne poročajo tako, da ne vem kam se je premaknilo.
Problem na severu, v državi Northern Territory je tudi, da aboridžinski otroci ne hodijo v šolo, kar seveda razloži dejstvo, da Aboridžinov na žalost res ne vidiš drugje (z izjemo Cathy Freeman in nekaj uglednih umetnikov) kot v parkih kjer pijejo in snifajo bencin (zdaj baje v krajih kjer je snifanje velik problem prodajajo bencin, ki se ga ne da snifati :)) - kako avstralska rešitev! In Avstralija se je končno zganila, ali bolje rečeno, končno se je premaknil John Howard, po vsej verjetnosti zaradi bližajočih se volitev, in sprejet je bil zakon, ki naj bi ščitil otroke - če starši otrok ne pošljejo v šolo, bodo ostali brez državne finančne pomoči. Aboridžinska skupnost se z ukrepom strinja, vprašanje je le, zakaj so čakali toliko časa. Ampak, better now than never!
Stvari se po polževsko obračajo na bolje in ravno se je na TV iztekla nadaljevanka The Circuit, ki je objektivno predstavila probleme sodišča v aboridžinski skupnosti v Broomu severno od Pertha v državi Western Australia. Da vam bo jasno, bom opisala problem. Sodišče je predstavljal beli sodnik, ki je imel glavno besedo in plemenske vodje, ki so sedele ob njemu in so se morale strinjati s sodbo. Neka mama je bila obtožena, da je možu v zapor prinesla travo. Kljub temu, da ni bila kriva je pod besnimi pogledi plemenske starešine priznala krivdo. Šla je v zapor in izkazalo se je, da je plemenski vodja, mamilo podtaknil, da bi se mame znebil in tako naprej zlorabljal njeno hčerko - svojo vnukinjo, ki je bila dodeljena v skrb njemu, kot najbližjemu sorodniku. Dokaz, da naš sistem nikoli ni 100% primeren za Aboridžine, ki vsaj delno še živijo po svojih pravilih.
Rešitev? Izobrazba obeh strani. Če hodijo na sever učitelji, ki nimajo pojma o aboridžinski kulturi (recimo, da ne poznajo koncepta štetja) in učijo po zahodnih pedagoških metodah, ki so se jih naučili na faksu, potem seveda otroci, ki jim je vse kar slišijo pri pouku preveč tuje, neradi hodijo v šolo in slej kot prej prenehajo s šolanjem. In potem seveda tudi ne morejo razumeti zahodnega sodnega sistema. Tudi sodišča (kar je dokazala ta nadaljevanka) bi morala najti vmesno pot, ki bi legitimizirala vključitev aboridžinskih zakonov. A najbrž bi za to šlo preveč proračunskega denarja, ki bi ga visoko kapitalistična država kot je Avstralija najbrž rada bolj neumno izkoristila. Ne vidim drugega razloga.
Drugi dve učiteljici se v Advanced nista dotaknili Aboridžinov, ker baje o tem nista podučeni. Žalostno, da Slovenka o Aboridžinih ve več, kot njeni avstralski prijatelji. Krivim Howardovo vlado.
ponedeljek, 10. september 2007
Vrtičkanje
Avstralija je ogromna dežela z malo prebivalci kar ljudem omogoča, da živijo na veliko več prostora kot smo vajeni Evropejci. V garsonjerah tukaj na primer, živijo le študentje, pa še to večinoma tuji, ki morajo za šolnino odšteti najmanj 20.000$ letno.
Veliko prostora seveda pomeni, da so tudi osebni vrtovi tukaj veliko večji kot pri nas, in Avstralci zelo radi preživljajo čas zunaj; včasih na domačem vrtu, včasih pa si piknik naredijo kar v enem izmed mnogih parkov (še posebno poleti, ko je na voljo ogromno koncertov in festivalov). Če dobro pomislim, je pravzaprav celotna avstralska družba vezana na 'outdoors'. Marsikateri Avstralec bo priznal, da je BBQ, ali po naše 'roštilj', njihova kultura skupaj s surfanjem in sončenjem. Nič kaj sofisticirano, vem, ampak to je pač moderna država, ki je šele z globalizacijo odprla vrata pogostejšim razstavam, festivalom, evropski kontinentalni kuhinji, kofetkanju (čeprav jim večinoma še vedno ni čisto jasno zakaj naj bi tako dolgo pili kavo in jo najraje vzamejo 'take-away'), toplicam...
