V torek smo imeli v Viktoriji državni praznik, ki ni kar tako. Vsako leto je namreč prvi torek v novembru Melbourne Cup Day, kar pomeni, da se cela država za tistih nekaj minut kot traja konjska dirka umiri; trgovine so zaprte, na cesti ni ljudi niti avtomobilov, slišijo se samo vlaki. Avstralci pa so tradicionalno na pikniku s frendi in družino, ki odpre novo sezono BBQ-jev. Mi smo sicer v službi imeli Professional Development day ampak so ga priredili tako, da smo do treh, ko se je dirka začela, že imeli možnost sedeti pred ekranom s kozarcem vina v roki. Jaz pa sem (spet enkrat po neavstralsko) pohitela domov, ker sem bila že drugič prepozna in nisem stavila na nobenega konja, pa mi je bilo malo nerodno pred mojimi kolegi, ker je to vsekakor 'a must'. In tako sva s Chrisom doma, s pivom v roki spremljala mišičaste a graciozne in krepko zglancane konjičke in na njih miniaturne jockeye. Meni so predvsem najbolj fajn imena rjavih in črnih tekmovalcev; Master O'Reilly, Princess Coup, Eskimo Queen, Lucky Secret ali pa recimo Blue Cloud. Zmagal pa je Efficient, ki je tako za eno leto postal najnovejši avstralski heroj in je še nekaj dni zatem gostoval na prvih straneh časopisov.
Dirko sem prvič gledala novembra 2005, ko je že četrtič zmagal Makybe Diva kar je njegovemu jockeyu privabilo ogromne solze sreče v oči. In tudi meni. Pa ne samo takrat. Tudi letos so me te inteligentne in sofisticirane živali tako ganile, da sem ob koncu dirke spet bila solzna. Le kdaj se bom nehala presenečati?!
Cup Day je sicer le glavna od mnogih dirk, ki se zgodijo v približno treh tednih, kolikor traja Melbourne Spring Races Carnival ali kar 'The Races'. Seveda gre spet za velik biznis, pa ne samo s stavami ampak tudi z oblačili. Nekaj mesecev pred dirkami so revije in trgovine polne 'frocks' ali oblek, ki jih je nujno potrebno nositi s klobukom in previsokimi petami. Sama se trudim, da zbrko okrog dirk popolnoma ignoriram, ker mi sploh ne diši, da bi se že zjutraj nalivala s šampanjcem, se v štiklah drenjala pred WC škatlami, ki jih je vedno petdesetkrat premalo, nekaj ur stala na žgočem soncu in si želela, da bi bila drugje. Poleg tega pa mi tudi 'Races' moda ni niti najmanj všeč, ker je preveč načičkana ampak glede na to, da sem se tisto soboto, ko se je karneval začel vračala z vlakom iz mesta ravno takrat, ko so se je prva dirka končala, nisem mogla spregledati, da so letos namesto ta pravih klobukov, ženske nosile le nekakšne smešne obroče s perjem (think 1920s), ki so ob pozni popoldanski uri na grdo pijanih ženskah izgledali že zelo pocufano. Ne, avstralski okus za oblačenje sigurno ni prefinjen, kar se odraža ne samo na karnevalu ampak čisto vsak dan in povsod; na cesti, v mestu, v službi, na TV, v revijah, v lokalih...; Z eno besedo: preveč! Moški so sicer veliko boljši, ker imajo srečo, da v klasičnih oblekah, ki jih poživijo z najkulnejšimi supergami izgledajo ja.....kar kul.
Za japije in tiste, ki si domišljajo, da to so, pa je vsako leto največji ? v kateri šotor, ki ga postavijo največje, najuspešnješe in glamurozne firme in oglaševalske agencije v Melbournu in v katerem se ga srečneži lahko napijajo in zadevajo na tuji račun, se bodo lahko prigurali preko vez ali z uporabo lastnega šarma. Na ta račun je bila posneta tudi epizoda Kath & Kim, ki jo s Chrisom gledava, če se le spomniva, da je na sporedu in, ki satirično prikaže stereotipno avstralsko družino. In kaj je bolj primernega za satiro kot pijane, nališpane in olepšane, vitke in debele, lepe in grde ženske?
Chris je ob gledanju dirke spet postavil moralno vprašanje: 'How can you Slovenes eat horse?' Hm, ne vem kaj naj rečem. Ehm, .... ker je.... zdravo? Le zakaj jemo konje? Sem sicer rekla, da so to drugačni konji, ampak v bistvu nimam pojma kje, katere vrste in kako jih redijo? Za Avstralce, ki konje blazno spoštujejo in, ki nastopajo v njihovih pravljicah za otroke in zgodbah za odrasle, je to super žaljivo. Če ima kdo kakšen pameten odgovor, ki ga lahko uporabim vsakokrat, ko me Chris spet spravi v zadrego, ko pravi 'Oh, in Slovenia they eat horse! And....they even have a horseburger!' in se potem muza ko čaka in me gleda kako mi postaja vroče in vedno bolj nerodno, naj mi lepo prosim posreduje odgovor.
sobota, 10. november 2007
ponedeljek, 29. oktober 2007
Gastarbajterske štorije
Telefonsko sporočilo na tajnici: 'Hi, Nina. This is Sue. I just wanted to let you know that Slovenia will be featured on Getaway tonight.'
Wow. Je bila že enkrat prej, pred približno dvemi leti, ko so govorili o krajih kjer bi se bilo najbolj ljubko poročiti in snemali ja, kje drugje kot na Bledu in... Otočcu, in v kateri sem izvedela, da je Slovenija dežela gradov, na kar sama prej nikoli nisem pomislila. Tokrat pa naj bi bila oddaja o mojem mestu... Ljubljani.
Polna pričakovanja sem hitro mesedžirala Chrisovi mami, babici pa Kate in Wayneu in hkrati upala, da bo čim več ljudi v službi gledalo oddajo, da bi končno videli od kod prihajam in mi ne bo več treba vedno znova in znova in znova ponavljati, da nismo del nekdanjega vzhodnega bloka, da pravzaprav niti geografsko nismo v vzhodni Evropi in, da nas je Lonely Planet po ne vem čigavi logiki uvrstil tja in predvsem, da se NISEM v Avstralijo podala s trebuhom za kruhom, ker sem bila v domači deželici karseda zadovoljna. Da Slovenija ni Slovaška, ni Rusija in ne Albanija, da ni južno od Makedonije in, da je prisežem, čeprav ponavadi ni na 'turističnem zemljevidu', kot me je podučila sodelavka Karen, ki je od takrat ne maram več, res, ljubka srednje-evropska deželica, ki na majhni površini združuje vse najlepše kar ima Evropa ponuditi. Sem upala (Chris je bil vesel, da nisem imela pri sebi telefonskih drugih kolegov, ker bi drugače najbrž mesidž poslala vsem!), da me potem ljudje ne bodo več vabili v soboto na kavo še z eno njihovo frendico, ki je tudi Slovenka za katero pa se v prvih sekundah izkaže, da je Slovakinja (sem bila sicer skepična, ker Slovencev pa po svetu po mojih izkušnjah kar takole res ni lahko najti) in, da me svojim prijateljem ne bi več predstavljali z 'This is Nina. She's from Albania.' (if only I was joking!). Pa, da mi ne bo več treba okoli pošiljati promo videa iz CNNa 'Slovenia. Diversity to Discover.' Da bi skratka Slovenijo videli v živo in, da bi jim sonarodnjak jasno in glasno povedal kako mamljiva je ta moja dežela.
Razburjena sva torej s Chrisom sedela pred TV in kmalu zaslišala narodnjake 'Slovenija, od kod lepote tvoje...' Hahaha! Sva se smejala. 'Joj, kako je lepa,' sva ves čas govorila. Ljubljano so v tistih parih minutah res uspeli prikazati tako kot je, z dušo in jo skupaj s Slovenijo celo umestili v srednjo Evropo. Peljali so nas v 'najboljši hostel na svetu' v Celico, kjer je baje največ prenočiteljev ravno Avstralcev, pa na Gornji trg, v Romeo ob Ljubljanico, pa na tržnico, kjer so branjevke govorile po slovensko in kjer je ena oštela napovedovalko, ker je pregrobo prijela ogromnega jurčka (me je bilo malo sram :)). Pa seveda na grad z vzpenjačo, ki se je še ne morem navaditi. Na gradu so na srečo prikazali le pogled na Staro Ljubljano, ker roko na srce, beton, ki se razprostira na vse strani okoli izgleda tako kot 'commission housing' tukaj. Našli so celo neko žensko, ki je na trgu prodajala nogavice iz avstralske merino volne, ki se je domov vrnila po tem, ko je v Avstraliji preživela 62 let in je govorila ljubljanščino in avstralščino. Vodič, ki je komentatorko peljal okoli mesta je sicer govoril popolno angleščino, pa tudi komentatorka ni pozabila povedati, da vsi govorimo vsaj en tuji jezik. Oh, kako sva bila oba s Chrisom ponosna! Če si želite ogledati oddajo, ki mi je polepšala še cel petek, kliknite tukaj.
