Bilo je nekako takole. Chris me je v petek poklical v službo in rekel, da z najinim dopustom na otoku Brampton Island v Whitsundays ne bo nič, ker je v Macayu, Queensland, kjer naj bi najino letalo pristalo, v petih urah zapadlo toliko dežja kot ga v Melbournu baje v enem letu. Na severu je zdaj namreč deževno obdobje. Chrisu so po telefonu rekli (je gledal Weather Channel, pa se mu je zdelo sumljivo, ker dež ni ponehal in je zato na srečo poklical), da letala ne morejo pristati, ker je pristajalna steza pod vodo. Nisem vedela ali naj se smejem ali jokam in šele, ko sem zvečer na TV dnevniku videla kako evakuirajo ljudi, ker je celo mesto pod vodo, sem bila vesela, da se je, če se je pošastno deževje že moralo zgoditi, zgodilo v petek in ne v soboto, ko bi bila že tam. Kliše: sreča v nesreči.
Na Virgin Blue so nama na srečo rekli, da lahko letalsko karto preneseva (ponavadi denar izgubiš, ker je družba ta poceni internetna varianta) in Chris se je spomnil, da bi lahko šla nekam na Fidji. Chrisova sestra, ki dela v potovalni agenciji in je torej poznavalka predvsem pacifiških otokov, nama je svetovala Treasure Island. Pa sva resort poiskala na internetu, telefonirala, dobila dober 'deal' in v nedeljo ob 6h zjutraj odletela v raj.
Fidji ima vsega skupaj čez 300 otokov in baje je zelo važno katerega izbereš. Najin je bil super majhen in sva ga prehodila v 10. minutah (brez pretiravanja). Na otoku je poleg turistov, le še osebje in, ker je zdaj nizka sezona (beri: začetek deževja) je bilo osebja več kot turistov. Najin bungalov je bil 5 korakov oddaljen od morja in zaspala in zbujala sva se ob zvokih morskih valov. Če se nama ni več dalo snorkljati, plavati, jesti ali ležati na plaži, sva s knjigo v roki lahko zaspala v viseči mreži s pogledom na morje. Božansko! Turkizno morje, modro nebo, živo zeleno tropsko rastje in bele peščene plaže izzovejo takšne barvne kontraste, da sva se počutila prvinsko srečna. Srečna ne zaradi nečesa kar bi se dotikalo le naju (kot je to ponavadi v vsakdanjem življenju), ampak srečna zato, ker je okolica izgledala tako kot deset tisoče let nazaj. Nobenih umetnih zvokov (no razen čolnov, a samo na eni strani otoka), nič betona, le narava. En teden v paradižu. Le ribe bi se lahko naučili pripravljati bolje. Na menuju je sicer pisalo Fish of the Day in prav nič jih ni bilo sram, ko so mi vsak dan morali povedati, da je riba dneva spet enkrat tuna. Le zakaj enostavno ne napišejo tuna? Odločena, da bom na otoku jedla same ribe, sem prve tri dni vztrajala in jedla le...ja...tuno, ki pa je bila čisto preveč pečena in zato seveda suha. Edino kar je bilo od ribjih jedi še na voljo je bila 'kokoda', fidjiska poslastica iz surove ribe (sumim, da tune), marinirane v limetinem soku, kokosovem mleku z dodatki začimb in čilija. Mljask.
Tako, zdaj sva spet nazaj na jugu, v najinem mestu, ki ga je kar naenkrat zajela jesen. Včeraj sva šla kolesarit ob reki Yarri in prav fino je bilo, ko je pod kolesi šelestelo jesensko listje. Melbourne je poln predvsem zimzelenih evkaliptusov tako, da sem bila presrečna, da sem odkrila še en majhen del mesta kjer so posajena evropska drevesa z velikimi listi. Vsako jesen namreč močno pogrešam ta velike, rjave, v debelih plasteh počivajoče liste iz Ljubljane.
Tropsko poletje ali melbournska jesen? Ležerne počitnice ali s kulturo napolnjeni vikendi? Prav fino je bilo za en teden pobegnit iz Melbourna, ki je, glede na to, da sem se prav veselila vrniti DOMOV, sigurno končno postalo moje mesto, ki vsak vikend ponuja nekaj zaradi česar se potem cel teden veselim petka. Je pa tudi fajn, da je Pacifik tako blizu.