Ja, ker imajo torej prostorsko prednost so Avstralci tako seveda tudi veliki vrtnarji, in vrtnarije v katerih lahko kupiš celo gliste, če jih v tvojem koščku zemlje slučajno primanjkuje, so velik posel. Melbourne je znano kot zeleno mesto in do pred kratkim so avtomobilske tablice Viktorije imele napis 'The Garden State' (zdaj so to butasto spremenili v 'The Place to Be'). A vrtovi niso takšni kot slovenski, ki imajo večino le praktično funkcijo gojenja zelenjave in sadja. Ne, Avstralci, no predvsem tisti anglosaškega rodu (evropski priseljenci imajo baje za hišami svega i svašta, kar sem izvedela v super hecni oddaji Vasili's Garden) imajo na svojih ogromnih vrtovih le...okrasno drevje in cvetje. Do pred enim tednom, ko sem tudi sama postala vrtnarka, mi to sploh ni bilo jasno in sem v prvem mesecu po prihodu uspela Chrisove starše prepričat, da so posadili dva breskova drevesa, en avokado in marelico. Do danes so se posušila vsa, razen ene breskve, ki pa baje tudi letos ne bo obrodila sadov.
Prejšnjo soboto sta se torej tast in tašča ob 9.30. pripeljala do naju, kar me je razkurilo, ker smo bili zmenjeni ob 10.00 in, ker sem, kot se za soboto edino spodobi, bila še v postelji in mi ni bilo jasno kako je lahko nekdo 30 min prezgoden. Posebej na soboto. How utterly rude! Torej, namen prihoda: da pošteno obdelamo najin košček zemlje. Po izletu v vrtnarijo, kjer sem kljub svarilom kolegic iz službe, nakupila veliko preveč sadik (različne glave solate, rukolo, peteršilj, baziliko, stebeljno zeleno, drobnjak, blitvo in sončnice), bio gnojilo, kanto za zalivanje in dog-friendly strup za polže, sta mi pomagala prekopavati, štihati, gnojiti in končno, saditi. Ker je škodljivcev veliko več kot doma (predvsem ogromni ptiči in posumi imajo poleg običajnih smeti na žalost radi svežo zelenjavo), sem morala čez vse sadike napeljati mrežo. Kako zamudno! In potem, sem izvedela tudi, da je zemlja tukaj tako zelo suha, da moram vsako posamezno sadiko obložit s posušeno travo, olupki od krompirja in korenja, kavnimi usedlinami ali v bistvu z vsemi organskimi odpadki, ki jih moje kuhanje pridela, ker naj bi to zadrževalo vodo. Lahko si zamišljate kako zelo je to prizadelo moj čut za estetiko! In tako, zdaj imam vrt, ki je grd, ker je prekrit s plastično mrežo in na katerem so odpadki. Aja, pa še to. Zaradi strašnega pomanjkanja vode, je s cevjo dovoljeno zalivanje le dvakrat na teden. Nekatere ženske v službi pa celo pravijo, da naj bi tudi s kanto uporabljal le reklicirano vodo. Ne vem, na skrivaj zalivam vsak drugi dan, ena kanta (9 litrov) je reciklirane vode, ostalo pa iz pipe. Me pa resda, malo peče vest. They better grow! Čeprav sem ravno danes na blitvi opazila luknjo! Kot da bi jo nekaj jedlo. Presneta avstralska divjina!
In tako, moj oči - sicer tudi velik vrtnar- bi bil zelo ponosen. Južnoevropskim koreninam pa izgleda, res ne morem ubežati saj sem čisto nenamerno postala strašljivo podobna gostom v Vasilijevi oddaji. Ha, včasih je res zabavno biti prišlek!