Naslednji dan v službi je najprej k meni pristopil Nick, mi povedal, da sta z zaročenko gledala oddajo, in, da si ona želi tja, ker da je Ljubljana kot 'little Prague'. No shit! In potem me je prvič ogovorila Kay, zelo naduta ženska srednjih let, ki me je še po enem letu vsakodnevnega videvanja v službi zamenjevala z Rusinjo. Kako lepa arhitektura, pa tlakovane ulice, pa kaj, da delam v Avstraliji, če je doma tako lepo. In me v tistem dnevu ogovorila še najmanj trikrat, ker je najbrž končno uvidela, da sem iz civilizirane države. Ali pa zdaj v meni vidi lokalca, ki bi ji enkrat lahko razkazal deželico. Hmmm.... sorry, but don't think so Kay!
Ob kosilu pa se je seveda spet moralo zgodit. Koordinatorka High School Prep Programme, ki ni gledala oddaje si ni mogla kaj, da se ne bi naredila pametno in rekla, da je ravno pred kratkim gledala oddajo v kateri je zakonski par kupil grad v Sloveniji in ga prenovil. Pa sem se spomnila, da sem nekaj podobnega gledala pred davnimi časi še v Sloveniji in, da je grad bil na Slovaškem. Damn! Zadnje čase v taki situaciji ponavadi na pol v hecu, na pol zares povem, da je Veronika iz Coelhovega romana poskušala narediti samomor, ker nihče ni vedel kje Slovenija je! Malo pretiravam in knjigi delam krivico, vem, ampak po tem si ime SLOVENIJA sigurno zapomnejo. Je preizkušeno.
Upam, da bo Slovenije v medijih še več (če ne drugače sigurno naslednje leto, ko bomo predsedovali) in, da bo vključena v paketna potovanja po Evropi, česar zaenkrat še nisem zasledila. Čeprav, po drugi strani mi, predvsem v poletnih mesecih, Ljubljančani tožijo, da je povsod dovolj in celo preveč turistov. Ampak bi bilo res super, da ne bi bila vsakič preveč presenečena in vesela, ker nekdo tu spodaj celo ve kje je Slovenija, ker bi bilo to samoumevno tako kot je že samoumevno da vejo kje je Hrvaška. Čeprav je en razlog zato najbrž tudi ta, da je hrvaških imigrantov tu ogromno.
Tako, vidite. V tujini sem postala izrazito patriotsko naravnana. In vsi vi, ki ste doma, se prosim večkrat zavestno spomnite kako najlepša je Slovenija in to ne kljub, ampak predvsem zato, ker je majhna. O njenih ljudeh, zavistnosti, škodoželju in sosedskih (ne)odnosih pa kdaj drugič.
Wow. Je bila že enkrat prej, pred približno dvemi leti, ko so govorili o krajih kjer bi se bilo najbolj ljubko poročiti in snemali ja, kje drugje kot na Bledu in... Otočcu, in v kateri sem izvedela, da je Slovenija dežela gradov, na kar sama prej nikoli nisem pomislila. Tokrat pa naj bi bila oddaja o mojem mestu... Ljubljani.
Polna pričakovanja sem hitro mesedžirala Chrisovi mami, babici pa Kate in Wayneu in hkrati upala, da bo čim več ljudi v službi gledalo oddajo, da bi končno videli od kod prihajam in mi ne bo več treba vedno znova in znova in znova ponavljati, da nismo del nekdanjega vzhodnega bloka, da pravzaprav niti geografsko nismo v vzhodni Evropi in, da nas je Lonely Planet po ne vem čigavi logiki uvrstil tja in predvsem, da se NISEM v Avstralijo podala s trebuhom za kruhom, ker sem bila v domači deželici karseda zadovoljna. Da Slovenija ni Slovaška, ni Rusija in ne Albanija, da ni južno od Makedonije in, da je prisežem, čeprav ponavadi ni na 'turističnem zemljevidu', kot me je podučila sodelavka Karen, ki je od takrat ne maram več, res, ljubka srednje-evropska deželica, ki na majhni površini združuje vse najlepše kar ima Evropa ponuditi. Sem upala (Chris je bil vesel, da nisem imela pri sebi telefonskih drugih kolegov, ker bi drugače najbrž mesidž poslala vsem!), da me potem ljudje ne bodo več vabili v soboto na kavo še z eno njihovo frendico, ki je tudi Slovenka za katero pa se v prvih sekundah izkaže, da je Slovakinja (sem bila sicer skepična, ker Slovencev pa po svetu po mojih izkušnjah kar takole res ni lahko najti) in, da me svojim prijateljem ne bi več predstavljali z 'This is Nina. She's from Albania.' (if only I was joking!). Pa, da mi ne bo več treba okoli pošiljati promo videa iz CNNa 'Slovenia. Diversity to Discover.' Da bi skratka Slovenijo videli v živo in, da bi jim sonarodnjak jasno in glasno povedal kako mamljiva je ta moja dežela.
Razburjena sva torej s Chrisom sedela pred TV in kmalu zaslišala narodnjake 'Slovenija, od kod lepote tvoje...' Hahaha! Sva se smejala. 'Joj, kako je lepa,' sva ves čas govorila. Ljubljano so v tistih parih minutah res uspeli prikazati tako kot je, z dušo in jo skupaj s Slovenijo celo umestili v srednjo Evropo. Peljali so nas v 'najboljši hostel na svetu' v Celico, kjer je baje največ prenočiteljev ravno Avstralcev, pa na Gornji trg, v Romeo ob Ljubljanico, pa na tržnico, kjer so branjevke govorile po slovensko in kjer je ena oštela napovedovalko, ker je pregrobo prijela ogromnega jurčka (me je bilo malo sram :)). Pa seveda na grad z vzpenjačo, ki se je še ne morem navaditi. Na gradu so na srečo prikazali le pogled na Staro Ljubljano, ker roko na srce, beton, ki se razprostira na vse strani okoli izgleda tako kot 'commission housing' tukaj. Našli so celo neko žensko, ki je na trgu prodajala nogavice iz avstralske merino volne, ki se je domov vrnila po tem, ko je v Avstraliji preživela 62 let in je govorila ljubljanščino in avstralščino. Vodič, ki je komentatorko peljal okoli mesta je sicer govoril popolno angleščino, pa tudi komentatorka ni pozabila povedati, da vsi govorimo vsaj en tuji jezik. Oh, kako sva bila oba s Chrisom ponosna! Če si želite ogledati oddajo, ki mi je polepšala še cel petek, kliknite tukaj.
Naslednji dan v službi je najprej k meni pristopil Nick, mi povedal, da sta z zaročenko gledala oddajo, in, da si ona želi tja, ker da je Ljubljana kot 'little Prague'. No shit! In potem me je prvič ogovorila Kay, zelo naduta ženska srednjih let, ki me je še po enem letu vsakodnevnega videvanja v službi zamenjevala z Rusinjo. Kako lepa arhitektura, pa tlakovane ulice, pa kaj, da delam v Avstraliji, če je doma tako lepo. In me v tistem dnevu ogovorila še najmanj trikrat, ker je najbrž končno uvidela, da sem iz civilizirane države. Ali pa zdaj v meni vidi lokalca, ki bi ji enkrat lahko razkazal deželico. Hmmm.... sorry, but don't think so Kay!
Ob kosilu pa se je seveda spet moralo zgodit. Koordinatorka High School Prep Programme, ki ni gledala oddaje si ni mogla kaj, da se ne bi naredila pametno in rekla, da je ravno pred kratkim gledala oddajo v kateri je zakonski par kupil grad v Sloveniji in ga prenovil. Pa sem se spomnila, da sem nekaj podobnega gledala pred davnimi časi še v Sloveniji in, da je grad bil na Slovaškem. Damn! Zadnje čase v taki situaciji ponavadi na pol v hecu, na pol zares povem, da je Veronika iz Coelhovega romana poskušala narediti samomor, ker nihče ni vedel kje Slovenija je! Malo pretiravam in knjigi delam krivico, vem, ampak po tem si ime SLOVENIJA sigurno zapomnejo. Je preizkušeno.
Upam, da bo Slovenije v medijih še več (če ne drugače sigurno naslednje leto, ko bomo predsedovali) in, da bo vključena v paketna potovanja po Evropi, česar zaenkrat še nisem zasledila. Čeprav, po drugi strani mi, predvsem v poletnih mesecih, Ljubljančani tožijo, da je povsod dovolj in celo preveč turistov. Ampak bi bilo res super, da ne bi bila vsakič preveč presenečena in vesela, ker nekdo tu spodaj celo ve kje je Slovenija, ker bi bilo to samoumevno tako kot je že samoumevno da vejo kje je Hrvaška. Čeprav je en razlog zato najbrž tudi ta, da je hrvaških imigrantov tu ogromno.
Tako, vidite. V tujini sem postala izrazito patriotsko naravnana. In vsi vi, ki ste doma, se prosim večkrat zavestno spomnite kako najlepša je Slovenija in to ne kljub, ampak predvsem zato, ker je majhna. O njenih ljudeh, zavistnosti, škodoželju in sosedskih (ne)odnosih pa kdaj drugič.
četrtek, 18. oktober 2007
(Ne)varnostne spletke
Avstralci so obsedeni z varnostjo. Povsod in ob vsakem času. Na hitrih cestah denimo, je omejitev 100km/h in 110km/h izven mestnih območij in to celo na podeželju in v notranjosti kjer si za popestritev že res želiš malo ovinkarjenja in vzpenjanja. Plakati po avstralsko opozarjajo: 'Too fast? You bloody idiot!", in, ker si noben ne želi biti idiot vsi, ampak res vsi, vozijo kot polži. Vključno s Chrisom, kar je presenečenje, če se spomnim njegove vožnje v Evropi, kjer, mi je šele zdaj jasno, si je najbrž dal duška, ker kazni niso tako visoke v primerjavi s tukajšnjimi (zelo drago in tudi precej hitro izgubiš vozniško). Posebej ga je fascinirala nemška avtocesta.