četrtek, 28. februar 2008
nedelja, 10. februar 2008
Dež in sonce
Prvič sem v Avstralijo prišla januarja leta 2004 in po dolgem času sem spet že kakšen mesec pred odhodom trpela za močno obliko rajzefiber v pričakovanju, da bom končno izkusila avstralsko poletje, ki sem ga dotedaj poznala le iz Chrisovih pripovedovanj in redkih podob na TV ali potopisov. Spremljal me je tak fajn občutek, da bom prelisičila slovensko zimo, ker bom januarja na drugi strani zemlje okoli skakljala le v majici s kratkimi rokavi in japankami. Temu primerno sem s seboj vzela le majice brez rokavov, pa T-shirts, pa kikle, ene lanene hlače in jopico za vsak slučaj, čeprav prepričana, da ju ne bom rabila.
Ko sva s Chrisom prispela v Melbourne je bilo okoli 16 stopinj, kar se mi je zdelo malo čudno. Naslednji dan je deževalo in temperatura se je dvignila do okoli 20. V štirih tednih kolikor časa sva bila tukaj, sem vročino izkusila le v tistih nekaj dneh, ko sva šla v outback do Broken Hilla, kjer sva naletela na drugo skrajnost, 35 stopinj. Nazaj v Melbournu mi nič ni bilo jasno, ko so vsi na moje ogorčenje nad vremenom rekli le: 'Oh, it's Melbourne'. Chris mi je to nekako zamolčal in zdaj razumem zakaj. Ni ravno nekaj kar privablja turiste in tudi moji študentje se nad vremenom stalno pritožujejo. Pa ne kot 'small talk', ker ne bi imeli kaj drugega za povedat. Res nam gre vsem nam, ki smo navajeni na bolj stabilno vreme, zelo na živce in še nikoli se nisem spuščala v tako resne vremenske debate.
Glede na to, da, kot Melbournčani radi povedo, mesto zamenja vse štiri letne čase v enem dnevu, bi se vremenska hišica tukaj gotovo pokvarila, ker bi bila njuna stric in teta čisto preveč zmedena. In prav zato, bi, če bi me vprašali kaj je tista ena stvar, ki me tukaj moti, izstrelila: "Vreme!" Po dveh letih sem se skoraj že navadila, da moram ne glede na to, da je zjutraj nebo kristalno jasno, s seboj vzeti jopico in, da mi po drugi strani, ni treba obupavat, ko je 40 stopinj, ker bo sigurno kmalu prišla 'cool change', ko bo temperatura padla tudi za 15 stopinj in bom z veseljem odpirala okna na stežaj in uživala v prepihu (ne oči, ne bom se prehladila). Če sem v Ljubljani vsako pozno jesen in spomlad preuredila garderobne omare in v ospredje zložila le cunje primerne za prihajajoč letni čas, mi je to tukaj prihranjeno.
Seveda je tudi moje prvo poletje, ki sem ga v celoti preživela tu, muhasto. Okoli novega leta smo imeli 40 stopinj in s Chrisom sva hitela kupit klimo, ki sva jo do zdaj uporabila trikrat! Obljubljeno nam je namreč bilo dolgo, vroče poletje. Nič od tega.
Ta vikend sva preživela v obmorskem kraju Lorne na Great Ocean Road; v kavbojkah in jaz v treh majicah s kratkimi rokavi in jopo, ker me je zeblo. Nič sončenja, nič snorkljanja, nič plavanja. Chris je sicer hotel, da bi vseeno šla, me prepričeval naj oblečem surfersko majico češ, da potem ne bo zeblo, ampak to, po mojem nikakor ni šarm morja. Ali vsaj takega, kot smo ga navajeni mi. Se zjutraj zbudimo v sončku, gremo na plažo, kavo ali pivo, kosilo, pa spet na plažo plavat, se sončit, brat. Chris, ki otroštva poleti ni preživljal na hrvaških plažah ampak v vetrovnem Apollo Bayu, ima o poletnih počitnicah (po mnenju ene, k počitniški lenobi nagnjene Evropejke) zelo izkrivljeno podobo. Nič ležanja, nič čofotanja, samo surf. V neoprenu tudi poleti, ker preveč piha in voda nikoli nima več kot 18. Pa sva naredila kompromis in šla namesto plavanja ribarit in nabirat robidnice. Tudi ok, še posebej, ker sem to nazadnje počela, uh ne vem, pred kakšnimi dvajstimi leti, ko so jih bile Banjole še polne. Chris je ujel eno ribo (brim), ampak jo je pustil živeti, ker je bila še mladička. Jaz nabrala le pest, ker je ena pred mano čisto oskubila robidniško grmičevje.