Veliko prostora seveda pomeni, da so tudi osebni vrtovi tukaj veliko večji kot pri nas, in Avstralci zelo radi preživljajo čas zunaj; včasih na domačem vrtu, včasih pa si piknik naredijo kar v enem izmed mnogih parkov (še posebno poleti, ko je na voljo ogromno koncertov in festivalov). Če dobro pomislim, je pravzaprav celotna avstralska družba vezana na 'outdoors'. Marsikateri Avstralec bo priznal, da je BBQ, ali po naše 'roštilj', njihova kultura skupaj s surfanjem in sončenjem. Nič kaj sofisticirano, vem, ampak to je pač moderna država, ki je šele z globalizacijo odprla vrata pogostejšim razstavam, festivalom, evropski kontinentalni kuhinji, kofetkanju (čeprav jim večinoma še vedno ni čisto jasno zakaj naj bi tako dolgo pili kavo in jo najraje vzamejo 'take-away'), toplicam...
Ja, ker imajo torej prostorsko prednost so Avstralci tako seveda tudi veliki vrtnarji, in vrtnarije v katerih lahko kupiš celo gliste, če jih v tvojem koščku zemlje slučajno primanjkuje, so velik posel. Melbourne je znano kot zeleno mesto in do pred kratkim so avtomobilske tablice Viktorije imele napis 'The Garden State' (zdaj so to butasto spremenili v 'The Place to Be'). A vrtovi niso takšni kot slovenski, ki imajo večino le praktično funkcijo gojenja zelenjave in sadja. Ne, Avstralci, no predvsem tisti anglosaškega rodu (evropski priseljenci imajo baje za hišami svega i svašta, kar sem izvedela v super hecni oddaji Vasili's Garden) imajo na svojih ogromnih vrtovih le...okrasno drevje in cvetje. Do pred enim tednom, ko sem tudi sama postala vrtnarka, mi to sploh ni bilo jasno in sem v prvem mesecu po prihodu uspela Chrisove starše prepričat, da so posadili dva breskova drevesa, en avokado in marelico. Do danes so se posušila vsa, razen ene breskve, ki pa baje tudi letos ne bo obrodila sadov.
Prejšnjo soboto sta se torej tast in tašča ob 9.30. pripeljala do naju, kar me je razkurilo, ker smo bili zmenjeni ob 10.00 in, ker sem, kot se za soboto edino spodobi, bila še v postelji in mi ni bilo jasno kako je lahko nekdo 30 min prezgoden. Posebej na soboto. How utterly rude! Torej, namen prihoda: da pošteno obdelamo najin košček zemlje. Po izletu v vrtnarijo, kjer sem kljub svarilom kolegic iz službe, nakupila veliko preveč sadik (različne glave solate, rukolo, peteršilj, baziliko, stebeljno zeleno, drobnjak, blitvo in sončnice), bio gnojilo, kanto za zalivanje in dog-friendly strup za polže, sta mi pomagala prekopavati, štihati, gnojiti in končno, saditi. Ker je škodljivcev veliko več kot doma (predvsem ogromni ptiči in posumi imajo poleg običajnih smeti na žalost radi svežo zelenjavo), sem morala čez vse sadike napeljati mrežo. Kako zamudno! In potem, sem izvedela tudi, da je zemlja tukaj tako zelo suha, da moram vsako posamezno sadiko obložit s posušeno travo, olupki od krompirja in korenja, kavnimi usedlinami ali v bistvu z vsemi organskimi odpadki, ki jih moje kuhanje pridela, ker naj bi to zadrževalo vodo. Lahko si zamišljate kako zelo je to prizadelo moj čut za estetiko! In tako, zdaj imam vrt, ki je grd, ker je prekrit s plastično mrežo in na katerem so odpadki. Aja, pa še to. Zaradi strašnega pomanjkanja vode, je s cevjo dovoljeno zalivanje le dvakrat na teden. Nekatere ženske v službi pa celo pravijo, da naj bi tudi s kanto uporabljal le reklicirano vodo. Ne vem, na skrivaj zalivam vsak drugi dan, ena kanta (9 litrov) je reciklirane vode, ostalo pa iz pipe. Me pa resda, malo peče vest. They better grow! Čeprav sem ravno danes na blitvi opazila luknjo! Kot da bi jo nekaj jedlo. Presneta avstralska divjina!
