Telefonsko sporočilo na tajnici: 'Hi, Nina. This is Sue. I just wanted to let you know that Slovenia will be featured on Getaway tonight.'
Wow. Je bila že enkrat prej, pred približno dvemi leti, ko so govorili o krajih kjer bi se bilo najbolj ljubko poročiti in snemali ja, kje drugje kot na Bledu in... Otočcu, in v kateri sem izvedela, da je Slovenija dežela gradov, na kar sama prej nikoli nisem pomislila. Tokrat pa naj bi bila oddaja o mojem mestu... Ljubljani.
Polna pričakovanja sem hitro mesedžirala Chrisovi mami, babici pa Kate in Wayneu in hkrati upala, da bo čim več ljudi v službi gledalo oddajo, da bi končno videli od kod prihajam in mi ne bo več treba vedno znova in znova in znova ponavljati, da nismo del nekdanjega vzhodnega bloka, da pravzaprav niti geografsko nismo v vzhodni Evropi in, da nas je Lonely Planet po ne vem čigavi logiki uvrstil tja in predvsem, da se NISEM v Avstralijo podala s trebuhom za kruhom, ker sem bila v domači deželici karseda zadovoljna. Da Slovenija ni Slovaška, ni Rusija in ne Albanija, da ni južno od Makedonije in, da je prisežem, čeprav ponavadi ni na 'turističnem zemljevidu', kot me je podučila sodelavka Karen, ki je od takrat ne maram več, res, ljubka srednje-evropska deželica, ki na majhni površini združuje vse najlepše kar ima Evropa ponuditi. Sem upala (Chris je bil vesel, da nisem imela pri sebi telefonskih drugih kolegov, ker bi drugače najbrž mesidž poslala vsem!), da me potem ljudje ne bodo več vabili v soboto na kavo še z eno njihovo frendico, ki je tudi Slovenka za katero pa se v prvih sekundah izkaže, da je Slovakinja (sem bila sicer skepična, ker Slovencev pa po svetu po mojih izkušnjah kar takole res ni lahko najti) in, da me svojim prijateljem ne bi več predstavljali z 'This is Nina. She's from Albania.' (if only I was joking!). Pa, da mi ne bo več treba okoli pošiljati promo videa iz CNNa 'Slovenia. Diversity to Discover.' Da bi skratka Slovenijo videli v živo in, da bi jim sonarodnjak jasno in glasno povedal kako mamljiva je ta moja dežela.
Razburjena sva torej s Chrisom sedela pred TV in kmalu zaslišala narodnjake 'Slovenija, od kod lepote tvoje...' Hahaha! Sva se smejala. 'Joj, kako je lepa,' sva ves čas govorila. Ljubljano so v tistih parih minutah res uspeli prikazati tako kot je, z dušo in jo skupaj s Slovenijo celo umestili v srednjo Evropo. Peljali so nas v 'najboljši hostel na svetu' v Celico, kjer je baje največ prenočiteljev ravno Avstralcev, pa na Gornji trg, v Romeo ob Ljubljanico, pa na tržnico, kjer so branjevke govorile po slovensko in kjer je ena oštela napovedovalko, ker je pregrobo prijela ogromnega jurčka (me je bilo malo sram :)). Pa seveda na grad z vzpenjačo, ki se je še ne morem navaditi. Na gradu so na srečo prikazali le pogled na Staro Ljubljano, ker roko na srce, beton, ki se razprostira na vse strani okoli izgleda tako kot 'commission housing' tukaj. Našli so celo neko žensko, ki je na trgu prodajala nogavice iz avstralske merino volne, ki se je domov vrnila po tem, ko je v Avstraliji preživela 62 let in je govorila ljubljanščino in avstralščino. Vodič, ki je komentatorko peljal okoli mesta je sicer govoril popolno angleščino, pa tudi komentatorka ni pozabila povedati, da vsi govorimo vsaj en tuji jezik. Oh, kako sva bila oba s Chrisom ponosna! Če si želite ogledati oddajo, ki mi je polepšala še cel petek, kliknite tukaj.
