(Ne)varnostne spletke

Avstralci so obsedeni z varnostjo. Povsod in ob vsakem času. Na hitrih cestah denimo, je omejitev 100km/h in 110km/h izven mestnih območij in to celo na podeželju in v notranjosti kjer si za popestritev že res želiš malo ovinkarjenja in vzpenjanja. Plakati po avstralsko opozarjajo: 'Too fast? You bloody idiot!", in, ker si noben ne želi biti idiot vsi, ampak res vsi, vozijo kot polži. Vključno s Chrisom, kar je presenečenje, če se spomnim njegove vožnje v Evropi, kjer, mi je šele zdaj jasno, si je najbrž dal duška, ker kazni niso tako visoke v primerjavi s tukajšnjimi (zelo drago in tudi precej hitro izgubiš vozniško). Posebej ga je fascinirala nemška avtocesta.

Avstralski kolesarji imajo na glavi obvezno čelado in čeprav sem se na začetku butasto počutila, predvsem zato, ker se 'magpies' ptiči brez sramu večkrat zapodijo in kljunejo v čelado (predvsem zdaj spomladi, ko se ženijo), sem ugotovila, da bi bila še večji butelj brez nje, saj bi Avstralci vsi po vrsti mislili, da blazno izzivam usodo. Pa še ptiči bi me kljuvali direkt v glavo, kot je rekel Chris, po tem, ko sem se presenečena vrnila iz poizkusne vožnje in bila prepričana, da jim je všeč moja rdeča čelada. Ampak baje kljuvajo z njo ali brez nje. Kdo bi razumel avstralsko divjino!

Kadar se v službo ne pripeljem s kolesom, grem peš in trenutno na enem delu poti potekajo manjša dela ob cesti, table pa na nevarnost opozarjajo 50m prej in zatem. Postavljena je tudi oranžna pregrada, in za pešce, ki jih ni prav veliko, skrbita kar dva prijazna človeka, ki me vsako jutro najprej pozdravita in popeljeta okoli delovne luknje (ki je prisežem, majhnega obsega in sploh ne pregloboka) s tem, da skoraj ustavita promet in potem še nekaj časa pogledujeta za mano, da bi se prepričala, če sem ok. Oh, me spravljata v zadrego!

Za nameček smo danes v službi spet imeli sestanek, na katerem je Greg eno celo uro predaval in imel Power Point prezentacijo o varnosti in varnostnih ukrepih v primeru hm, ja, bombnega napada, požara, streljanja, puščanja plina itd. Moram priznati, da po celem dnevu dela res nisem bila 100% pri stvari (in sem v bistvu z odprtimi očmi dremala) in, če bi bila v Sloveniji, tudi moji kolegi najbrž ne bi bili. Ampak na moje veliko presenečenje so avstralski učitelji ves čas ugledno sodelovali in na koncu celo postavljali več ali manj (nes)pametna vprašanja. Le zakaj ne bi šli domov? Najbrž sem malo čudna in nevestna. Atmosfera je bila ves čas sestankovanja v duhu pričakovanja nevarnosti na vsakem koraku in ena učiteljica mi je celo rekla, da se 'Amerika' (v smislu streljanja) lahko vsak čas zgodi tudi tukaj. Kar vmesna pripomba, če upoštevam, da je pred desetimi leti na Tasmaniji Martin Bryant postrelil na desetine ljudi v kafiču in pred njim. No, ampak malo se mi pa le zdijo paranoični. Naši študenti so (upam) po večini uravnovnešeni ljudje, ki vedo zakaj so tukaj in kam jih bo študij popeljal. Imamo pa seveda šolskega psihologa za vsak primer.

Ravno včeraj pa je ena kolegica, ki se je vrnila iz Tajske na lunch breaku razlagala kako je bila šokirana nad (ne)varnostjo tam. Baje, da vozijo kot nori in otroke sprehajo le nekaj metrov stran od štiripasovnice. Čudno, večina jih preživi. Je rekla tudi, da bi večina zahodnjakov tam le težko preživela, jaz pa sem si mislila, ne zahodnjakov, le Avstralci bi tam najbrž res na veliko umirali. Začuda je baje, res največje število udeležencev v prometnih nesrečah s skuterji (ki si jih lahko izposodi vsakdo, tako kot včasih v Grčiji) avstralskega porekla. V kaosu je red, bi lahko rekli, a Aussieji ga niso navajeni, ker prihajo iz dežele predpisov in pravil.

Skrb za varnost je tako vsakdan v življenju Avstralcev. Chrisova mama nama je takoj, ko je ugotovila, da je najino stanovanje za avstralske standarde ne-varno, prinesla gasilni aparat in detektor dima. Chrisovi bratranci morajo pa tudi vedno kadar plavajo v njihovem bazenu pod budnim očesom moje tašče, nositi rešilne jopiče! In vedno kadar sedim na zadnjem sedežu avtomobila nepripeta, sem kregana. Sicer redkeje, ampak kdaj pa kdaj še vedno pozabim, ker nisem navajena.

Tudi na avstralskih plažah se vedno najde reševalec (čeprav je ravno ta teden v Byron Bayu blizu Sydneya, morski pes spet odgriznil del roke neke plavalke) in plavati smemo le v za to posebej določenih delih. V Queenslandu so plaže posejane z napisi, ki opozarjajo na nevarnost krokodilov, ki bi pomotoma zašli v morsko vodo ali strašansko strupenimi meduzami. In v takih primerih sem zelo hvaležna za avstralsko paranoično naravnanostjo. Le pajkov in mrčesa jih očitno ni strah, ker sem še vedno edina, ki vedno ponori kadar se sreča s kakšno bolj eksotično vrsto. Tudi kače se jim zdijo ljubke. Jaz pa, kadar gremo na ekskurzijo v katerega od mnogih živalskih vrtov, še vedno stojim previdno zadaj in nimam zaenkrat prav nobene želje, da bi se kakršnegakoli plazilca ljubkovalno dotaknila. Chris je že nekajkrat izrazil željo, da si kot hišnega ljubljenčka želi kačo. Pa sem rekla, da se bom v tem primeru izselila.

Drugače pa Chris na sploh v varnostnem pogledu ni tipičen Avstralec saj sva, česar se še zdaj z grozo spomnim, pozimi pred leti skoraj ostala zaprta v bivšem kontracijskem taborišču na Češkem, ker ga je cela zadeva tako presunila, da kljub bližajoči se temi in mojemu prigovarjanju ni hotel oditi. Na srečo je prišel paznik, ki je slišal glasove tik preden je hotel dokončno zakleniti ogromna železna vrata. Ni bil happy. Najbrž, ker hm, ja, žična ograja je še vedno nameščena.