In tako, moj oči - sicer tudi velik vrtnar- bi bil zelo ponosen. Južnoevropskim koreninam pa izgleda, res ne morem ubežati saj sem čisto nenamerno postala strašljivo podobna gostom v Vasilijevi oddaji. Ha, včasih je res zabavno biti prišlek!
četrtek, 23. avgust 2007
Prijaznost in prostovoljnost
Vsak dan se na poti v službo pozdravim z gospodom, ki mu tukaj rečejo 'lollypop man' ali dobesedno 'gospod z liziko'. Ta starejši gospod, ki je najbrž upokojenec vsak dan med osmo in deseto zjutraj stoji pri prehodu za pešče in s piščalko in liziko vodi otroke (in odrasle) čez prometno Auburn Rd cesto. V tem delu (soseski Hawthorn in Kooyong, kjer sva doma) je namreč kar nekaj osnovnih in srednjih šol.
Gospodje z liziko so le eni izmed mnogih prostovoljcev, ki delujejo v Avstraliji. V torek smo, na primer, s šolo šli na ekskurzijo v Healesville Sanctuary, kjer je na ogled večina svojevrstnih avstralskih živali in tudi tam je večina vodičev bila prostovljcev, ki imajo pač zelo radi živali. Vsaj polovica ljudi na naši šoli, ali vsaj tisti, ki imajo polovičen delovni čas, je prostovoljcev, od katerih jih veliko pomaga imigrantom pri učenju angleščine, nekateri pa delajo v domovih za ostarele. Mladi si med študijem delovne izkušnje nabirajo s prostovoljnim delom na področju, ki jim je blizu.
In se vprašam zakaj v Sloveniji prostovoljno delo ni razširjeno? Sem prepričana, da bi veliko ljudi z veseljem pomagalo skupnosti na tak način, samo da niti ne vedo kam naj se obrnejo, da bi dobili informacije, če je seveda prostovoljno delo sploh možno. Avstralska družba, kakorkoli si včasih mislim, da je individulanost veliko bolj in mnogokrat prevečkrat poudarjana, ima v sebi zakoreninjeno skrb za soljudi. Ogromno sosesk ima postavljene table 'neighbourhood watch', kar pomeni, da sosedje skrbno pazijo, da se v njihovi okolici ne dogaja kaj nevarno sumljivega. Mogoče ta kvaliteta izhaja še iz težkih časov prvih priseljencev, ki so morali skrbeti drug za drugega, ker drugače v težkem okolju, kjer je narava lahko veliko bolj neprijazna kot smo tega vajeni mi, ne bi preživeli. Ta 'mateship' koncept je viden v vsakdanjem življenju povsod. Na postajah se ljudje ogovorijo; če se ti pokvari avto ti res ta prvi voznik ustavi; če si zaradi bolezni odsoten v službi, te prvi dan nazaj vsi sprašujejo, če ti je bolje. In ti odnosi delajo družbo (vsaj na prvi pogled) veliko bolj prijazno za vsakdanje življenje in zdaj, ko sem se na prijaznost na vsakem koraku navadila, ne vem kako bi spet živela v svetu, kjer te vsak dan 'oblaja' preveč neznancev.
Skratka, tale prostovoljnost je tako nalezljiva, da sva s kolegico Kate rekli, da se bova priključili organizaciji Oxfam, ki tukaj med drugim skrbi tudi za meni tako ljube aboridžine. Prvi korak je zbrati 1000$ kolikor jih potrebujeva za štartnino 100km pohoda (preveč, vem!). Sva malo razmišljali in prišli na idejo, da bi na naši šoli organizirali trivija večer kjer bi karta stala okoli 5$. Tako, bi si zagotovili, da bi prišla večina učiteljev in vodstva, pa upava tudi veliko študentov. Bomo videli, če bo ravnateljica dala zeleno luč. Wish me luck!
Gospodje z liziko so le eni izmed mnogih prostovoljcev, ki delujejo v Avstraliji. V torek smo, na primer, s šolo šli na ekskurzijo v Healesville Sanctuary, kjer je na ogled večina svojevrstnih avstralskih živali in tudi tam je večina vodičev bila prostovljcev, ki imajo pač zelo radi živali. Vsaj polovica ljudi na naši šoli, ali vsaj tisti, ki imajo polovičen delovni čas, je prostovoljcev, od katerih jih veliko pomaga imigrantom pri učenju angleščine, nekateri pa delajo v domovih za ostarele. Mladi si med študijem delovne izkušnje nabirajo s prostovoljnim delom na področju, ki jim je blizu.