Naslednji dan v službi je najprej k meni pristopil Nick, mi povedal, da sta z zaročenko gledala oddajo, in, da si ona želi tja, ker da je Ljubljana kot 'little Prague'. No shit! In potem me je prvič ogovorila Kay, zelo naduta ženska srednjih let, ki me je še po enem letu vsakodnevnega videvanja v službi zamenjevala z Rusinjo. Kako lepa arhitektura, pa tlakovane ulice, pa kaj, da delam v Avstraliji, če je doma tako lepo. In me v tistem dnevu ogovorila še najmanj trikrat, ker je najbrž končno uvidela, da sem iz civilizirane države. Ali pa zdaj v meni vidi lokalca, ki bi ji enkrat lahko razkazal deželico. Hmmm.... sorry, but don't think so Kay!
Ob kosilu pa se je seveda spet moralo zgodit. Koordinatorka High School Prep Programme, ki ni gledala oddaje si ni mogla kaj, da se ne bi naredila pametno in rekla, da je ravno pred kratkim gledala oddajo v kateri je zakonski par kupil grad v Sloveniji in ga prenovil. Pa sem se spomnila, da sem nekaj podobnega gledala pred davnimi časi še v Sloveniji in, da je grad bil na Slovaškem. Damn! Zadnje čase v taki situaciji ponavadi na pol v hecu, na pol zares povem, da je Veronika iz Coelhovega romana poskušala narediti samomor, ker nihče ni vedel kje Slovenija je! Malo pretiravam in knjigi delam krivico, vem, ampak po tem si ime SLOVENIJA sigurno zapomnejo. Je preizkušeno.
Upam, da bo Slovenije v medijih še več (če ne drugače sigurno naslednje leto, ko bomo predsedovali) in, da bo vključena v paketna potovanja po Evropi, česar zaenkrat še nisem zasledila. Čeprav, po drugi strani mi, predvsem v poletnih mesecih, Ljubljančani tožijo, da je povsod dovolj in celo preveč turistov. Ampak bi bilo res super, da ne bi bila vsakič preveč presenečena in vesela, ker nekdo tu spodaj celo ve kje je Slovenija, ker bi bilo to samoumevno tako kot je že samoumevno da vejo kje je Hrvaška. Čeprav je en razlog zato najbrž tudi ta, da je hrvaških imigrantov tu ogromno.
Tako, vidite. V tujini sem postala izrazito patriotsko naravnana. In vsi vi, ki ste doma, se prosim večkrat zavestno spomnite kako najlepša je Slovenija in to ne kljub, ampak predvsem zato, ker je majhna. O njenih ljudeh, zavistnosti, škodoželju in sosedskih (ne)odnosih pa kdaj drugič.
ponedeljek, 29. oktober 2007
četrtek, 18. oktober 2007
(Ne)varnostne spletke
Avstralci so obsedeni z varnostjo. Povsod in ob vsakem času. Na hitrih cestah denimo, je omejitev 100km/h in 110km/h izven mestnih območij in to celo na podeželju in v notranjosti kjer si za popestritev že res želiš malo ovinkarjenja in vzpenjanja. Plakati po avstralsko opozarjajo: 'Too fast? You bloody idiot!", in, ker si noben ne želi biti idiot vsi, ampak res vsi, vozijo kot polži. Vključno s Chrisom, kar je presenečenje, če se spomnim njegove vožnje v Evropi, kjer, mi je šele zdaj jasno, si je najbrž dal duška, ker kazni niso tako visoke v primerjavi s tukajšnjimi (zelo drago in tudi precej hitro izgubiš vozniško). Posebej ga je fascinirala nemška avtocesta.
