nedelja, 19. avgust 2007

Končno med bloggerji!

So me prepričevali, da bi bilo fino (glede na to, da živim na drugi strane oble), pa sem se dolgo časa obotavljala, no pa mi je končno uspelo. Dobrodošla v svetu bloggerjev!

Bi bilo fino, da bi lahko začela s čim bolj veselim ampak vam moram opisat pogrebni ritual Avstralcev. Vceraj sva namreč s Chrisom bila na pokopu njegovega dedka, ki je sicer umrl tri mesece nazaj. Tukaj vse deluje nekako drugače! Ta pravi pogreb se je zgodil pred tremi meseci, pepel pa so zakopali šele včeraj. In to brez žare ampak kar v škatli, oviti z deko iz njemu najljubšega vzorca - škotski karo. Pogrebnik ni rekel nic, družina tudi ne, tako, da se je vse končalo v desetih minutah. Če sem čisto iskrena so mi naši tradicionalni pogrebi veliko bolj všeč, ker imajo dušo. Isto velja za pokopališča. Tukaj so grobovi zelo majhni, nagrobni spomenik je vklesan v tla in je zelo majhnen, o kakšnem marmorju ni sledu. Tudi ni sveč in rož, pokopališče je torej zelo pusto. Glede na to, da tudi ne praznujejo 1. novembra in, da grobove svojcev le redko obiskujejo (Chrisova druzina skoraj nikoli ali enkrat na recimo, hm, tri leta), se mi zdi, da imamo do smrti in umrlih drugačen odnos, ki se njim zdi morbiden. Pa sem jim poskušala razložit, da pri nas ljudje hodijo na pokopališča iz različnih razlogov in, da je velikokrat obisk lahko kot neke vrste meditacija, ker je tam tako mirno in tiho, da lahko vsak sam pri sebi razmišlja o marsičem in ne nujno o smrti. Kakorkoli, oba s Chrisom sva vesela, da je včerajšnji dan minil, čeprav moram rečt, da jim je res uspelo, da so na pogrebu in pokopu praznovali dedkovo življenje in ne smrti, kar mogoče v Sloveniji ne uspe ravno pogosto.

1 komentar:

lili pravi ...

zanimivo. to sem jaz opazila že v ZDA, sem pa bila presenečena, da je podobno tudi v Luxu. nikoli ne grejo na pokopališča, niti še nisem slišala o kakih rožah ali svečah. ko umreš, te enostavno ni več. kaj pa vem, saj je res, da ljudje živijo naprej v spominih in morda slovenci pretiravamo, samo ne vem, včasih dobim občutek, da jim tudi ni mar.