Avstralski kolesarji imajo na glavi obvezno čelado in čeprav sem se na začetku butasto počutila, predvsem zato, ker se 'magpies' ptiči brez sramu večkrat zapodijo in kljunejo v čelado (predvsem zdaj spomladi, ko se ženijo), sem ugotovila, da bi bila še večji butelj brez nje, saj bi Avstralci vsi po vrsti mislili, da blazno izzivam usodo. Pa še ptiči bi me kljuvali direkt v glavo, kot je rekel Chris, po tem, ko sem se presenečena vrnila iz poizkusne vožnje in bila prepričana, da jim je všeč moja rdeča čelada. Ampak baje kljuvajo z njo ali brez nje. Kdo bi razumel avstralsko divjino!
Kadar se v službo ne pripeljem s kolesom, grem peš in trenutno na enem delu poti potekajo manjša dela ob cesti, table pa na nevarnost opozarjajo 50m prej in zatem. Postavljena je tudi oranžna pregrada, in za pešce, ki jih ni prav veliko, skrbita kar dva prijazna človeka, ki me vsako jutro najprej pozdravita in popeljeta okoli delovne luknje (ki je prisežem, majhnega obsega in sploh ne pregloboka) s tem, da skoraj ustavita promet in potem še nekaj časa pogledujeta za mano, da bi se prepričala, če sem ok. Oh, me spravljata v zadrego!
Za nameček smo danes v službi spet imeli sestanek, na katerem je Greg eno celo uro predaval in imel Power Point prezentacijo o varnosti in varnostnih ukrepih v primeru hm, ja, bombnega napada, požara, streljanja, puščanja plina itd. Moram priznati, da po celem dnevu dela res nisem bila 100% pri stvari (in sem v bistvu z odprtimi očmi dremala) in, če bi bila v Sloveniji, tudi moji kolegi najbrž ne bi bili. Ampak na moje veliko presenečenje so avstralski učitelji ves čas ugledno sodelovali in na koncu celo postavljali več ali manj (nes)pametna vprašanja. Le zakaj ne bi šli domov? Najbrž sem malo čudna in nevestna. Atmosfera je bila ves čas sestankovanja v duhu pričakovanja nevarnosti na vsakem koraku in ena učiteljica mi je celo rekla, da se 'Amerika' (v smislu streljanja) lahko vsak čas zgodi tudi tukaj. Kar vmesna pripomba, če upoštevam, da je pred desetimi leti na Tasmaniji Martin Bryant postrelil na desetine ljudi v kafiču in pred njim. No, ampak malo se mi pa le zdijo paranoični. Naši študenti so (upam) po večini uravnovnešeni ljudje, ki vedo zakaj so tukaj in kam jih bo študij popeljal. Imamo pa seveda šolskega psihologa za vsak primer.
Ravno včeraj pa je ena kolegica, ki se je vrnila iz Tajske na lunch breaku razlagala kako je bila šokirana nad (ne)varnostjo tam. Baje, da vozijo kot nori in otroke sprehajo le nekaj metrov stran od štiripasovnice. Čudno, večina jih preživi. Je rekla tudi, da bi večina zahodnjakov tam le težko preživela, jaz pa sem si mislila, ne zahodnjakov, le Avstralci bi tam najbrž res na veliko umirali. Začuda je baje, res največje število udeležencev v prometnih nesrečah s skuterji (ki si jih lahko izposodi vsakdo, tako kot včasih v Grčiji) avstralskega porekla. V kaosu je red, bi lahko rekli, a Aussieji ga niso navajeni, ker prihajo iz dežele predpisov in pravil.
Skrb za varnost je tako vsakdan v življenju Avstralcev. Chrisova mama nama je takoj, ko je ugotovila, da je najino stanovanje za avstralske standarde ne-varno, prinesla gasilni aparat in detektor dima. Chrisovi bratranci morajo pa tudi vedno kadar plavajo v njihovem bazenu pod budnim očesom moje tašče, nositi rešilne jopiče! In vedno kadar sedim na zadnjem sedežu avtomobila nepripeta, sem kregana. Sicer redkeje, ampak kdaj pa kdaj še vedno pozabim, ker nisem navajena.
Tudi na avstralskih plažah se vedno najde reševalec (čeprav je ravno ta teden v Byron Bayu blizu Sydneya, morski pes spet odgriznil del roke neke plavalke) in plavati smemo le v za to posebej določenih delih. V Queenslandu so plaže posejane z napisi, ki opozarjajo na nevarnost krokodilov, ki bi pomotoma zašli v morsko vodo ali strašansko strupenimi meduzami. In v takih primerih sem zelo hvaležna za avstralsko paranoično naravnanostjo. Le pajkov in mrčesa jih očitno ni strah, ker sem še vedno edina, ki vedno ponori kadar se sreča s kakšno bolj eksotično vrsto. Tudi kače se jim zdijo ljubke. Jaz pa, kadar gremo na ekskurzijo v katerega od mnogih živalskih vrtov, še vedno stojim previdno zadaj in nimam zaenkrat prav nobene želje, da bi se kakršnegakoli plazilca ljubkovalno dotaknila. Chris je že nekajkrat izrazil željo, da si kot hišnega ljubljenčka želi kačo. Pa sem rekla, da se bom v tem primeru izselila.
Drugače pa Chris na sploh v varnostnem pogledu ni tipičen Avstralec saj sva, česar se še zdaj z grozo spomnim, pozimi pred leti skoraj ostala zaprta v bivšem kontracijskem taborišču na Češkem, ker ga je cela zadeva tako presunila, da kljub bližajoči se temi in mojemu prigovarjanju ni hotel oditi. Na srečo je prišel paznik, ki je slišal glasove tik preden je hotel dokončno zakleniti ogromna železna vrata. Ni bil happy. Najbrž, ker hm, ja, žična ograja je še vedno nameščena.
Avstralski kolesarji imajo na glavi obvezno čelado in čeprav sem se na začetku butasto počutila, predvsem zato, ker se 'magpies' ptiči brez sramu večkrat zapodijo in kljunejo v čelado (predvsem zdaj spomladi, ko se ženijo), sem ugotovila, da bi bila še večji butelj brez nje, saj bi Avstralci vsi po vrsti mislili, da blazno izzivam usodo. Pa še ptiči bi me kljuvali direkt v glavo, kot je rekel Chris, po tem, ko sem se presenečena vrnila iz poizkusne vožnje in bila prepričana, da jim je všeč moja rdeča čelada. Ampak baje kljuvajo z njo ali brez nje. Kdo bi razumel avstralsko divjino!
Kadar se v službo ne pripeljem s kolesom, grem peš in trenutno na enem delu poti potekajo manjša dela ob cesti, table pa na nevarnost opozarjajo 50m prej in zatem. Postavljena je tudi oranžna pregrada, in za pešce, ki jih ni prav veliko, skrbita kar dva prijazna človeka, ki me vsako jutro najprej pozdravita in popeljeta okoli delovne luknje (ki je prisežem, majhnega obsega in sploh ne pregloboka) s tem, da skoraj ustavita promet in potem še nekaj časa pogledujeta za mano, da bi se prepričala, če sem ok. Oh, me spravljata v zadrego!
Za nameček smo danes v službi spet imeli sestanek, na katerem je Greg eno celo uro predaval in imel Power Point prezentacijo o varnosti in varnostnih ukrepih v primeru hm, ja, bombnega napada, požara, streljanja, puščanja plina itd. Moram priznati, da po celem dnevu dela res nisem bila 100% pri stvari (in sem v bistvu z odprtimi očmi dremala) in, če bi bila v Sloveniji, tudi moji kolegi najbrž ne bi bili. Ampak na moje veliko presenečenje so avstralski učitelji ves čas ugledno sodelovali in na koncu celo postavljali več ali manj (nes)pametna vprašanja. Le zakaj ne bi šli domov? Najbrž sem malo čudna in nevestna. Atmosfera je bila ves čas sestankovanja v duhu pričakovanja nevarnosti na vsakem koraku in ena učiteljica mi je celo rekla, da se 'Amerika' (v smislu streljanja) lahko vsak čas zgodi tudi tukaj. Kar vmesna pripomba, če upoštevam, da je pred desetimi leti na Tasmaniji Martin Bryant postrelil na desetine ljudi v kafiču in pred njim. No, ampak malo se mi pa le zdijo paranoični. Naši študenti so (upam) po večini uravnovnešeni ljudje, ki vedo zakaj so tukaj in kam jih bo študij popeljal. Imamo pa seveda šolskega psihologa za vsak primer.
Ravno včeraj pa je ena kolegica, ki se je vrnila iz Tajske na lunch breaku razlagala kako je bila šokirana nad (ne)varnostjo tam. Baje, da vozijo kot nori in otroke sprehajo le nekaj metrov stran od štiripasovnice. Čudno, večina jih preživi. Je rekla tudi, da bi večina zahodnjakov tam le težko preživela, jaz pa sem si mislila, ne zahodnjakov, le Avstralci bi tam najbrž res na veliko umirali. Začuda je baje, res največje število udeležencev v prometnih nesrečah s skuterji (ki si jih lahko izposodi vsakdo, tako kot včasih v Grčiji) avstralskega porekla. V kaosu je red, bi lahko rekli, a Aussieji ga niso navajeni, ker prihajo iz dežele predpisov in pravil.