Avstralski kolesarji imajo na glavi obvezno čelado in čeprav sem se na začetku butasto počutila, predvsem zato, ker se 'magpies' ptiči brez sramu večkrat zapodijo in kljunejo v čelado (predvsem zdaj spomladi, ko se ženijo), sem ugotovila, da bi bila še večji butelj brez nje, saj bi Avstralci vsi po vrsti mislili, da blazno izzivam usodo. Pa še ptiči bi me kljuvali direkt v glavo, kot je rekel Chris, po tem, ko sem se presenečena vrnila iz poizkusne vožnje in bila prepričana, da jim je všeč moja rdeča čelada. Ampak baje kljuvajo z njo ali brez nje. Kdo bi razumel avstralsko divjino!
Kadar se v službo ne pripeljem s kolesom, grem peš in trenutno na enem delu poti potekajo manjša dela ob cesti, table pa na nevarnost opozarjajo 50m prej in zatem. Postavljena je tudi oranžna pregrada, in za pešce, ki jih ni prav veliko, skrbita kar dva prijazna človeka, ki me vsako jutro najprej pozdravita in popeljeta okoli delovne luknje (ki je prisežem, majhnega obsega in sploh ne pregloboka) s tem, da skoraj ustavita promet in potem še nekaj časa pogledujeta za mano, da bi se prepričala, če sem ok. Oh, me spravljata v zadrego!
Za nameček smo danes v službi spet imeli sestanek, na katerem je Greg eno celo uro predaval in imel Power Point prezentacijo o varnosti in varnostnih ukrepih v primeru hm, ja, bombnega napada, požara, streljanja, puščanja plina itd. Moram priznati, da po celem dnevu dela res nisem bila 100% pri stvari (in sem v bistvu z odprtimi očmi dremala) in, če bi bila v Sloveniji, tudi moji kolegi najbrž ne bi bili. Ampak na moje veliko presenečenje so avstralski učitelji ves čas ugledno sodelovali in na koncu celo postavljali več ali manj (nes)pametna vprašanja. Le zakaj ne bi šli domov? Najbrž sem malo čudna in nevestna. Atmosfera je bila ves čas sestankovanja v duhu pričakovanja nevarnosti na vsakem koraku in ena učiteljica mi je celo rekla, da se 'Amerika' (v smislu streljanja) lahko vsak čas zgodi tudi tukaj. Kar vmesna pripomba, če upoštevam, da je pred desetimi leti na Tasmaniji Martin Bryant postrelil na desetine ljudi v kafiču in pred njim. No, ampak malo se mi pa le zdijo paranoični. Naši študenti so (upam) po večini uravnovnešeni ljudje, ki vedo zakaj so tukaj in kam jih bo študij popeljal. Imamo pa seveda šolskega psihologa za vsak primer.
Ravno včeraj pa je ena kolegica, ki se je vrnila iz Tajske na lunch breaku razlagala kako je bila šokirana nad (ne)varnostjo tam. Baje, da vozijo kot nori in otroke sprehajo le nekaj metrov stran od štiripasovnice. Čudno, večina jih preživi. Je rekla tudi, da bi večina zahodnjakov tam le težko preživela, jaz pa sem si mislila, ne zahodnjakov, le Avstralci bi tam najbrž res na veliko umirali. Začuda je baje, res največje število udeležencev v prometnih nesrečah s skuterji (ki si jih lahko izposodi vsakdo, tako kot včasih v Grčiji) avstralskega porekla. V kaosu je red, bi lahko rekli, a Aussieji ga niso navajeni, ker prihajo iz dežele predpisov in pravil.
Skrb za varnost je tako vsakdan v življenju Avstralcev. Chrisova mama nama je takoj, ko je ugotovila, da je najino stanovanje za avstralske standarde ne-varno, prinesla gasilni aparat in detektor dima. Chrisovi bratranci morajo pa tudi vedno kadar plavajo v njihovem bazenu pod budnim očesom moje tašče, nositi rešilne jopiče! In vedno kadar sedim na zadnjem sedežu avtomobila nepripeta, sem kregana. Sicer redkeje, ampak kdaj pa kdaj še vedno pozabim, ker nisem navajena.