In se vprašam zakaj v Sloveniji prostovoljno delo ni razširjeno? Sem prepričana, da bi veliko ljudi z veseljem pomagalo skupnosti na tak način, samo da niti ne vedo kam naj se obrnejo, da bi dobili informacije, če je seveda prostovoljno delo sploh možno. Avstralska družba, kakorkoli si včasih mislim, da je individulanost veliko bolj in mnogokrat prevečkrat poudarjana, ima v sebi zakoreninjeno skrb za soljudi. Ogromno sosesk ima postavljene table 'neighbourhood watch', kar pomeni, da sosedje skrbno pazijo, da se v njihovi okolici ne dogaja kaj nevarno sumljivega. Mogoče ta kvaliteta izhaja še iz težkih časov prvih priseljencev, ki so morali skrbeti drug za drugega, ker drugače v težkem okolju, kjer je narava lahko veliko bolj neprijazna kot smo tega vajeni mi, ne bi preživeli. Ta 'mateship' koncept je viden v vsakdanjem življenju povsod. Na postajah se ljudje ogovorijo; če se ti pokvari avto ti res ta prvi voznik ustavi; če si zaradi bolezni odsoten v službi, te prvi dan nazaj vsi sprašujejo, če ti je bolje. In ti odnosi delajo družbo (vsaj na prvi pogled) veliko bolj prijazno za vsakdanje življenje in zdaj, ko sem se na prijaznost na vsakem koraku navadila, ne vem kako bi spet živela v svetu, kjer te vsak dan 'oblaja' preveč neznancev.
Skratka, tale prostovoljnost je tako nalezljiva, da sva s kolegico Kate rekli, da se bova priključili organizaciji Oxfam, ki tukaj med drugim skrbi tudi za meni tako ljube aboridžine. Prvi korak je zbrati 1000$ kolikor jih potrebujeva za štartnino 100km pohoda (preveč, vem!). Sva malo razmišljali in prišli na idejo, da bi na naši šoli organizirali trivija večer kjer bi karta stala okoli 5$. Tako, bi si zagotovili, da bi prišla večina učiteljev in vodstva, pa upava tudi veliko študentov. Bomo videli, če bo ravnateljica dala zeleno luč. Wish me luck!
sreda, 22. avgust 2007
Francoski užitki
Včeraj sem bila spet na tečaju francoščine. Tečaj poteka 1x na teden po dve uri, v skupini nas je 16, kar se zdi veliko ampak ljudje vedno manjkajo tako, da ni panike. Učiteljica sicer uči na Melbourne Uni tako, da je tečaj res kvaliteten in se na srečo hitro odvija. Vsi, ki hodimo smo kar pridni in se doma vestno učimo, nam pa vsem težave dela izgovorjava. Moji r-ji so slovenski, od drugih pa seveda angleško obarvani; najbrž nas ni prav fino poslušat! Včeraj smo se učili hrano, njam, so se vsem cedile sline. Do plačila bi še nekako šlo, pri številkah bi se pa ustavilo. Itak, da morajo bit tako zelo posebni, da je tudi štetje blazno zakomplicirano! Zdaj dojemam zakaj je francoščina v srednji šoli lahko razlog za slabo voljo. Drugače pa večina kolegov na tečaju namerava potovat v Francijo in iz prve roke okusit dobrote in pregovorno (ne)prijaznov parižanov. Oh, ko bi bila le bliže!
Vreme je še vedno mrzlo, čeprav se koledarska pomlad začne 1. septembra. No ja, so pa vsaj dnevi bolj sončni! Vsi že komaj čakamo poletja, morja, lažje hrane, Coopers Pale Ale, belih vin, kratkih rokavov in japank. Mmm, pa najboljšega sladoleda v mestu na Ackland Rd v St Kildi!
Vreme je še vedno mrzlo, čeprav se koledarska pomlad začne 1. septembra. No ja, so pa vsaj dnevi bolj sončni! Vsi že komaj čakamo poletja, morja, lažje hrane, Coopers Pale Ale, belih vin, kratkih rokavov in japank. Mmm, pa najboljšega sladoleda v mestu na Ackland Rd v St Kildi!
nedelja, 19. avgust 2007
Končno med bloggerji!