Skrb za varnost je tako vsakdan v življenju Avstralcev. Chrisova mama nama je takoj, ko je ugotovila, da je najino stanovanje za avstralske standarde ne-varno, prinesla gasilni aparat in detektor dima. Chrisovi bratranci morajo pa tudi vedno kadar plavajo v njihovem bazenu pod budnim očesom moje tašče, nositi rešilne jopiče! In vedno kadar sedim na zadnjem sedežu avtomobila nepripeta, sem kregana. Sicer redkeje, ampak kdaj pa kdaj še vedno pozabim, ker nisem navajena.
Tudi na avstralskih plažah se vedno najde reševalec (čeprav je ravno ta teden v Byron Bayu blizu Sydneya, morski pes spet odgriznil del roke neke plavalke) in plavati smemo le v za to posebej določenih delih. V Queenslandu so plaže posejane z napisi, ki opozarjajo na nevarnost krokodilov, ki bi pomotoma zašli v morsko vodo ali strašansko strupenimi meduzami. In v takih primerih sem zelo hvaležna za avstralsko paranoično naravnanostjo. Le pajkov in mrčesa jih očitno ni strah, ker sem še vedno edina, ki vedno ponori kadar se sreča s kakšno bolj eksotično vrsto. Tudi kače se jim zdijo ljubke. Jaz pa, kadar gremo na ekskurzijo v katerega od mnogih živalskih vrtov, še vedno stojim previdno zadaj in nimam zaenkrat prav nobene želje, da bi se kakršnegakoli plazilca ljubkovalno dotaknila. Chris je že nekajkrat izrazil željo, da si kot hišnega ljubljenčka želi kačo. Pa sem rekla, da se bom v tem primeru izselila.
Drugače pa Chris na sploh v varnostnem pogledu ni tipičen Avstralec saj sva, česar se še zdaj z grozo spomnim, pozimi pred leti skoraj ostala zaprta v bivšem kontracijskem taborišču na Češkem, ker ga je cela zadeva tako presunila, da kljub bližajoči se temi in mojemu prigovarjanju ni hotel oditi. Na srečo je prišel paznik, ki je slišal glasove tik preden je hotel dokončno zakleniti ogromna železna vrata. Ni bil happy. Najbrž, ker hm, ja, žična ograja je še vedno nameščena.
nedelja, 30. september 2007
Zmaga je naša!
Jep, Chris je prišel domov malo pred polnočjo čist nažgan (si lahko mislite, ker so začeli že ob dveh, ko se je tekma začela) in vedela, sem, da s(m)o zmagali. Naslov v današnjem časopisu pove vse: 'Simply Smashing. Record Breaking Cats Sweep Away 44 Years of Pain'. Haha. 44 let zato, ker so prvič zmagali po tolikih letih. In baje z 119 točkami prednosti, kar je najbrž veliko. Članek se začne pompozno: "The 2007 grand final was not a contest. It was a victory dance." Intervjuvali so tudi Stevea Bracksa, do pred kratkim premierja Viktorije (upokojil se je potem, ko je sin napihal in se je premierju zdelo, da zanemarja družinske obveznosti), ki je rekel: "I feel numb. I never thought I would see this in my lifetime." Meni je pa vse to ful smešno. Pa ne povedat mojim avstralskim kolegom.
sobota, 29. september 2007
Športni (ne)užitki
"Šport je avstralska kultura in bognedaj, da te ne bi zanimal, ker te bo družba hitro izločila," me je posvarila kolegica v službi po tem, ko sem priznala, da še vedno nimam 'svojega' kluba. No, kot odrasla oseba, ki se druži večinoma z ljudmi iz akademske srenje, mi je baje odpuščeno oz. pri nekaterih celo zaželeno, da me 'footy' ne zanima kaj preveč. Pravzaprav manj kot nič. Could not care less. Wayne me sicer že dve leti neumorno prepričuje naj že enkrat grem z njim na tekmo, ker me bo vzdušje sigurno potegnilo, da bom od tedaj redni gost (Chrisov team seveda ni dovolj dober, da bi bila njihov navijač in moram zato na prvo tekmo z Waynom). Če pa vzdušje ne, pa sigurno pivo. Ne, still could not care less. Pivo lahko pijem v pubu.
Kate me prepričuje z drugačno taktiko, saj baje telesa igralcev avstralskega nogometa vsa po vrsti spominjajo na Michelangelovega Davida. Uhm... sorry, still not interested. Ne vem od kod ta pretirana averzija do športa in mogoče bo terapevt enkrat v moji pozni starosti odkril, da je le-ta posledica adolescentne zakompleksanosti, ker nikoli nisem bila kaj prida in še danes ne razumem kako naj bi v športu užival. V avstralski srednji šoli bi se mi definitivno godilo slabše kot doma, ker si baje (in to tako punce kot fantje) takoj ožigosan za ultra piflarja, če nisi na tekočem s športom. In to ne kar katerimkoli. Mora biti footy.
V Avstraliji so največje zvezde športniki. Kakršnikoli, predvsem pa AFL (Australian Football League) nogometaši ali 'footy' players, kot jim ljubkovalno rečejo. Ti 'bogovi', kot bi rekla Kate, seveda hodijo in se poročajo le z manekenkami, živijo v najprestižnejših soseskah v najmogočnejših vilah, vozijo najšportnejše avtomobile in se oblačijo eksluzivno v Armani in Gucci. Ampak večinoma v glavah nimajo nič tako, da se jim zadnje čase kar pogosto dogaja, da morajo kot politi cucki priznati dolgoletno uživanje ilegalnih drog (pa ne doping).
Danes je sobotni Grand Final Day. Kar pomeni, da je za večino Avstralcev zelo poseben dan, ker se najboljši moštvi na Melbournskem MCG stadionu (Melbourne je nekronana prestolnica športa v Avstraliji) potegujeta za največjo nagrado. To je finalna tekma po kateri se footy sezona konča. Če se zelo potrudim, pričakovanje mogoče lahko celo začutim. A le zato, ker je sobotni časopis prišel odet v štiristransko posebno prilogo s podrobnim opisom obeh finalnih moštev, Geelonga, ki je iz Viktorije in Port Adelaide iz Južne Avstralije. Znane osebe, ki so na hitro intervjuvane prisegajo na zmago Geelonga. Poleg časopisa, je Chris že ob 1.30. odšel v pub s prijatelji gledat tekmo in, če bo res Geelong zmagal, ga najbrž ne bo domov do jutri. Jaz sem se letos pubu izognila, ker sem že četrti dan ful prehlajena. No, je malo bolje, ampak sem ravno preden je Chris odšel, spet dobila vročino. No, tako se mi je zdelo. Psssssst. Lansko leto sem na prepričevanje vseh Chrisovih kolegov pristala na to, da bom skupaj z njimi pila pivo in gledala tekmo v pubu. Pa so celotno zadevo tako smrtno resno vzeli, da pogovora do konca tekme sploh ni bilo. Brezveze. Ne grem več. Sem pač danes outsajderka. Pa kaj.
Kate me prepričuje z drugačno taktiko, saj baje telesa igralcev avstralskega nogometa vsa po vrsti spominjajo na Michelangelovega Davida. Uhm... sorry, still not interested. Ne vem od kod ta pretirana averzija do športa in mogoče bo terapevt enkrat v moji pozni starosti odkril, da je le-ta posledica adolescentne zakompleksanosti, ker nikoli nisem bila kaj prida in še danes ne razumem kako naj bi v športu užival. V avstralski srednji šoli bi se mi definitivno godilo slabše kot doma, ker si baje (in to tako punce kot fantje) takoj ožigosan za ultra piflarja, če nisi na tekočem s športom. In to ne kar katerimkoli. Mora biti footy.
V Avstraliji so največje zvezde športniki. Kakršnikoli, predvsem pa AFL (Australian Football League) nogometaši ali 'footy' players, kot jim ljubkovalno rečejo. Ti 'bogovi', kot bi rekla Kate, seveda hodijo in se poročajo le z manekenkami, živijo v najprestižnejših soseskah v najmogočnejših vilah, vozijo najšportnejše avtomobile in se oblačijo eksluzivno v Armani in Gucci. Ampak večinoma v glavah nimajo nič tako, da se jim zadnje čase kar pogosto dogaja, da morajo kot politi cucki priznati dolgoletno uživanje ilegalnih drog (pa ne doping).
Danes je sobotni Grand Final Day. Kar pomeni, da je za večino Avstralcev zelo poseben dan, ker se najboljši moštvi na Melbournskem MCG stadionu (Melbourne je nekronana prestolnica športa v Avstraliji) potegujeta za največjo nagrado. To je finalna tekma po kateri se footy sezona konča. Če se zelo potrudim, pričakovanje mogoče lahko celo začutim. A le zato, ker je sobotni časopis prišel odet v štiristransko posebno prilogo s podrobnim opisom obeh finalnih moštev, Geelonga, ki je iz Viktorije in Port Adelaide iz Južne Avstralije. Znane osebe, ki so na hitro intervjuvane prisegajo na zmago Geelonga. Poleg časopisa, je Chris že ob 1.30. odšel v pub s prijatelji gledat tekmo in, če bo res Geelong zmagal, ga najbrž ne bo domov do jutri. Jaz sem se letos pubu izognila, ker sem že četrti dan ful prehlajena. No, je malo bolje, ampak sem ravno preden je Chris odšel, spet dobila vročino. No, tako se mi je zdelo. Psssssst. Lansko leto sem na prepričevanje vseh Chrisovih kolegov pristala na to, da bom skupaj z njimi pila pivo in gledala tekmo v pubu. Pa so celotno zadevo tako smrtno resno vzeli, da pogovora do konca tekme sploh ni bilo. Brezveze. Ne grem več. Sem pač danes outsajderka. Pa kaj.
