- neumno šla do šanka po pijačo
- pozabila pritisnit gumb na semaforju in me je tip, ki je že nekaj časa čakal z mano, prav grdo pogledal
- hotela kupit žetone za avtobus v trafiki, kar je baje hud prekršek
- bila čisto preveč prijazna do prodajalke v trafiki, ki ni rekla ne bu ne mu
- me je prodajalka v H&M neumno in čudno pogledala, ko sem vprašala, če lahko v kabino nesem 7 oblačil; sem pa kasneje ugotovila, da jih najbrž lahko neomejeno število, ker noben ne kontrolira;
- me je druga prodajalka v H&M čudno in vprašujoče pogledala, ko sem jo vprašala, če lahko cunje, ki jih bom kupila odložim na blagajniškem pultu, da mi jih ni treba vlačit po rokah in si lahko mirno ogledam še čevlje;
- sta zdaj DVA H&Ma več kot lansko leto (a se vsi samo tam oblačijo???)
- zmedena, kam naj pogledam ko prečkam cesto. Super, zdaj sem zmedena kar v obeh državah!
- se skoraj izgubila v ta novem Mercatorju, proti kateremu avstralski supermarketi izgledajo kot mini delikatesne trgovinice.
- prelistala bratovo Novo in ugotovila, da je toliko novih 'zvezd', da mora zdaj sigurno biti že vsak tretji Slovenec slaven in, da sigurno poznam nekoga, ki pozna....
- hotela iti v Slona po tatarca in francosko in ugotovila, da delikatese ni več!
Ljubljana se mi tokrat zdi siva, črna in prašna. Pa se sprašujem zakaj, ker prej se mi je ob povratkih vedno zdela tako lepa. Mogoče, ker prihajam iz poletja. Samo, saj prej sem tudi. Mogoče zato, kar mi je šele tu in zdaj postalo jasno, da je Avstralija polna barv. Narava, obleke, pohištvo, dodatki, ljudje, čevlji. Vse je veliko bolj pisano in na začetku mi ni bilo všeč ampak sem se mogoče majčkeno poavstralila, ker mi ceste, zgradbe, časopisi in ljudje tam spodaj zdaj izgledajo lepše kot tukaj.
Ker živim tako daleč stran in nimam možnosti, da bi domov prišla vsakih nekaj mesecev, imam ta privilegij da Slovenijo zdaj vidim v bolj objektivni luči, ker so moje oči več kot eno leto gledale neslovensko pokrajino. Opažam, da imajo zdaj vsi kafiči zunaj mize, kljub temu, da smo na začetku pomladi. Kar je prav fino in takoj v ponedeljek sem šla z Mihatom in Tino na kavo ob Ljubljanico, ker je bil sonček. Tak fajn klepet za dušo in zaradi česar pravzaprav prihajam domov. Tega namreč v Melbournu nimam; vsaj ne takih klepetov ki so čisto po mojem okusu. Opažam, da se odpira vedno več nakupovalnih centrov, kar je škoda, ker nakupovanju ukradejo dušo in oseben pečat. V Avstraliji je trend ravno nasproten; v porastu so majhne barvite trgovine, ki so osebna izkaznica njene lastnice. Opažam tudi, da je slovenska televizija še slabša kot je bila in, da je zdaj enako slaba kot avstralska (kar bom Chrisu nerada priznala). Opažam, da so cene višje in, da imajo ljudje slabši standard. Opažam, da moj oči še vedno misli, da je Slovenija najlepša in, da smo Slovenci najsrečnješi ljudje na svetu, ker imamo tak lep kos zemlje. Nadalje, opažam, da se nataliteta dviga, ker slišim za veliko nosečnic (ali pa so noseče vse, ki so toliko stare kot jaz, kar je kul, ker smo bili boom generacija in to pomeni boom dojenčkov). Opažam, da se okus malo razširja in, da se dobi več sestavin za pripravo neevropske hrane, da pa še vedno ni velike izbire piva in vina. Preden pa se vam čisto zamerim in demonstrativno nehate brati moj blog, ker prvič in tako šokantno blatim domačo grudo, moram povedati, da opažam tudi, da:
- je turistična pašteta še vedno the best in, da so avstralske paštete fuj v primerjavi z našimi
- enako velja za jogurte in kruh
- je regrat ful kul solata, še posebej, če je narejen s toplimi ocvirki
- da sta Fructalov jagodni in hruškov sok še vedno presežnika
- je pogled na Alpe iz Dunajske nekaj najlepšega
- imajo prijatelji vedno čas za kavo in, da je z njimi tako fajn klepetati
- da so Slovenci tisočkrat bolj radodarni in gostoljubni kot Avstralci
- je Laško čisto OK pivo