Tudi na avstralskih plažah se vedno najde reševalec (čeprav je ravno ta teden v Byron Bayu blizu Sydneya, morski pes spet odgriznil del roke neke plavalke) in plavati smemo le v za to posebej določenih delih. V Queenslandu so plaže posejane z napisi, ki opozarjajo na nevarnost krokodilov, ki bi pomotoma zašli v morsko vodo ali strašansko strupenimi meduzami. In v takih primerih sem zelo hvaležna za avstralsko paranoično naravnanostjo. Le pajkov in mrčesa jih očitno ni strah, ker sem še vedno edina, ki vedno ponori kadar se sreča s kakšno bolj eksotično vrsto. Tudi kače se jim zdijo ljubke. Jaz pa, kadar gremo na ekskurzijo v katerega od mnogih živalskih vrtov, še vedno stojim previdno zadaj in nimam zaenkrat prav nobene želje, da bi se kakršnegakoli plazilca ljubkovalno dotaknila. Chris je že nekajkrat izrazil željo, da si kot hišnega ljubljenčka želi kačo. Pa sem rekla, da se bom v tem primeru izselila.
Drugače pa Chris na sploh v varnostnem pogledu ni tipičen Avstralec saj sva, česar se še zdaj z grozo spomnim, pozimi pred leti skoraj ostala zaprta v bivšem kontracijskem taborišču na Češkem, ker ga je cela zadeva tako presunila, da kljub bližajoči se temi in mojemu prigovarjanju ni hotel oditi. Na srečo je prišel paznik, ki je slišal glasove tik preden je hotel dokončno zakleniti ogromna železna vrata. Ni bil happy. Najbrž, ker hm, ja, žična ograja je še vedno nameščena.
Avstralski kolesarji imajo na glavi obvezno čelado in čeprav sem se na začetku butasto počutila, predvsem zato, ker se 'magpies' ptiči brez sramu večkrat zapodijo in kljunejo v čelado (predvsem zdaj spomladi, ko se ženijo), sem ugotovila, da bi bila še večji butelj brez nje, saj bi Avstralci vsi po vrsti mislili, da blazno izzivam usodo. Pa še ptiči bi me kljuvali direkt v glavo, kot je rekel Chris, po tem, ko sem se presenečena vrnila iz poizkusne vožnje in bila prepričana, da jim je všeč moja rdeča čelada. Ampak baje kljuvajo z njo ali brez nje. Kdo bi razumel avstralsko divjino!
Kadar se v službo ne pripeljem s kolesom, grem peš in trenutno na enem delu poti potekajo manjša dela ob cesti, table pa na nevarnost opozarjajo 50m prej in zatem. Postavljena je tudi oranžna pregrada, in za pešce, ki jih ni prav veliko, skrbita kar dva prijazna človeka, ki me vsako jutro najprej pozdravita in popeljeta okoli delovne luknje (ki je prisežem, majhnega obsega in sploh ne pregloboka) s tem, da skoraj ustavita promet in potem še nekaj časa pogledujeta za mano, da bi se prepričala, če sem ok. Oh, me spravljata v zadrego!
