Who the f* is Phar Lap?

Prebivalstvo v Melbournu se vsak teden poveča za 1500 ljudi, kar mesto uvršča na vrh lestvice najhitrejše rastočih v Avstraliji. Vsega skupaj nas trenutno tukaj živi 3.68 milijona in prihajamo iz dvestotih držav, kar ponazarja most v Southbanku kjer je na stekleni steni napisana in na kratko predstavljena vsaka dežela katere prebivalci živijo tu. Tudi Slovenija.

Prebivalstvo seveda ni v takem porastu zaradi nenormalne visoke rodnosti ampak predvsem zaradi migracij. En tak in zagotovo ne osamljen primer sem jaz, ki sem prejšnji teden končno dobila težko pričakovani PR (Permanent Residency). V službi imam kar nekaj kolegov, ki so emigrirali ali pa so poročeni s tujcem. Joao je Brazilec in, ker sta s partnerjem skupaj že okoli 8 let ima tudi državljanstvo. Andrew je poročen z Japonko, ki jo je spoznal, ko je tam učil. Vernon je poročen s Kitajko, ki jo je prav tako spoznal, ko je tam učil. Cara je poročena z Urugvajcem, ki ga je spoznala v Španiji kjer je živela pet let. Kay, sicer Novozelandčanka je poročena z Nemcem. Jansin je Turkinja, poročena z Avstralcem, Chris je Šrilančanka poročena z Angležem, Karen je Avstralka poročena z Angležem, Kim je poročena z Indonezijcem, Lana je Rusinja, ki je sem emigrirala iz Izraela kjer je živela štiri leta in Liliana je Čilanka, ki je sem emigrirala s hčerko, tu spoznala Šveda in se z njim poročila. Mi ne verjamete? To je Avstralija in naša zbornica je mogoče le malo nad povprečjem multikulturalnosti na delovnem mestu, ker smo vsi ESL učitelji, ti pa radi potujejo. Vsi smo drugačni in vsi smo enakopravni in prav zaradi tega se imamo fino. Drug od drugega se učimo, izmenjujemo recepte in smešne besede (ravno zadnjič so me pripravili, da sem na ves glas izgovorila besedo 'lulček' in potem so vsi glasno ponavljali za mano. Čudna in blazno smešna izkušnja, na glas izrekati besedo, ki je doma na delovnem mestu mogoče niti ne bi). Če je pri nas poroka s tujcem še vedno eksotična stvar, v Avstraliji ni več izjema najbrž tudi zato, ker jih veliko odide v tujino ravno v letih, ko so najbolj godni za možitev/ženitev.

Če nas je veliko sem prišlo zaradi velike ljubezni, pa ljudje še vedno v Avstralijo emigrirajo v želji po boljšem življenju. Tako se jih je od leta 1945 sem preselilo 6.5 milijona, kar je več kot tretjina današnjega prebivalstva. Velik del njene identitete izvira iz dejstva, da je v različnih obdobjih zgodovine Avstralija nudila zavetje ljudem, ki so bežali pred vojno, diktaturo ali posledicami naravnih katastrof in prav mogoče je, da so ljudje tako prijazni drug do drugega, ker vsi prihajajo od nekod drugod in imajo vsi bolj ali manj oddaljene prednike, ki so se podali s trebuhom za kruhom.

Ni pa prijaznost Srečne dežele brez madežev. Kot sem prejšnji teden izvedela v Immigration Museum je Avstralija od nekdaj bila izredno selektivna do tega koga bo sprejela medse in leta 1901 celo sprejela Immigration Restriction Act, ki je omejeval priseljevanje neevropskega prebivalstva. Ker je akt naletel na očitke, češ, da je rasističen (no shit!), so namesto njega pretkano uvedli Dictation test, torej narek sestavka iz petdesetih besed v kateremkoli evropskem jeziku. Avtentičen tekst sem poslušala v muzeju in je bil na proficiency level in sestavljen tako, da ga je non-English native speaker zagotovo padel. Dictation test je bil ukinjen šele leta 1957, ko je zakon postopama v deželo začel spuščati tudi bele neevropjce. Whitlam je 1973 ukinil White Australia Policy in vsem prebivalcem s stalnim prebivališčem (kar sem po novem tudi jaz) omogočil, da po treh letih zaprosijo za državljanstvo.

Leta 2007 so po dolgem razpravljanju o tem kaj avstralske vrednote sploh vključujejo, uvedli Citizenship test, ki pa, zlomka, ne sprašuje po vrednotah ampak po znanju iz sveta avstralskega športa, malo iz zgodovine in nič iz umetnosti. Skrivni namen je mogoče bil ta, da se vsak bodoči Avstralec nauči vsaj toliko angleščine, da razume test, s čimer ni prav nič narobe in bi bil mala malica v primerjavi s testom, ki ga mora opraviti bodoči državljan Slovenije, če ne bi vprašanja testirala bedarij. Testi za vajo so dostopni na internetu in jaz bi ga lahko tudi padla, pa tukaj živim že 3 leta, učim angleščino na akademski ravni, redno spremljam domače medije, imam diplomo iz Avstralske literature in nisem izolirana, ker sem končno poročena z Avstralcem. Vprašanje na katerega denimo nisem znala odgovoriti je 'Who is Phar Lap?' Ali sem zdaj kaj bolj avstralska, ko vem, da je to legendarni konj, ki je n-tič zmagal na Melbourne Cup dirki in, ki so ga Američani iz ljubosumnosti zastrupili? Se mi niti ne zdi. Mogoče pa je test le še en način kako zaslužiti denar v izobraževanju. Nudijo namreč tečaje...

