Tropsko deževje in evropska jesen

Bilo je nekako takole. Chris me je v petek poklical v službo in rekel, da z najinim dopustom na otoku Brampton Island v Whitsundays ne bo nič, ker je v Macayu, Queensland, kjer naj bi najino letalo pristalo, v petih urah zapadlo toliko dežja kot ga v Melbournu baje v enem letu. Na severu je zdaj namreč deževno obdobje. Chrisu so po telefonu rekli (je gledal Weather Channel, pa se mu je zdelo sumljivo, ker dež ni ponehal in je zato na srečo poklical), da letala ne morejo pristati, ker je pristajalna steza pod vodo. Nisem vedela ali naj se smejem ali jokam in šele, ko sem zvečer na TV dnevniku videla kako evakuirajo ljudi, ker je celo mesto pod vodo, sem bila vesela, da se je, če se je pošastno deževje že moralo zgoditi, zgodilo v petek in ne v soboto, ko bi bila že tam. Kliše: sreča v nesreči.

Na Virgin Blue so nama na srečo rekli, da lahko letalsko karto preneseva (ponavadi denar izgubiš, ker je družba ta poceni internetna varianta) in Chris se je spomnil, da bi lahko šla nekam na Fidji. Chrisova sestra, ki dela v potovalni agenciji in je torej poznavalka predvsem pacifiških otokov, nama je svetovala Treasure Island. Pa sva resort poiskala na internetu, telefonirala, dobila dober 'deal' in v nedeljo ob 6h zjutraj odletela v raj.

Fidji ima vsega skupaj čez 300 otokov in baje je zelo važno katerega izbereš. Najin je bil super majhen in sva ga prehodila v 10. minutah (brez pretiravanja). Na otoku je poleg turistov, le še osebje in, ker je zdaj nizka sezona (beri: začetek deževja) je bilo osebja več kot turistov. Najin bungalov je bil 5 korakov oddaljen od morja in zaspala in zbujala sva se ob zvokih morskih valov. Če se nama ni več dalo snorkljati, plavati, jesti ali ležati na plaži, sva s knjigo v roki lahko zaspala v viseči mreži s pogledom na morje. Božansko! Turkizno morje, modro nebo, živo zeleno tropsko rastje in bele peščene plaže izzovejo takšne barvne kontraste, da sva se počutila prvinsko srečna. Srečna ne zaradi nečesa kar bi se dotikalo le naju (kot je to ponavadi v vsakdanjem življenju), ampak srečna zato, ker je okolica izgledala tako kot deset tisoče let nazaj. Nobenih umetnih zvokov (no razen čolnov, a samo na eni strani otoka), nič betona, le narava. En teden v paradižu. Le ribe bi se lahko naučili pripravljati bolje. Na menuju je sicer pisalo Fish of the Day in prav nič jih ni bilo sram, ko so mi vsak dan morali povedati, da je riba dneva spet enkrat tuna. Le zakaj enostavno ne napišejo tuna? Odločena, da bom na otoku jedla same ribe, sem prve tri dni vztrajala in jedla le...ja...tuno, ki pa je bila čisto preveč pečena in zato seveda suha. Edino kar je bilo od ribjih jedi še na voljo je bila 'kokoda', fidjiska poslastica iz surove ribe (sumim, da tune), marinirane v limetinem soku, kokosovem mleku z dodatki začimb in čilija. Mljask.

Tako, zdaj sva spet nazaj na jugu, v najinem mestu, ki ga je kar naenkrat zajela jesen. Včeraj sva šla kolesarit ob reki Yarri in prav fino je bilo, ko je pod kolesi šelestelo jesensko listje. Melbourne je poln predvsem zimzelenih evkaliptusov tako, da sem bila presrečna, da sem odkrila še en majhen del mesta kjer so posajena evropska drevesa z velikimi listi. Vsako jesen namreč močno pogrešam ta velike, rjave, v debelih plasteh počivajoče liste iz Ljubljane.

Tropsko poletje ali melbournska jesen? Ležerne počitnice ali s kulturo napolnjeni vikendi? Prav fino je bilo za en teden pobegnit iz Melbourna, ki je, glede na to, da sem se prav veselila vrniti DOMOV, sigurno končno postalo moje mesto, ki vsak vikend ponuja nekaj zaradi česar se potem cel teden veselim petka. Je pa tudi fajn, da je Pacifik tako blizu.