Postera Crescam Laude

Vsak ponedeljek se s študenti dobim v predavalnici na Parkville Campusu University of Melbourne v centru mesta, ker je ta dan namenjen vodenju in pomoči pri iskanju gradiva za esej, individualnim razgovorom ali javnim predavanjem skratka vsem, s čimer se bodo bodoči študenti Melbourne Uni srečali naslednji semester, če bodo uspešno zaključili Bridging Programme, ki nudi direkten vstop v podiplomski program tistim, ki so na IELTS izpitu dobili 0.5. nižjo oceno kot jih zahteva njihova fakulteta.

Danes je Annie, ki je sicer do nedavnega bila moja kolegica zdaj pa je zaposlena v Melb Uni Language and Learning Skills Unit, imela 20 minutno predavanje o vlogi tega oddelka pri študiju, ker je Pip, koordinatorka Bridging Programme menila, da bo za naše študente zelo koristno, če se z njim seznanijo že pred vpisom. In prav je imela. Ne samo, da so dobili napotke, dvignila se jim je samozavest in zdaj jih je morda malo manj strah, ker vedo koliko ljudi je na univerzi zaposlenih z namenom, da jim pomaga pri tranziciji v akademski svet. Po prvih nekaj minutah mi je postalo jasno zakaj v Avstraliji večina študentov diplomira še pred 23. letom, si takoj najde službo in si prvi dom kupi še pred tridesetim. Razlog? Podpora od prvega dne faksa dalje.

Svojega prvega dne na Filozofski se spomnim po tem, da je prof. Grosman prav ponosno povedala, da študij na njenem oddelku v povprečju traja 7 let (to je bilo seveda še pred Bologno, ko je vsak dodiplomski študij trajal najmanj pet let) in zdaj mi je jasno zakaj. Poleg tega, da se od študentov še vedno pričakuje, da reproducirajo nenormalno veliko študijskega materiala namesto, da bi sintetizirali, ni na univerzi nobene podpore. Ni delavnic ali kratkih tečajev, ki bi uka željne naučile retorike, nastopanja, pisanja esejev, kritičnega mišljenja, hitrega in učinkovitega branja ali enostavno kako učinkovito ponavljati snov pred izpiti, kar je le nekaj tečajev, ki so zastonj dostopni vsakemu študentu - domačemu in tujemu. Zadnji imajo poleg tega možnost obiskovanja še drugih, ESL tečajev, od klubov pa do akademsko naravnanih. Res je, da univerza v Avstraliji ni brezplačna in, da veliko denarja priteče v blagajno predvsem zaradi tujih študentov (en letnik za njih v povprečju stane 20.000$) saj je izobraževanje tretja najmočnejša panoga ( podatek, da je v centru mesta tretjina vseh prebivalcev, tujih študentov zadostuje). A res je tudi, da tu noben priden študent ne pade letnika in res je, da so po štirih letih ljudje bolj uposobljeni za delo, kot so naši diplomanti po petih. Tako vsaj dokazuje ranking lista svetovnih univerz, saj je University of Melbourne na 27. mestu, delodajalci pa so ji dodelili celo 10. mesto. Univerze v Ljubljani ni med dvestotimi.

Danes mi je končno postalo jasno zakaj pri nas toliko študentov pade prvi letnik. Ker se od njih pričakuje, da se bodo znali učiti drugače kot so se v gimnaziji, a brez, da bi jih tega nekdo sistematsko naučil. Danes težko verjamem, da nas nihče ni učil pisanja esejev in, da so bile seminarske le reproduciranje, težko tudi verjamem, da smo izgubljali živce in imeli občutek, da improviziramo pisanje diplome, in še huje, da se akademskemu delu pretirano ni posvečalo niti na znanstvenem magisteriju (razen nekaj ur, ki so jih posvetili le citiranju, kot, da ne znamo brati in slediti modelu) . S tem, ko se od mene pričakuje, da bom kritičnosti, pisanja esejev, iskanja gradiva itd. učila druge, mi postaja jasno, da so vsa ta znanja, ki smo jih mi mučeniško morali usvojiti sami in s tem, ko smo se n-tič učili za en in isti izpit, zelo naučljive, sistematske in logične. Slovenske univerze potrebujejo totalno prenovo in začeti bi morali z uvedbo Oddelka za pomoč pri učenju. Pa bi mogoče tudi slovenska mladež prej vstopala v delovna razmerja, se odselila od doma, kupila hišo, se poročala in imela podmladek.