Naslednji vikend greva na Brampton Island, kar bo najin poletni oddih. Chrisov načrt: potapljanje, celodenevno snorkljanje, pohodniški izleti, s čolnom na sosednje otoke, tenis, golf. Moj skrivni načrt: pesek, turkizno in toplo morje, palma, knjiga, ležerno snorkljanje, hrana, vino, spanec. Vremenska napoved: dež. Prtljaga: zimsko, poletno, spomladansko, jesensko. Upam na sonce pomešano z dežjem.
Ko sva s Chrisom prispela v Melbourne je bilo okoli 16 stopinj, kar se mi je zdelo malo čudno. Naslednji dan je deževalo in temperatura se je dvignila do okoli 20. V štirih tednih kolikor časa sva bila tukaj, sem vročino izkusila le v tistih nekaj dneh, ko sva šla v outback do Broken Hilla, kjer sva naletela na drugo skrajnost, 35 stopinj. Nazaj v Melbournu mi nič ni bilo jasno, ko so vsi na moje ogorčenje nad vremenom rekli le: 'Oh, it's Melbourne'. Chris mi je to nekako zamolčal in zdaj razumem zakaj. Ni ravno nekaj kar privablja turiste in tudi moji študentje se nad vremenom stalno pritožujejo. Pa ne kot 'small talk', ker ne bi imeli kaj drugega za povedat. Res nam gre vsem nam, ki smo navajeni na bolj stabilno vreme, zelo na živce in še nikoli se nisem spuščala v tako resne vremenske debate.
Glede na to, da, kot Melbournčani radi povedo, mesto zamenja vse štiri letne čase v enem dnevu, bi se vremenska hišica tukaj gotovo pokvarila, ker bi bila njuna stric in teta čisto preveč zmedena. In prav zato, bi, če bi me vprašali kaj je tista ena stvar, ki me tukaj moti, izstrelila: "Vreme!" Po dveh letih sem se skoraj že navadila, da moram ne glede na to, da je zjutraj nebo kristalno jasno, s seboj vzeti jopico in, da mi po drugi strani, ni treba obupavat, ko je 40 stopinj, ker bo sigurno kmalu prišla 'cool change', ko bo temperatura padla tudi za 15 stopinj in bom z veseljem odpirala okna na stežaj in uživala v prepihu (ne oči, ne bom se prehladila). Če sem v Ljubljani vsako pozno jesen in spomlad preuredila garderobne omare in v ospredje zložila le cunje primerne za prihajajoč letni čas, mi je to tukaj prihranjeno.
Seveda je tudi moje prvo poletje, ki sem ga v celoti preživela tu, muhasto. Okoli novega leta smo imeli 40 stopinj in s Chrisom sva hitela kupit klimo, ki sva jo do zdaj uporabila trikrat! Obljubljeno nam je namreč bilo dolgo, vroče poletje. Nič od tega.
Ta vikend sva preživela v obmorskem kraju Lorne na Great Ocean Road; v kavbojkah in jaz v treh majicah s kratkimi rokavi in jopo, ker me je zeblo. Nič sončenja, nič snorkljanja, nič plavanja. Chris je sicer hotel, da bi vseeno šla, me prepričeval naj oblečem surfersko majico češ, da potem ne bo zeblo, ampak to, po mojem nikakor ni šarm morja. Ali vsaj takega, kot smo ga navajeni mi. Se zjutraj zbudimo v sončku, gremo na plažo, kavo ali pivo, kosilo, pa spet na plažo plavat, se sončit, brat. Chris, ki otroštva poleti ni preživljal na hrvaških plažah ampak v vetrovnem Apollo Bayu, ima o poletnih počitnicah (po mnenju ene, k počitniški lenobi nagnjene Evropejke) zelo izkrivljeno podobo. Nič ležanja, nič čofotanja, samo surf. V neoprenu tudi poleti, ker preveč piha in voda nikoli nima več kot 18. Pa sva naredila kompromis in šla namesto plavanja ribarit in nabirat robidnice. Tudi ok, še posebej, ker sem to nazadnje počela, uh ne vem, pred kakšnimi dvajstimi leti, ko so jih bile Banjole še polne. Chris je ujel eno ribo (brim), ampak jo je pustil živeti, ker je bila še mladička. Jaz nabrala le pest, ker je ena pred mano čisto oskubila robidniško grmičevje.