Kar se tiče neevropskega priseljevanja pa... Bela Avstralija je do Azijcev še vedno nestrpna in baje, da ima DIMIA (Department of Immigration) lestvico A, B, C... Slovenija je EU in smo v A tako, da relativno lahko dobimo vizo. Azijci... not so easy. So se pa znašli in tako zdaj cele družine prispevajo denar, plačajo izobraževanje enemu mladcu, ki se je prisiljen vpisati se na Računovodstvo, Kuhanje ali katerikoli drugi univeritetni ali visokošolski program, ki nudi največ točk pri dodeljevanu vize. Ko ima enkrat stalno vizo, pa lahko za sabo pripelje vso družino. Šele po dveh letih poučevanja tu mi je postalo jasno zakaj jih toliko pride študirat podiplomca iz IT in računovodstva. In zakaj se jih toliko joka, ko ?-tič padejo IELTS.

Kljub občasnim rasističnim tendencam imam Avstralijo že rada. Ker je kljub vsemu relativno zdrav melting pot, ki kljub neumnemu testu, ki ga je seveda predlagala Howardova vlada, ne posiljuje z asimilacijo ampak pričakuje, da bo življenje posameznika kvalitetnejše zaradi izpostavitve multim kulturam.

Gastarbajterske štorije II

Nekaj mesecev preden sem včeraj končno v živo spoznala Zvoneta in Karmen, sem se z njima, predvsem o našem življenju v Melbournu, pogovarjala po telefonu. V stik smo prišli preko bloga. Tako sem že prej vedela, da sta ljubitelja narave, da v Melbournu živita dve leti in pol in, da sta končno tudi onadva našla trgovino kjer prodajajo bučno olje. Dobili naj bi se že dvakrat prej; enkrat na balkanskemu roštilju, a sem po hitrem postopku morala v Slovenijo, in drugič na večeru s kostanjem in kuhanim vinom, pa tudi takrat ni šlo, ker je Zvone moral v Brisbane. Včeraj pa sva se Chrisom odpeljala proti Lillydaleu, kjer živita. Ker sta skromno rekla, da bomo le nekaj malega prigriznili in popili, sva si dovolila zamuditi 40 minut in z grozo ugotovila, da sva pravzaprav povabljena na večerjo skupaj s še šestimi ljudmi in kasneje, da so sestradani čakali le naju. Se še enkrat globoko opravičujem.

Menu? Štajerska kisla juha, kisle kumarice, noro dober kruh, ki ga čisto po slovenski navadi hodita iskat v Heallesville, Gavrilović jetrena pašteta, narezek z hm, ne vem, šestimi vrstami salame, Jaffa piškoti, Kraš napolitanke... in rdeče vino. Aja, pa srbski borovničev sok. Chrisu so se zasvetile oči in sredi večerje mi je prišepnil: "Doesn't it feel like we're back in Slovenia?" Yes Chris, it did indeed. Pa ne le zaradi hrane, ampak predvsem zaradi sproščenih pogovorov, ki so se vsepovprek odvijali za mizo. Pa seveda zaradi vsebine pogovorov. Oba sva se nasmejala. Chrisova slovenščina postaja vedno boljša in k temu so najbrž pripomogli tedenski telefonski pogovori z očijem. Slovenci za mizo so bil navdušeni in, ker so vajeni vseh možnih angleških naglasov, ki se jih vsakodnevno trudimo dešifrirati prebivalci Melbourna, so ga razumeli. In mu, za razliko od Slovencev v rodni deželi, odgovarjali po slovensko.

Ker smo lahko, smo šinfali Avstralce. (Ne)odnos do hrane in kofetkanja, obsesijo z najcenejšimi, na Kitajskem narejeni izdelki, škrtarjenje, obsesivno šparanje, nerazumevanje malih dnevnih sladkosti, odmaknjenost, zaprtost, vsesplošno pomanjkanje okusa, plastične čevlje, katastrofalne supermarkete, počasnost interneta in baje na splošno zastrarelo tehnologijo. Kako zanimivo, da opažamo iste stvari! Ja, tale večer mi je dobro del. Vedno bomo tujci, pa sploh ne zaradi naglasa, ampak zaradi našega odnosa do okolja v katerem zdaj živimo in, ki ga sicer sprejemamo, se pa z njim velikokrat ne strinjamo, ker nam ni blizu in nas včasih močno živcira. In s tem ni nič narobe, razloži pa relativno zaprtost domala vseh etničnih skupin.

Kot Slovenci smo se seveda veliko pogovarjali o hrani. Po treh letih sem končno izvedela kje in kakšno meso kupiti za govejo juho. In ker sem bila navdušena nad pašteto (večinoma jedla le to) sta nama gostitelja za domov dala eno tubo Gavrilovićke in sir za burek. Kako neavstralsko in kako zelo naše. Ko sva se vozila domov nama ni bilo treba na glas reči kar sva si oba mislila; takšni večeri so možni le z 'našimi' in nikako ne z Avstralci. Včeraj sem se prepričala, da se Chris ne bo vrnil le zaradi mene.