So me prepričevali, da bi bilo fino (glede na to, da živim na drugi strane oble), pa sem se dolgo časa obotavljala, no pa mi je končno uspelo. Dobrodošla v svetu bloggerjev!
Bi bilo fino, da bi lahko začela s čim bolj veselim ampak vam moram opisat pogrebni ritual Avstralcev. Vceraj sva namreč s Chrisom bila na pokopu njegovega dedka, ki je sicer umrl tri mesece nazaj. Tukaj vse deluje nekako drugače! Ta pravi pogreb se je zgodil pred tremi meseci, pepel pa so zakopali šele včeraj. In to brez žare ampak kar v škatli, oviti z deko iz njemu najljubšega vzorca - škotski karo. Pogrebnik ni rekel nic, družina tudi ne, tako, da se je vse končalo v desetih minutah. Če sem čisto iskrena so mi naši tradicionalni pogrebi veliko bolj všeč, ker imajo dušo. Isto velja za pokopališča. Tukaj so grobovi zelo majhni, nagrobni spomenik je vklesan v tla in je zelo majhnen, o kakšnem marmorju ni sledu. Tudi ni sveč in rož, pokopališče je torej zelo pusto. Glede na to, da tudi ne praznujejo 1. novembra in, da grobove svojcev le redko obiskujejo (Chrisova druzina skoraj nikoli ali enkrat na recimo, hm, tri leta), se mi zdi, da imamo do smrti in umrlih drugačen odnos, ki se njim zdi morbiden. Pa sem jim poskušala razložit, da pri nas ljudje hodijo na pokopališča iz različnih razlogov in, da je velikokrat obisk lahko kot neke vrste meditacija, ker je tam tako mirno in tiho, da lahko vsak sam pri sebi razmišlja o marsičem in ne nujno o smrti. Kakorkoli, oba s Chrisom sva vesela, da je včerajšnji dan minil, čeprav moram rečt, da jim je res uspelo, da so na pogrebu in pokopu praznovali dedkovo življenje in ne smrti, kar mogoče v Sloveniji ne uspe ravno pogosto.
Bi bilo fino, da bi lahko začela s čim bolj veselim ampak vam moram opisat pogrebni ritual Avstralcev. Vceraj sva namreč s Chrisom bila na pokopu njegovega dedka, ki je sicer umrl tri mesece nazaj. Tukaj vse deluje nekako drugače! Ta pravi pogreb se je zgodil pred tremi meseci, pepel pa so zakopali šele včeraj. In to brez žare ampak kar v škatli, oviti z deko iz njemu najljubšega vzorca - škotski karo. Pogrebnik ni rekel nic, družina tudi ne, tako, da se je vse končalo v desetih minutah. Če sem čisto iskrena so mi naši tradicionalni pogrebi veliko bolj všeč, ker imajo dušo. Isto velja za pokopališča. Tukaj so grobovi zelo majhni, nagrobni spomenik je vklesan v tla in je zelo majhnen, o kakšnem marmorju ni sledu. Tudi ni sveč in rož, pokopališče je torej zelo pusto. Glede na to, da tudi ne praznujejo 1. novembra in, da grobove svojcev le redko obiskujejo (Chrisova druzina skoraj nikoli ali enkrat na recimo, hm, tri leta), se mi zdi, da imamo do smrti in umrlih drugačen odnos, ki se njim zdi morbiden. Pa sem jim poskušala razložit, da pri nas ljudje hodijo na pokopališča iz različnih razlogov in, da je velikokrat obisk lahko kot neke vrste meditacija, ker je tam tako mirno in tiho, da lahko vsak sam pri sebi razmišlja o marsičem in ne nujno o smrti. Kakorkoli, oba s Chrisom sva vesela, da je včerajšnji dan minil, čeprav moram rečt, da jim je res uspelo, da so na pogrebu in pokopu praznovali dedkovo življenje in ne smrti, kar mogoče v Sloveniji ne uspe ravno pogosto.
Naročite se na:
Objave (Atom)