Naslednji vikend greva na Brampton Island, kar bo najin poletni oddih. Chrisov načrt: potapljanje, celodenevno snorkljanje, pohodniški izleti, s čolnom na sosednje otoke, tenis, golf. Moj skrivni načrt: pesek, turkizno in toplo morje, palma, knjiga, ležerno snorkljanje, hrana, vino, spanec. Vremenska napoved: dež. Prtljaga: zimsko, poletno, spomladansko, jesensko. Upam na sonce pomešano z dežjem.
sobota, 2. februar 2008
Sori
Ups, sorry, sem prehitro pesimistično napovedala. Pa se bo le zgodilo. Predsednik vlade Kevin Rudd se bo čez enajst dni v imenu vlade opravičil t.i. Ukradeni generaciji za vse hudo kar jim je bilo storjeno. Kompenzacij pa vsekakor ne bo. Ali bo potem kaj drugače? Vlada pravi, da bodo 'able to move on' (kdo točno se ne ve), predstavniki aboridžinskih skupnosti pa seveda hočejo denarno odškodnino. Korak naprej to vsekakor je. John Howard je namreč bil mnenja, da se Ukradena generacija te vlade in današnjih generacij katerekoli barve sploh ne tiče. Forza Kevin!
Avstralskost in slovenskost
Prejšnji ponedeljek je nekaj imigrantov, ki so uspešno opravili novi državljanski test v katerem je baje preveč vprašanj, ki se tičejo športa, dobilo avstralsko državljanstvo. 26. januarja smo namreč spet slavili Australia Day, ki je največji avstralski praznik, ker je na ta dan leta 1770 kapitan Cook priplul na vzhodno obalo. Čeprav je Cook ob prvem stiku s staroselci v svoj dnevnik zapisal, da so le-ti v svojem okolju miroljubni, srečni in samozadostni, je v duhu kapitalistične obsedenosti z lastnino, hitro sledila razglasitev zemlje za 'terra nullius', kar je Angležom dopuščalo naselitev 'odkritega' ozemlja. Več kot 200 let kasneje se v šolah še vedno uči, da je bila Avtstralija odkrita in ne 'naseljena', kot je pred kratkim v diskusiji ali bi morali na novo napisati kurikulum zgodovine potrdila, sicer laburistka in podpredsednica vlade, Julia Gillard. Da bivši oblastniki - liberalci niso hoteli niti slišati za to, da bi zgodovino na novo napisali je razumljivo, je pa zaskrbljujoče, da na to niso pripravljeni niti laburisti in najbrž znak, da opravičila Aboridžini še dolgo ne bodo slišali.
Mediji Australia Day izkoristijo za ponovno diskusijo o tem kaj je avstralskost in kaj se smatra za heretično. Tako sem v svojem najljubšem sobotnem časopisu prebrala zelo dobro napisan članek, v katerem se avtor sprašuje kaj je tisto, kar Avstralci smatrajo za sveto gleda na to, da se norca delajo čisto iz vsega in, da imajo baje na enega prebivalca največ TV humorističnih oddaj na svetu od katerih izstopa predvsem Chaser's War on Everything, ki je genialna satira vsakdana (predvsem ameriškega in avstralskega; available on YouTube). V imenu umetnosti je dovoljeno marsikaj in celo Peter Costello, bivši finančni minister je, medtem, ko je kot dobri kristjan umetniško delo z naslovom Piss-Christ (križ potopljen v urin) označil za "putrid represenation" in kot globoko žaljivo, branil njegovo pravico, do razstave. In to, je razlika med slovensko in avstralsko mentaliteto. V Sloveniji bi razstavi sledil vulkanski izbruh, opremljen z gorečimi in butastimi razpravami v Trenjih, Polnočnem klubu, Odmevih in še v kakšni oddaji novejšega tipa in na koncu bi zmagala cerkev, ki bi prepovedala razstavo. V Avstraliji je svoboda izražanja vsekakor bližje Voltairovim razsvetljenskim idejam in je srž avstralskih vrednot. In to je tisto, kar bi po mojem mnenju nekako moralo biti vključeno v državljanski test. Vprašanja, ki bi na praktičen način preverila ali se eventualno bodoči avtstralski državljan strinja s pričujočim načinom razmišljanja ali je morebiti bolj pristaš zatiranja in kaznovanja vsega tistega kar je po njegovem mnenju nemoralno. Če že testirajo znanje o avtstralskih vrednotah, naj najprej resno premislijo kaj to sploh pomeni. Emmm, imena športnih zvezdnikov? Not in my book.