četrtek, 20. september 2007
Aboridžinska resničnost
Ta teden je tema v General Advanced English razredih Avstralska kultura in, kot si lahko zamišljate, na izbiro ni ravno veliko materiala, ker na žalost do zdaj na šoli še nikomur ni kapnilo, da bi ga bilo mogoče pametno zbirati, da bi bilo prihodnjim učiteljem laže. Že prejšnji teden in cel vikend sem si razbijala glavo s tem le kaj hudiča bom učila in na koncu najbrž porabila čisto preveč časa za pripravo. Ampak je pa cel dan bil zelo uspešen in sem bila nase kar malo ponosna. Ker konec koncev sem Slovenka in tukaj živim šele 2 leti. Mi je pa, moram priznati, pomagalo, da sem imela na faksu predmet Avstralska književnost in, da sem diplomo delala iz aboridžinske književnosti. Izbrala sem kratko zgodbo Henry Lawsona Drover's Wife, pripravila vprašanja in jim jo dala za prebrat doma po tem, ko smo temeljito obdelali koncept 'outback'.
Seveda sem se hotela dotakniti tudi Aboridžinov. Ampak ne samo z antropološkega stališča. Hotela sem jim objektivno predstaviti sedanjo situacijo. Pa me je presenetila izjava nemške študentke (ki hm...recimo, da ni ravno med mojimi najljubšimi), ki je takoj rekla: 'Australians don't like the Aborigines!' Precej površinska izjava za tako zakomplicirano temo. Kar se mi je zdelo še posebej zaskrbljujoče je to, da ženska tukaj živi že eno leto in, da bi v tem času pa že vsakomur postalo jasno, da ni vse tako črno belo. Pa sem ji razložila, da seveda še vedno obstajajo Avstralci - butlji (ki jih najdemo povsod po svetu), ki mislijo, da so vsi Aboridžini leni pijanci, ki živijo od davkoplačevalskega denarja, se drogirajo in spolno zlorabljajo otroke v svojih skupnostih. Jih je pa tudi veliko aktivistov, ki si ta predsodek želijo spremeniti. In največ takih, ki jih je sram. Po razmisleku sem prišla do zaključka, da niti ni tako čudno, da se ji zdi, da tukaj vsi sovražijo Aboridžine, ker jih mediji res ne predstavljajo ravno v najlepši luči.
Predvsem rumeni mediji, ki jih spremljajo avstralski butlji te prebivalce z najstarejšo živečo kulturo na svetu, res predstavljajo le v dveh ekstremih; kot luzerje ali pa kot 'noble savages'. In s tem seveda delajo nepopisno škodo. Bolj ugledni in levo usmerjeni mediji sicer objektivno poročajo o strahotah, ki se dogajajo v aboridžinskih oddaljenih skupnostih (ali rezervatih, če hočete) ampak le redko pišejo o osebnih stališčih komentatorjev, morebitnih rešitvah in o pozitivnih novicah. Aboridžini so še vedno tabu tema in, kot je rekel Bill Bryson v Down Under: "Če Avstralca vprašaš kaj si misli o Aboridžinih, bo brez izjeme rekel 'It's a big problem'" Kar se je izkazalo za resnico, ko sem ob prvem obisku (takrat sem ravno brala to knjigo) Chrisovo mamo vprašala za mnenje in mi je odgovorila dobesedno isto. Danes se anglosaksonski Avstralci kolektivno počutijo krive za dandanašnje mizerno stanje staroselcev, ki je tudi posledica t.i. Ukradene generacije, ko so na tisoče mešanih otrok med leti 1869 in (uradno) 1969, ko so končno postali državljani iztrgali iz objema mater in jih institucionalizirali z namenom, da odrastejo v belce. In s tem naredili škodo, ki jo aboridžinska skupnost čuti še danes, kar je Sally Morgan opisala v knjigi My Place v katerem piše o svoji babici, ki še v osemdesetih letih ni nikomur priznala, da je half-blood. Ko je avtorica kot odrasla oseba izvedela, da se v njej pretaka aboridžinska kri je, razumljivo, potonila v krizo identitete. Prav nič ni torej presenetljivo, da je alkohol med Aboridžini tako razširjen. Tisti Avstralci, ki so o tematiki bolj podučeni tudi danes o tej temi ne marajo govoriti, ker je rana očitno še preveč sveža.
Lansko leto je izbruhnil škandal o spolni zlorabi otrok v aboridžinskih skupnostih in časopisi so vsak dan pisali o novem primeru in o tem kako so punčke stare tudi 5 in manj let prišle na urgenco kjer so jih zdravniki identificirali kot žrtve ponavljajoče spolne zlorabe. Nekateri so si dovolili trditi, da je to pač od nekdaj bilo tako v aboridžisnki kulturi in, da se naj ne bi vmešavali. Pa so šli preučevat in ugotovili, da ni sledu o tem, da naj bi bili spolni odnosi z otroki kadarkoli sprejemljivi. Plemenski voditelji so se torej pod belo taktirko pokvarili. Veliki je bilo govora o tem kako naj jim sodijo; pod avstralskimi zakoni ali v skladu z aboridžinskimi zakoni, ker še zdaj ne vedo kako naj uskladijo oba. Zadeva se je polegla in časopisi več ne poročajo tako, da ne vem kam se je premaknilo.
Problem na severu, v državi Northern Territory je tudi, da aboridžinski otroci ne hodijo v šolo, kar seveda razloži dejstvo, da Aboridžinov na žalost res ne vidiš drugje (z izjemo Cathy Freeman in nekaj uglednih umetnikov) kot v parkih kjer pijejo in snifajo bencin (zdaj baje v krajih kjer je snifanje velik problem prodajajo bencin, ki se ga ne da snifati :)) - kako avstralska rešitev! In Avstralija se je končno zganila, ali bolje rečeno, končno se je premaknil John Howard, po vsej verjetnosti zaradi bližajočih se volitev, in sprejet je bil zakon, ki naj bi ščitil otroke - če starši otrok ne pošljejo v šolo, bodo ostali brez državne finančne pomoči. Aboridžinska skupnost se z ukrepom strinja, vprašanje je le, zakaj so čakali toliko časa. Ampak, better now than never!
Stvari se po polževsko obračajo na bolje in ravno se je na TV iztekla nadaljevanka The Circuit, ki je objektivno predstavila probleme sodišča v aboridžinski skupnosti v Broomu severno od Pertha v državi Western Australia. Da vam bo jasno, bom opisala problem. Sodišče je predstavljal beli sodnik, ki je imel glavno besedo in plemenske vodje, ki so sedele ob njemu in so se morale strinjati s sodbo. Neka mama je bila obtožena, da je možu v zapor prinesla travo. Kljub temu, da ni bila kriva je pod besnimi pogledi plemenske starešine priznala krivdo. Šla je v zapor in izkazalo se je, da je plemenski vodja, mamilo podtaknil, da bi se mame znebil in tako naprej zlorabljal njeno hčerko - svojo vnukinjo, ki je bila dodeljena v skrb njemu, kot najbližjemu sorodniku. Dokaz, da naš sistem nikoli ni 100% primeren za Aboridžine, ki vsaj delno še živijo po svojih pravilih.
Rešitev? Izobrazba obeh strani. Če hodijo na sever učitelji, ki nimajo pojma o aboridžinski kulturi (recimo, da ne poznajo koncepta štetja) in učijo po zahodnih pedagoških metodah, ki so se jih naučili na faksu, potem seveda otroci, ki jim je vse kar slišijo pri pouku preveč tuje, neradi hodijo v šolo in slej kot prej prenehajo s šolanjem. In potem seveda tudi ne morejo razumeti zahodnega sodnega sistema. Tudi sodišča (kar je dokazala ta nadaljevanka) bi morala najti vmesno pot, ki bi legitimizirala vključitev aboridžinskih zakonov. A najbrž bi za to šlo preveč proračunskega denarja, ki bi ga visoko kapitalistična država kot je Avstralija najbrž rada bolj neumno izkoristila. Ne vidim drugega razloga.
Drugi dve učiteljici se v Advanced nista dotaknili Aboridžinov, ker baje o tem nista podučeni. Žalostno, da Slovenka o Aboridžinih ve več, kot njeni avstralski prijatelji. Krivim Howardovo vlado.
Seveda sem se hotela dotakniti tudi Aboridžinov. Ampak ne samo z antropološkega stališča. Hotela sem jim objektivno predstaviti sedanjo situacijo. Pa me je presenetila izjava nemške študentke (ki hm...recimo, da ni ravno med mojimi najljubšimi), ki je takoj rekla: 'Australians don't like the Aborigines!' Precej površinska izjava za tako zakomplicirano temo. Kar se mi je zdelo še posebej zaskrbljujoče je to, da ženska tukaj živi že eno leto in, da bi v tem času pa že vsakomur postalo jasno, da ni vse tako črno belo. Pa sem ji razložila, da seveda še vedno obstajajo Avstralci - butlji (ki jih najdemo povsod po svetu), ki mislijo, da so vsi Aboridžini leni pijanci, ki živijo od davkoplačevalskega denarja, se drogirajo in spolno zlorabljajo otroke v svojih skupnostih. Jih je pa tudi veliko aktivistov, ki si ta predsodek želijo spremeniti. In največ takih, ki jih je sram. Po razmisleku sem prišla do zaključka, da niti ni tako čudno, da se ji zdi, da tukaj vsi sovražijo Aboridžine, ker jih mediji res ne predstavljajo ravno v najlepši luči.