Zimsko-jesenska pravljica

Zima v Melbournu ni bela. Niti ni siva. Je jesenska, z malo dežja in veliko sonca. Baje, da smo že zakorakali vanjo, jaz pa še čakam, ker me letos sploh ne zebe. Ne vidim niti potrebe po tem, da bi oblekla svoj zelen volnen plašč niti ta visoke, za evropsko zimo narejene Camperce. Tudi pulijev letos ne nosim ampak hodim okoli v jesenski jakni in.... zmedeno čakam kdaj bo že prišla. Čez dan je 17 stopinj ampak časopisi že lep čas pišejo o ozimnici, svetujejo kakšno hrano naj bi jedli, da nas bo čim manj zeblo, kaj naj pijemo, da se pogrejemo, kje in kakšne volnene puloverje in plašče naj kupimo, in kako naj si lajšamo temne in melanholične dni. Turistične agencije vabijo na 'winter escape' na sever. Vsi okoli mene se pritožujejo kako, da je mrzlo (danes je neka prijazna gospa v trgovini kjer kupujem sveče rekla, da tako hude zime pa Melbournu že dolgo ni videla). Jaz pa kar čakam. Na cesti sicer videvam ženske, ki se trudijo slediti evropskim modnim zapovedim, ker nosijo težke plašče ampak teh je malo. Videvam tudi ljudi, ki hodijo okoli v kratkih rokavih, odprtih čevljih in nekateri celo v kratkih hlačah. Zima? They wish, but...don't think so.

Le doma imam občutek, da je prišla. Ker je temno, ko pridem domov iz službe. Ker naju greje peč v dnevni sobi. Ker zjutraj rabim pol ure, da se skobacam iz postelje, ker vem, da bo izven odeje hladno in se bom spet tresla, ko si bom umivala zobe. Ker je tako udobno, fino in sploh 'cosy', ko zvečer prižgem sveče in dišeče palčke v dnevni sobi. Ker greva na trg po mandarine, super dobre pomaranče iz South Australia, buče... Pa, ko kuham kuhano vino, golaž, obaro, shepherd's pie, juho iz leče ali, ko pečem jabolčni štrudelj in kostanj. Vem, da je zima, ker mi paše kislo zelje in bom te dni Chrisa spravila v slabo voljo, ko bom stanovanje zasmradila s sarmami. Vem, da je zima, ker mi ne paše nikamor in sem najraje doma. In čeprav sem vam, Evropejcem, ob odhodu zavidala, ker so se vam obetali sončni dnevi, letos v zimi uživam. Ja, boste rekli, itak, ker to sploh ni zima. Res je, uživam v jeseni in čisto malo pogrešam šal, kapo rokavice. Pa sneg.

Melbournčani živijo v prepričanju, da imajo edini v Avstraliji prave štiri letne čase. Prav, jim pustim veselje in ne ugovarjam. Se namreč tako radi enačijo z Evropejci, ker je baje vse kar je evropskega zelo šik, da je prav smešno. In zato se potihem smejim, ko jih poslušam ali ko berem časopis. Meni se zdi, da imajo le dva; poletje in jesen. Kljub vsemu se bo čisto po zimsko v NGV (National Gallery of Victoria) kmalu odprla razstava Winter Exhibitons: Art Deco. Pa MIFF (Melbourne International Film Festival) se bo začel. Manjkajo le vedno hladnejši dnevi, ko prvič sneži in se začne Veseli december, pa medica in kuhano vino na štantih. Manjka Novo leto na koncu. So simpatični ampak naj se moji someščani še tako trudijo, to ni zima.