In kaj torej Avstralci smatrajo za sveto? Ljubezen, družino, otroke in dom. Ampak čisto resno, čeprav se sliši klišejsko. To se odraža vsak dan v reklamah, ki se v 95% vrtijo okoli zgoraj omenjenih. Individualnost ja, ampak v smislu, da družino nosiš s sabo čeprav fizično nisi prisoten. Slovenci pa bolj kot ne prakticiramo fizično navezanost; samo, da si doma, pa tudi, če je kvaliteta odnosov enaka nuli, ker se ali sploh ne pogovarjaš, ali pa se non-stop prepiraš . Odnosi na daljavo delujejo v Avstraliji, doma pa ne. Škoda, ker tako, kot je baje za zakon dobro, da si vsake toliko časa malo narazen, sigurno enako drži za vse odnose; družinske in prijateljske. Mogoče je razlika v dojemanju odnosov čista posledica geografije. Slovenija je majhna dežela v središču Evrope, Avstralija pa je en ogromen in osamljen otok. Zakaj pa se tukaj neobremenjeno povsod in ob vsakem času smejejo na svoj račun, pa ne vem. Mogoče zato, ker so na jugu? Kot sem tudi zmedena in ne vem odgovora na vprašanje zakaj tu dopuščajo umetnosti, da gre svojo pot in zakaj se zdi, da ločitev države od cerkve ne deluje le na papirju.
Mediji Australia Day izkoristijo za ponovno diskusijo o tem kaj je avstralskost in kaj se smatra za heretično. Tako sem v svojem najljubšem sobotnem časopisu prebrala zelo dobro napisan članek, v katerem se avtor sprašuje kaj je tisto, kar Avstralci smatrajo za sveto gleda na to, da se norca delajo čisto iz vsega in, da imajo baje na enega prebivalca največ TV humorističnih oddaj na svetu od katerih izstopa predvsem Chaser's War on Everything, ki je genialna satira vsakdana (predvsem ameriškega in avstralskega; available on YouTube). V imenu umetnosti je dovoljeno marsikaj in celo Peter Costello, bivši finančni minister je, medtem, ko je kot dobri kristjan umetniško delo z naslovom Piss-Christ (križ potopljen v urin) označil za "putrid represenation" in kot globoko žaljivo, branil njegovo pravico, do razstave. In to, je razlika med slovensko in avstralsko mentaliteto. V Sloveniji bi razstavi sledil vulkanski izbruh, opremljen z gorečimi in butastimi razpravami v Trenjih, Polnočnem klubu, Odmevih in še v kakšni oddaji novejšega tipa in na koncu bi zmagala cerkev, ki bi prepovedala razstavo. V Avstraliji je svoboda izražanja vsekakor bližje Voltairovim razsvetljenskim idejam in je srž avstralskih vrednot. In to je tisto, kar bi po mojem mnenju nekako moralo biti vključeno v državljanski test. Vprašanja, ki bi na praktičen način preverila ali se eventualno bodoči avtstralski državljan strinja s pričujočim načinom razmišljanja ali je morebiti bolj pristaš zatiranja in kaznovanja vsega tistega kar je po njegovem mnenju nemoralno. Če že testirajo znanje o avtstralskih vrednotah, naj najprej resno premislijo kaj to sploh pomeni. Emmm, imena športnih zvezdnikov? Not in my book.
In kaj torej Avstralci smatrajo za sveto? Ljubezen, družino, otroke in dom. Ampak čisto resno, čeprav se sliši klišejsko. To se odraža vsak dan v reklamah, ki se v 95% vrtijo okoli zgoraj omenjenih. Individualnost ja, ampak v smislu, da družino nosiš s sabo čeprav fizično nisi prisoten. Slovenci pa bolj kot ne prakticiramo fizično navezanost; samo, da si doma, pa tudi, če je kvaliteta odnosov enaka nuli, ker se ali sploh ne pogovarjaš, ali pa se non-stop prepiraš . Odnosi na daljavo delujejo v Avstraliji, doma pa ne. Škoda, ker tako, kot je baje za zakon dobro, da si vsake toliko časa malo narazen, sigurno enako drži za vse odnose; družinske in prijateljske. Mogoče je razlika v dojemanju odnosov čista posledica geografije. Slovenija je majhna dežela v središču Evrope, Avstralija pa je en ogromen in osamljen otok. Zakaj pa se tukaj neobremenjeno povsod in ob vsakem času smejejo na svoj račun, pa ne vem. Mogoče zato, ker so na jugu? Kot sem tudi zmedena in ne vem odgovora na vprašanje zakaj tu dopuščajo umetnosti, da gre svojo pot in zakaj se zdi, da ločitev države od cerkve ne deluje le na papirju.
Naročite se na:
Objave (Atom)