Predvsem rumeni mediji, ki jih spremljajo avstralski butlji te prebivalce z najstarejšo živečo kulturo na svetu, res predstavljajo le v dveh ekstremih; kot luzerje ali pa kot 'noble savages'. In s tem seveda delajo nepopisno škodo. Bolj ugledni in levo usmerjeni mediji sicer objektivno poročajo o strahotah, ki se dogajajo v aboridžinskih oddaljenih skupnostih (ali rezervatih, če hočete) ampak le redko pišejo o osebnih stališčih komentatorjev, morebitnih rešitvah in o pozitivnih novicah. Aboridžini so še vedno tabu tema in, kot je rekel Bill Bryson v Down Under: "Če Avstralca vprašaš kaj si misli o Aboridžinih, bo brez izjeme rekel 'It's a big problem'" Kar se je izkazalo za resnico, ko sem ob prvem obisku (takrat sem ravno brala to knjigo) Chrisovo mamo vprašala za mnenje in mi je odgovorila dobesedno isto. Danes se anglosaksonski Avstralci kolektivno počutijo krive za dandanašnje mizerno stanje staroselcev, ki je tudi posledica t.i. Ukradene generacije, ko so na tisoče mešanih otrok med leti 1869 in (uradno) 1969, ko so končno postali državljani iztrgali iz objema mater in jih institucionalizirali z namenom, da odrastejo v belce. In s tem naredili škodo, ki jo aboridžinska skupnost čuti še danes, kar je Sally Morgan opisala v knjigi My Place v katerem piše o svoji babici, ki še v osemdesetih letih ni nikomur priznala, da je half-blood. Ko je avtorica kot odrasla oseba izvedela, da se v njej pretaka aboridžinska kri je, razumljivo, potonila v krizo identitete. Prav nič ni torej presenetljivo, da je alkohol med Aboridžini tako razširjen. Tisti Avstralci, ki so o tematiki bolj podučeni tudi danes o tej temi ne marajo govoriti, ker je rana očitno še preveč sveža.
Lansko leto je izbruhnil škandal o spolni zlorabi otrok v aboridžinskih skupnostih in časopisi so vsak dan pisali o novem primeru in o tem kako so punčke stare tudi 5 in manj let prišle na urgenco kjer so jih zdravniki identificirali kot žrtve ponavljajoče spolne zlorabe. Nekateri so si dovolili trditi, da je to pač od nekdaj bilo tako v aboridžisnki kulturi in, da se naj ne bi vmešavali. Pa so šli preučevat in ugotovili, da ni sledu o tem, da naj bi bili spolni odnosi z otroki kadarkoli sprejemljivi. Plemenski voditelji so se torej pod belo taktirko pokvarili. Veliki je bilo govora o tem kako naj jim sodijo; pod avstralskimi zakoni ali v skladu z aboridžinskimi zakoni, ker še zdaj ne vedo kako naj uskladijo oba. Zadeva se je polegla in časopisi več ne poročajo tako, da ne vem kam se je premaknilo.
Problem na severu, v državi Northern Territory je tudi, da aboridžinski otroci ne hodijo v šolo, kar seveda razloži dejstvo, da Aboridžinov na žalost res ne vidiš drugje (z izjemo Cathy Freeman in nekaj uglednih umetnikov) kot v parkih kjer pijejo in snifajo bencin (zdaj baje v krajih kjer je snifanje velik problem prodajajo bencin, ki se ga ne da snifati :)) - kako avstralska rešitev! In Avstralija se je končno zganila, ali bolje rečeno, končno se je premaknil John Howard, po vsej verjetnosti zaradi bližajočih se volitev, in sprejet je bil zakon, ki naj bi ščitil otroke - če starši otrok ne pošljejo v šolo, bodo ostali brez državne finančne pomoči. Aboridžinska skupnost se z ukrepom strinja, vprašanje je le, zakaj so čakali toliko časa. Ampak, better now than never!
Stvari se po polževsko obračajo na bolje in ravno se je na TV iztekla nadaljevanka The Circuit, ki je objektivno predstavila probleme sodišča v aboridžinski skupnosti v Broomu severno od Pertha v državi Western Australia. Da vam bo jasno, bom opisala problem. Sodišče je predstavljal beli sodnik, ki je imel glavno besedo in plemenske vodje, ki so sedele ob njemu in so se morale strinjati s sodbo. Neka mama je bila obtožena, da je možu v zapor prinesla travo. Kljub temu, da ni bila kriva je pod besnimi pogledi plemenske starešine priznala krivdo. Šla je v zapor in izkazalo se je, da je plemenski vodja, mamilo podtaknil, da bi se mame znebil in tako naprej zlorabljal njeno hčerko - svojo vnukinjo, ki je bila dodeljena v skrb njemu, kot najbližjemu sorodniku. Dokaz, da naš sistem nikoli ni 100% primeren za Aboridžine, ki vsaj delno še živijo po svojih pravilih.
Rešitev? Izobrazba obeh strani. Če hodijo na sever učitelji, ki nimajo pojma o aboridžinski kulturi (recimo, da ne poznajo koncepta štetja) in učijo po zahodnih pedagoških metodah, ki so se jih naučili na faksu, potem seveda otroci, ki jim je vse kar slišijo pri pouku preveč tuje, neradi hodijo v šolo in slej kot prej prenehajo s šolanjem. In potem seveda tudi ne morejo razumeti zahodnega sodnega sistema. Tudi sodišča (kar je dokazala ta nadaljevanka) bi morala najti vmesno pot, ki bi legitimizirala vključitev aboridžinskih zakonov. A najbrž bi za to šlo preveč proračunskega denarja, ki bi ga visoko kapitalistična država kot je Avstralija najbrž rada bolj neumno izkoristila. Ne vidim drugega razloga.
Drugi dve učiteljici se v Advanced nista dotaknili Aboridžinov, ker baje o tem nista podučeni. Žalostno, da Slovenka o Aboridžinih ve več, kot njeni avstralski prijatelji. Krivim Howardovo vlado.
ponedeljek, 10. september 2007
Vrtičkanje
Avstralija je ogromna dežela z malo prebivalci kar ljudem omogoča, da živijo na veliko več prostora kot smo vajeni Evropejci. V garsonjerah tukaj na primer, živijo le študentje, pa še to večinoma tuji, ki morajo za šolnino odšteti najmanj 20.000$ letno.
Veliko prostora seveda pomeni, da so tudi osebni vrtovi tukaj veliko večji kot pri nas, in Avstralci zelo radi preživljajo čas zunaj; včasih na domačem vrtu, včasih pa si piknik naredijo kar v enem izmed mnogih parkov (še posebno poleti, ko je na voljo ogromno koncertov in festivalov). Če dobro pomislim, je pravzaprav celotna avstralska družba vezana na 'outdoors'. Marsikateri Avstralec bo priznal, da je BBQ, ali po naše 'roštilj', njihova kultura skupaj s surfanjem in sončenjem. Nič kaj sofisticirano, vem, ampak to je pač moderna država, ki je šele z globalizacijo odprla vrata pogostejšim razstavam, festivalom, evropski kontinentalni kuhinji, kofetkanju (čeprav jim večinoma še vedno ni čisto jasno zakaj naj bi tako dolgo pili kavo in jo najraje vzamejo 'take-away'), toplicam...
Ja, ker imajo torej prostorsko prednost so Avstralci tako seveda tudi veliki vrtnarji, in vrtnarije v katerih lahko kupiš celo gliste, če jih v tvojem koščku zemlje slučajno primanjkuje, so velik posel. Melbourne je znano kot zeleno mesto in do pred kratkim so avtomobilske tablice Viktorije imele napis 'The Garden State' (zdaj so to butasto spremenili v 'The Place to Be'). A vrtovi niso takšni kot slovenski, ki imajo večino le praktično funkcijo gojenja zelenjave in sadja. Ne, Avstralci, no predvsem tisti anglosaškega rodu (evropski priseljenci imajo baje za hišami svega i svašta, kar sem izvedela v super hecni oddaji Vasili's Garden) imajo na svojih ogromnih vrtovih le...okrasno drevje in cvetje. Do pred enim tednom, ko sem tudi sama postala vrtnarka, mi to sploh ni bilo jasno in sem v prvem mesecu po prihodu uspela Chrisove starše prepričat, da so posadili dva breskova drevesa, en avokado in marelico. Do danes so se posušila vsa, razen ene breskve, ki pa baje tudi letos ne bo obrodila sadov.