Za nameček smo danes v službi spet imeli sestanek, na katerem je Greg eno celo uro predaval in imel Power Point prezentacijo o varnosti in varnostnih ukrepih v primeru hm, ja, bombnega napada, požara, streljanja, puščanja plina itd. Moram priznati, da po celem dnevu dela res nisem bila 100% pri stvari (in sem v bistvu z odprtimi očmi dremala) in, če bi bila v Sloveniji, tudi moji kolegi najbrž ne bi bili. Ampak na moje veliko presenečenje so avstralski učitelji ves čas ugledno sodelovali in na koncu celo postavljali več ali manj (nes)pametna vprašanja. Le zakaj ne bi šli domov? Najbrž sem malo čudna in nevestna. Atmosfera je bila ves čas sestankovanja v duhu pričakovanja nevarnosti na vsakem koraku in ena učiteljica mi je celo rekla, da se 'Amerika' (v smislu streljanja) lahko vsak čas zgodi tudi tukaj. Kar vmesna pripomba, če upoštevam, da je pred desetimi leti na Tasmaniji Martin Bryant postrelil na desetine ljudi v kafiču in pred njim. No, ampak malo se mi pa le zdijo paranoični. Naši študenti so (upam) po večini uravnovnešeni ljudje, ki vedo zakaj so tukaj in kam jih bo študij popeljal. Imamo pa seveda šolskega psihologa za vsak primer.
Ravno včeraj pa je ena kolegica, ki se je vrnila iz Tajske na lunch breaku razlagala kako je bila šokirana nad (ne)varnostjo tam. Baje, da vozijo kot nori in otroke sprehajo le nekaj metrov stran od štiripasovnice. Čudno, večina jih preživi. Je rekla tudi, da bi večina zahodnjakov tam le težko preživela, jaz pa sem si mislila, ne zahodnjakov, le Avstralci bi tam najbrž res na veliko umirali. Začuda je baje, res največje število udeležencev v prometnih nesrečah s skuterji (ki si jih lahko izposodi vsakdo, tako kot včasih v Grčiji) avstralskega porekla. V kaosu je red, bi lahko rekli, a Aussieji ga niso navajeni, ker prihajo iz dežele predpisov in pravil.
Skrb za varnost je tako vsakdan v življenju Avstralcev. Chrisova mama nama je takoj, ko je ugotovila, da je najino stanovanje za avstralske standarde ne-varno, prinesla gasilni aparat in detektor dima. Chrisovi bratranci morajo pa tudi vedno kadar plavajo v njihovem bazenu pod budnim očesom moje tašče, nositi rešilne jopiče! In vedno kadar sedim na zadnjem sedežu avtomobila nepripeta, sem kregana. Sicer redkeje, ampak kdaj pa kdaj še vedno pozabim, ker nisem navajena.
Tudi na avstralskih plažah se vedno najde reševalec (čeprav je ravno ta teden v Byron Bayu blizu Sydneya, morski pes spet odgriznil del roke neke plavalke) in plavati smemo le v za to posebej določenih delih. V Queenslandu so plaže posejane z napisi, ki opozarjajo na nevarnost krokodilov, ki bi pomotoma zašli v morsko vodo ali strašansko strupenimi meduzami. In v takih primerih sem zelo hvaležna za avstralsko paranoično naravnanostjo. Le pajkov in mrčesa jih očitno ni strah, ker sem še vedno edina, ki vedno ponori kadar se sreča s kakšno bolj eksotično vrsto. Tudi kače se jim zdijo ljubke. Jaz pa, kadar gremo na ekskurzijo v katerega od mnogih živalskih vrtov, še vedno stojim previdno zadaj in nimam zaenkrat prav nobene želje, da bi se kakršnegakoli plazilca ljubkovalno dotaknila. Chris je že nekajkrat izrazil željo, da si kot hišnega ljubljenčka želi kačo. Pa sem rekla, da se bom v tem primeru izselila.
Drugače pa Chris na sploh v varnostnem pogledu ni tipičen Avstralec saj sva, česar se še zdaj z grozo spomnim, pozimi pred leti skoraj ostala zaprta v bivšem kontracijskem taborišču na Češkem, ker ga je cela zadeva tako presunila, da kljub bližajoči se temi in mojemu prigovarjanju ni hotel oditi. Na srečo je prišel paznik, ki je slišal glasove tik preden je hotel dokončno zakleniti ogromna železna vrata. Ni bil happy. Najbrž, ker hm, ja, žična ograja je še vedno nameščena.
Naročite se na:
Objave (Atom)