Prejšnjo soboto sta se torej tast in tašča ob 9.30. pripeljala do naju, kar me je razkurilo, ker smo bili zmenjeni ob 10.00 in, ker sem, kot se za soboto edino spodobi, bila še v postelji in mi ni bilo jasno kako je lahko nekdo 30 min prezgoden. Posebej na soboto. How utterly rude! Torej, namen prihoda: da pošteno obdelamo najin košček zemlje. Po izletu v vrtnarijo, kjer sem kljub svarilom kolegic iz službe, nakupila veliko preveč sadik (različne glave solate, rukolo, peteršilj, baziliko, stebeljno zeleno, drobnjak, blitvo in sončnice), bio gnojilo, kanto za zalivanje in dog-friendly strup za polže, sta mi pomagala prekopavati, štihati, gnojiti in končno, saditi. Ker je škodljivcev veliko več kot doma (predvsem ogromni ptiči in posumi imajo poleg običajnih smeti na žalost radi svežo zelenjavo), sem morala čez vse sadike napeljati mrežo. Kako zamudno! In potem, sem izvedela tudi, da je zemlja tukaj tako zelo suha, da moram vsako posamezno sadiko obložit s posušeno travo, olupki od krompirja in korenja, kavnimi usedlinami ali v bistvu z vsemi organskimi odpadki, ki jih moje kuhanje pridela, ker naj bi to zadrževalo vodo. Lahko si zamišljate kako zelo je to prizadelo moj čut za estetiko! In tako, zdaj imam vrt, ki je grd, ker je prekrit s plastično mrežo in na katerem so odpadki. Aja, pa še to. Zaradi strašnega pomanjkanja vode, je s cevjo dovoljeno zalivanje le dvakrat na teden. Nekatere ženske v službi pa celo pravijo, da naj bi tudi s kanto uporabljal le reklicirano vodo. Ne vem, na skrivaj zalivam vsak drugi dan, ena kanta (9 litrov) je reciklirane vode, ostalo pa iz pipe. Me pa resda, malo peče vest. They better grow! Čeprav sem ravno danes na blitvi opazila luknjo! Kot da bi jo nekaj jedlo. Presneta avstralska divjina!
In tako, moj oči - sicer tudi velik vrtnar- bi bil zelo ponosen. Južnoevropskim koreninam pa izgleda, res ne morem ubežati saj sem čisto nenamerno postala strašljivo podobna gostom v Vasilijevi oddaji. Ha, včasih je res zabavno biti prišlek!
Veliko prostora seveda pomeni, da so tudi osebni vrtovi tukaj veliko večji kot pri nas, in Avstralci zelo radi preživljajo čas zunaj; včasih na domačem vrtu, včasih pa si piknik naredijo kar v enem izmed mnogih parkov (še posebno poleti, ko je na voljo ogromno koncertov in festivalov). Če dobro pomislim, je pravzaprav celotna avstralska družba vezana na 'outdoors'. Marsikateri Avstralec bo priznal, da je BBQ, ali po naše 'roštilj', njihova kultura skupaj s surfanjem in sončenjem. Nič kaj sofisticirano, vem, ampak to je pač moderna država, ki je šele z globalizacijo odprla vrata pogostejšim razstavam, festivalom, evropski kontinentalni kuhinji, kofetkanju (čeprav jim večinoma še vedno ni čisto jasno zakaj naj bi tako dolgo pili kavo in jo najraje vzamejo 'take-away'), toplicam...
Ja, ker imajo torej prostorsko prednost so Avstralci tako seveda tudi veliki vrtnarji, in vrtnarije v katerih lahko kupiš celo gliste, če jih v tvojem koščku zemlje slučajno primanjkuje, so velik posel. Melbourne je znano kot zeleno mesto in do pred kratkim so avtomobilske tablice Viktorije imele napis 'The Garden State' (zdaj so to butasto spremenili v 'The Place to Be'). A vrtovi niso takšni kot slovenski, ki imajo večino le praktično funkcijo gojenja zelenjave in sadja. Ne, Avstralci, no predvsem tisti anglosaškega rodu (evropski priseljenci imajo baje za hišami svega i svašta, kar sem izvedela v super hecni oddaji Vasili's Garden) imajo na svojih ogromnih vrtovih le...okrasno drevje in cvetje. Do pred enim tednom, ko sem tudi sama postala vrtnarka, mi to sploh ni bilo jasno in sem v prvem mesecu po prihodu uspela Chrisove starše prepričat, da so posadili dva breskova drevesa, en avokado in marelico. Do danes so se posušila vsa, razen ene breskve, ki pa baje tudi letos ne bo obrodila sadov.
Prejšnjo soboto sta se torej tast in tašča ob 9.30. pripeljala do naju, kar me je razkurilo, ker smo bili zmenjeni ob 10.00 in, ker sem, kot se za soboto edino spodobi, bila še v postelji in mi ni bilo jasno kako je lahko nekdo 30 min prezgoden. Posebej na soboto. How utterly rude! Torej, namen prihoda: da pošteno obdelamo najin košček zemlje. Po izletu v vrtnarijo, kjer sem kljub svarilom kolegic iz službe, nakupila veliko preveč sadik (različne glave solate, rukolo, peteršilj, baziliko, stebeljno zeleno, drobnjak, blitvo in sončnice), bio gnojilo, kanto za zalivanje in dog-friendly strup za polže, sta mi pomagala prekopavati, štihati, gnojiti in končno, saditi. Ker je škodljivcev veliko več kot doma (predvsem ogromni ptiči in posumi imajo poleg običajnih smeti na žalost radi svežo zelenjavo), sem morala čez vse sadike napeljati mrežo. Kako zamudno! In potem, sem izvedela tudi, da je zemlja tukaj tako zelo suha, da moram vsako posamezno sadiko obložit s posušeno travo, olupki od krompirja in korenja, kavnimi usedlinami ali v bistvu z vsemi organskimi odpadki, ki jih moje kuhanje pridela, ker naj bi to zadrževalo vodo. Lahko si zamišljate kako zelo je to prizadelo moj čut za estetiko! In tako, zdaj imam vrt, ki je grd, ker je prekrit s plastično mrežo in na katerem so odpadki. Aja, pa še to. Zaradi strašnega pomanjkanja vode, je s cevjo dovoljeno zalivanje le dvakrat na teden. Nekatere ženske v službi pa celo pravijo, da naj bi tudi s kanto uporabljal le reklicirano vodo. Ne vem, na skrivaj zalivam vsak drugi dan, ena kanta (9 litrov) je reciklirane vode, ostalo pa iz pipe. Me pa resda, malo peče vest. They better grow! Čeprav sem ravno danes na blitvi opazila luknjo! Kot da bi jo nekaj jedlo. Presneta avstralska divjina!
In tako, moj oči - sicer tudi velik vrtnar- bi bil zelo ponosen. Južnoevropskim koreninam pa izgleda, res ne morem ubežati saj sem čisto nenamerno postala strašljivo podobna gostom v Vasilijevi oddaji. Ha, včasih je res zabavno biti prišlek!
četrtek, 23. avgust 2007
Prijaznost in prostovoljnost
Vsak dan se na poti v službo pozdravim z gospodom, ki mu tukaj rečejo 'lollypop man' ali dobesedno 'gospod z liziko'. Ta starejši gospod, ki je najbrž upokojenec vsak dan med osmo in deseto zjutraj stoji pri prehodu za pešče in s piščalko in liziko vodi otroke (in odrasle) čez prometno Auburn Rd cesto. V tem delu (soseski Hawthorn in Kooyong, kjer sva doma) je namreč kar nekaj osnovnih in srednjih šol.
Gospodje z liziko so le eni izmed mnogih prostovoljcev, ki delujejo v Avstraliji. V torek smo, na primer, s šolo šli na ekskurzijo v Healesville Sanctuary, kjer je na ogled večina svojevrstnih avstralskih živali in tudi tam je večina vodičev bila prostovljcev, ki imajo pač zelo radi živali. Vsaj polovica ljudi na naši šoli, ali vsaj tisti, ki imajo polovičen delovni čas, je prostovoljcev, od katerih jih veliko pomaga imigrantom pri učenju angleščine, nekateri pa delajo v domovih za ostarele. Mladi si med študijem delovne izkušnje nabirajo s prostovoljnim delom na področju, ki jim je blizu.
In se vprašam zakaj v Sloveniji prostovoljno delo ni razširjeno? Sem prepričana, da bi veliko ljudi z veseljem pomagalo skupnosti na tak način, samo da niti ne vedo kam naj se obrnejo, da bi dobili informacije, če je seveda prostovoljno delo sploh možno. Avstralska družba, kakorkoli si včasih mislim, da je individulanost veliko bolj in mnogokrat prevečkrat poudarjana, ima v sebi zakoreninjeno skrb za soljudi. Ogromno sosesk ima postavljene table 'neighbourhood watch', kar pomeni, da sosedje skrbno pazijo, da se v njihovi okolici ne dogaja kaj nevarno sumljivega. Mogoče ta kvaliteta izhaja še iz težkih časov prvih priseljencev, ki so morali skrbeti drug za drugega, ker drugače v težkem okolju, kjer je narava lahko veliko bolj neprijazna kot smo tega vajeni mi, ne bi preživeli. Ta 'mateship' koncept je viden v vsakdanjem življenju povsod. Na postajah se ljudje ogovorijo; če se ti pokvari avto ti res ta prvi voznik ustavi; če si zaradi bolezni odsoten v službi, te prvi dan nazaj vsi sprašujejo, če ti je bolje. In ti odnosi delajo družbo (vsaj na prvi pogled) veliko bolj prijazno za vsakdanje življenje in zdaj, ko sem se na prijaznost na vsakem koraku navadila, ne vem kako bi spet živela v svetu, kjer te vsak dan 'oblaja' preveč neznancev.
Skratka, tale prostovoljnost je tako nalezljiva, da sva s kolegico Kate rekli, da se bova priključili organizaciji Oxfam, ki tukaj med drugim skrbi tudi za meni tako ljube aboridžine. Prvi korak je zbrati 1000$ kolikor jih potrebujeva za štartnino 100km pohoda (preveč, vem!). Sva malo razmišljali in prišli na idejo, da bi na naši šoli organizirali trivija večer kjer bi karta stala okoli 5$. Tako, bi si zagotovili, da bi prišla večina učiteljev in vodstva, pa upava tudi veliko študentov. Bomo videli, če bo ravnateljica dala zeleno luč. Wish me luck!
Gospodje z liziko so le eni izmed mnogih prostovoljcev, ki delujejo v Avstraliji. V torek smo, na primer, s šolo šli na ekskurzijo v Healesville Sanctuary, kjer je na ogled večina svojevrstnih avstralskih živali in tudi tam je večina vodičev bila prostovljcev, ki imajo pač zelo radi živali. Vsaj polovica ljudi na naši šoli, ali vsaj tisti, ki imajo polovičen delovni čas, je prostovoljcev, od katerih jih veliko pomaga imigrantom pri učenju angleščine, nekateri pa delajo v domovih za ostarele. Mladi si med študijem delovne izkušnje nabirajo s prostovoljnim delom na področju, ki jim je blizu.
In se vprašam zakaj v Sloveniji prostovoljno delo ni razširjeno? Sem prepričana, da bi veliko ljudi z veseljem pomagalo skupnosti na tak način, samo da niti ne vedo kam naj se obrnejo, da bi dobili informacije, če je seveda prostovoljno delo sploh možno. Avstralska družba, kakorkoli si včasih mislim, da je individulanost veliko bolj in mnogokrat prevečkrat poudarjana, ima v sebi zakoreninjeno skrb za soljudi. Ogromno sosesk ima postavljene table 'neighbourhood watch', kar pomeni, da sosedje skrbno pazijo, da se v njihovi okolici ne dogaja kaj nevarno sumljivega. Mogoče ta kvaliteta izhaja še iz težkih časov prvih priseljencev, ki so morali skrbeti drug za drugega, ker drugače v težkem okolju, kjer je narava lahko veliko bolj neprijazna kot smo tega vajeni mi, ne bi preživeli. Ta 'mateship' koncept je viden v vsakdanjem življenju povsod. Na postajah se ljudje ogovorijo; če se ti pokvari avto ti res ta prvi voznik ustavi; če si zaradi bolezni odsoten v službi, te prvi dan nazaj vsi sprašujejo, če ti je bolje. In ti odnosi delajo družbo (vsaj na prvi pogled) veliko bolj prijazno za vsakdanje življenje in zdaj, ko sem se na prijaznost na vsakem koraku navadila, ne vem kako bi spet živela v svetu, kjer te vsak dan 'oblaja' preveč neznancev.
Skratka, tale prostovoljnost je tako nalezljiva, da sva s kolegico Kate rekli, da se bova priključili organizaciji Oxfam, ki tukaj med drugim skrbi tudi za meni tako ljube aboridžine. Prvi korak je zbrati 1000$ kolikor jih potrebujeva za štartnino 100km pohoda (preveč, vem!). Sva malo razmišljali in prišli na idejo, da bi na naši šoli organizirali trivija večer kjer bi karta stala okoli 5$. Tako, bi si zagotovili, da bi prišla večina učiteljev in vodstva, pa upava tudi veliko študentov. Bomo videli, če bo ravnateljica dala zeleno luč. Wish me luck!
sreda, 22. avgust 2007
Francoski užitki
Včeraj sem bila spet na tečaju francoščine. Tečaj poteka 1x na teden po dve uri, v skupini nas je 16, kar se zdi veliko ampak ljudje vedno manjkajo tako, da ni panike. Učiteljica sicer uči na Melbourne Uni tako, da je tečaj res kvaliteten in se na srečo hitro odvija. Vsi, ki hodimo smo kar pridni in se doma vestno učimo, nam pa vsem težave dela izgovorjava. Moji r-ji so slovenski, od drugih pa seveda angleško obarvani; najbrž nas ni prav fino poslušat! Včeraj smo se učili hrano, njam, so se vsem cedile sline. Do plačila bi še nekako šlo, pri številkah bi se pa ustavilo. Itak, da morajo bit tako zelo posebni, da je tudi štetje blazno zakomplicirano! Zdaj dojemam zakaj je francoščina v srednji šoli lahko razlog za slabo voljo. Drugače pa večina kolegov na tečaju namerava potovat v Francijo in iz prve roke okusit dobrote in pregovorno (ne)prijaznov parižanov. Oh, ko bi bila le bliže!
Vreme je še vedno mrzlo, čeprav se koledarska pomlad začne 1. septembra. No ja, so pa vsaj dnevi bolj sončni! Vsi že komaj čakamo poletja, morja, lažje hrane, Coopers Pale Ale, belih vin, kratkih rokavov in japank. Mmm, pa najboljšega sladoleda v mestu na Ackland Rd v St Kildi!
Vreme je še vedno mrzlo, čeprav se koledarska pomlad začne 1. septembra. No ja, so pa vsaj dnevi bolj sončni! Vsi že komaj čakamo poletja, morja, lažje hrane, Coopers Pale Ale, belih vin, kratkih rokavov in japank. Mmm, pa najboljšega sladoleda v mestu na Ackland Rd v St Kildi!
nedelja, 19. avgust 2007
Končno med bloggerji!
So me prepričevali, da bi bilo fino (glede na to, da živim na drugi strane oble), pa sem se dolgo časa obotavljala, no pa mi je končno uspelo. Dobrodošla v svetu bloggerjev!
Bi bilo fino, da bi lahko začela s čim bolj veselim ampak vam moram opisat pogrebni ritual Avstralcev. Vceraj sva namreč s Chrisom bila na pokopu njegovega dedka, ki je sicer umrl tri mesece nazaj. Tukaj vse deluje nekako drugače! Ta pravi pogreb se je zgodil pred tremi meseci, pepel pa so zakopali šele včeraj. In to brez žare ampak kar v škatli, oviti z deko iz njemu najljubšega vzorca - škotski karo. Pogrebnik ni rekel nic, družina tudi ne, tako, da se je vse končalo v desetih minutah. Če sem čisto iskrena so mi naši tradicionalni pogrebi veliko bolj všeč, ker imajo dušo. Isto velja za pokopališča. Tukaj so grobovi zelo majhni, nagrobni spomenik je vklesan v tla in je zelo majhnen, o kakšnem marmorju ni sledu. Tudi ni sveč in rož, pokopališče je torej zelo pusto. Glede na to, da tudi ne praznujejo 1. novembra in, da grobove svojcev le redko obiskujejo (Chrisova druzina skoraj nikoli ali enkrat na recimo, hm, tri leta), se mi zdi, da imamo do smrti in umrlih drugačen odnos, ki se njim zdi morbiden. Pa sem jim poskušala razložit, da pri nas ljudje hodijo na pokopališča iz različnih razlogov in, da je velikokrat obisk lahko kot neke vrste meditacija, ker je tam tako mirno in tiho, da lahko vsak sam pri sebi razmišlja o marsičem in ne nujno o smrti. Kakorkoli, oba s Chrisom sva vesela, da je včerajšnji dan minil, čeprav moram rečt, da jim je res uspelo, da so na pogrebu in pokopu praznovali dedkovo življenje in ne smrti, kar mogoče v Sloveniji ne uspe ravno pogosto.
Bi bilo fino, da bi lahko začela s čim bolj veselim ampak vam moram opisat pogrebni ritual Avstralcev. Vceraj sva namreč s Chrisom bila na pokopu njegovega dedka, ki je sicer umrl tri mesece nazaj. Tukaj vse deluje nekako drugače! Ta pravi pogreb se je zgodil pred tremi meseci, pepel pa so zakopali šele včeraj. In to brez žare ampak kar v škatli, oviti z deko iz njemu najljubšega vzorca - škotski karo. Pogrebnik ni rekel nic, družina tudi ne, tako, da se je vse končalo v desetih minutah. Če sem čisto iskrena so mi naši tradicionalni pogrebi veliko bolj všeč, ker imajo dušo. Isto velja za pokopališča. Tukaj so grobovi zelo majhni, nagrobni spomenik je vklesan v tla in je zelo majhnen, o kakšnem marmorju ni sledu. Tudi ni sveč in rož, pokopališče je torej zelo pusto. Glede na to, da tudi ne praznujejo 1. novembra in, da grobove svojcev le redko obiskujejo (Chrisova druzina skoraj nikoli ali enkrat na recimo, hm, tri leta), se mi zdi, da imamo do smrti in umrlih drugačen odnos, ki se njim zdi morbiden. Pa sem jim poskušala razložit, da pri nas ljudje hodijo na pokopališča iz različnih razlogov in, da je velikokrat obisk lahko kot neke vrste meditacija, ker je tam tako mirno in tiho, da lahko vsak sam pri sebi razmišlja o marsičem in ne nujno o smrti. Kakorkoli, oba s Chrisom sva vesela, da je včerajšnji dan minil, čeprav moram rečt, da jim je res uspelo, da so na pogrebu in pokopu praznovali dedkovo življenje in ne smrti, kar mogoče v Sloveniji ne uspe ravno pogosto.
Naročite se na:
Objave (Atom)
