Prijaznost in prostovoljnost

Vsak dan se na poti v službo pozdravim z gospodom, ki mu tukaj rečejo 'lollypop man' ali dobesedno 'gospod z liziko'. Ta starejši gospod, ki je najbrž upokojenec vsak dan med osmo in deseto zjutraj stoji pri prehodu za pešče in s piščalko in liziko vodi otroke (in odrasle) čez prometno Auburn Rd cesto. V tem delu (soseski Hawthorn in Kooyong, kjer sva doma) je namreč kar nekaj osnovnih in srednjih šol.

Gospodje z liziko so le eni izmed mnogih prostovoljcev, ki delujejo v Avstraliji. V torek smo, na primer, s šolo šli na ekskurzijo v Healesville Sanctuary, kjer je na ogled večina svojevrstnih avstralskih živali in tudi tam je večina vodičev bila prostovljcev, ki imajo pač zelo radi živali. Vsaj polovica ljudi na naši šoli, ali vsaj tisti, ki imajo polovičen delovni čas, je prostovoljcev, od katerih jih veliko pomaga imigrantom pri učenju angleščine, nekateri pa delajo v domovih za ostarele. Mladi si med študijem delovne izkušnje nabirajo s prostovoljnim delom na področju, ki jim je blizu.

In se vprašam zakaj v Sloveniji prostovoljno delo ni razširjeno? Sem prepričana, da bi veliko ljudi z veseljem pomagalo skupnosti na tak način, samo da niti ne vedo kam naj se obrnejo, da bi dobili informacije, če je seveda prostovoljno delo sploh možno. Avstralska družba, kakorkoli si včasih mislim, da je individulanost veliko bolj in mnogokrat prevečkrat poudarjana, ima v sebi zakoreninjeno skrb za soljudi. Ogromno sosesk ima postavljene table 'neighbourhood watch', kar pomeni, da sosedje skrbno pazijo, da se v njihovi okolici ne dogaja kaj nevarno sumljivega. Mogoče ta kvaliteta izhaja še iz težkih časov prvih priseljencev, ki so morali skrbeti drug za drugega, ker drugače v težkem okolju, kjer je narava lahko veliko bolj neprijazna kot smo tega vajeni mi, ne bi preživeli. Ta 'mateship' koncept je viden v vsakdanjem življenju povsod. Na postajah se ljudje ogovorijo; če se ti pokvari avto ti res ta prvi voznik ustavi; če si zaradi bolezni odsoten v službi, te prvi dan nazaj vsi sprašujejo, če ti je bolje. In ti odnosi delajo družbo (vsaj na prvi pogled) veliko bolj prijazno za vsakdanje življenje in zdaj, ko sem se na prijaznost na vsakem koraku navadila, ne vem kako bi spet živela v svetu, kjer te vsak dan 'oblaja' preveč neznancev.

Skratka, tale prostovoljnost je tako nalezljiva, da sva s kolegico Kate rekli, da se bova priključili organizaciji Oxfam, ki tukaj med drugim skrbi tudi za meni tako ljube aboridžine. Prvi korak je zbrati 1000$ kolikor jih potrebujeva za štartnino 100km pohoda (preveč, vem!). Sva malo razmišljali in prišli na idejo, da bi na naši šoli organizirali trivija večer kjer bi karta stala okoli 5$. Tako, bi si zagotovili, da bi prišla večina učiteljev in vodstva, pa upava tudi veliko študentov. Bomo videli, če bo ravnateljica dala zeleno luč. Wish me luck!

Francoski užitki

Včeraj sem bila spet na tečaju francoščine. Tečaj poteka 1x na teden po dve uri, v skupini nas je 16, kar se zdi veliko ampak ljudje vedno manjkajo tako, da ni panike. Učiteljica sicer uči na Melbourne Uni tako, da je tečaj res kvaliteten in se na srečo hitro odvija. Vsi, ki hodimo smo kar pridni in se doma vestno učimo, nam pa vsem težave dela izgovorjava. Moji r-ji so slovenski, od drugih pa seveda angleško obarvani; najbrž nas ni prav fino poslušat! Včeraj smo se učili hrano, njam, so se vsem cedile sline. Do plačila bi še nekako šlo, pri številkah bi se pa ustavilo. Itak, da morajo bit tako zelo posebni, da je tudi štetje blazno zakomplicirano! Zdaj dojemam zakaj je francoščina v srednji šoli lahko razlog za slabo voljo. Drugače pa večina kolegov na tečaju namerava potovat v Francijo in iz prve roke okusit dobrote in pregovorno (ne)prijaznov parižanov. Oh, ko bi bila le bliže!

Vreme je še vedno mrzlo, čeprav se koledarska pomlad začne 1. septembra. No ja, so pa vsaj dnevi bolj sončni! Vsi že komaj čakamo poletja, morja, lažje hrane, Coopers Pale Ale, belih vin, kratkih rokavov in japank. Mmm, pa najboljšega sladoleda v mestu na Ackland Rd v St Kildi!

Končno med bloggerji!

So me prepričevali, da bi bilo fino (glede na to, da živim na drugi strane oble), pa sem se dolgo časa obotavljala, no pa mi je končno uspelo. Dobrodošla v svetu bloggerjev!

Bi bilo fino, da bi lahko začela s čim bolj veselim ampak vam moram opisat pogrebni ritual Avstralcev. Vceraj sva namreč s Chrisom bila na pokopu njegovega dedka, ki je sicer umrl tri mesece nazaj. Tukaj vse deluje nekako drugače! Ta pravi pogreb se je zgodil pred tremi meseci, pepel pa so zakopali šele včeraj. In to brez žare ampak kar v škatli, oviti z deko iz njemu najljubšega vzorca - škotski karo. Pogrebnik ni rekel nic, družina tudi ne, tako, da se je vse končalo v desetih minutah. Če sem čisto iskrena so mi naši tradicionalni pogrebi veliko bolj všeč, ker imajo dušo. Isto velja za pokopališča. Tukaj so grobovi zelo majhni, nagrobni spomenik je vklesan v tla in je zelo majhnen, o kakšnem marmorju ni sledu. Tudi ni sveč in rož, pokopališče je torej zelo pusto. Glede na to, da tudi ne praznujejo 1. novembra in, da grobove svojcev le redko obiskujejo (Chrisova druzina skoraj nikoli ali enkrat na recimo, hm, tri leta), se mi zdi, da imamo do smrti in umrlih drugačen odnos, ki se njim zdi morbiden. Pa sem jim poskušala razložit, da pri nas ljudje hodijo na pokopališča iz različnih razlogov in, da je velikokrat obisk lahko kot neke vrste meditacija, ker je tam tako mirno in tiho, da lahko vsak sam pri sebi razmišlja o marsičem in ne nujno o smrti. Kakorkoli, oba s Chrisom sva vesela, da je včerajšnji dan minil, čeprav moram rečt, da jim je res uspelo, da so na pogrebu in pokopu praznovali dedkovo življenje in ne smrti, kar mogoče v Sloveniji ne uspe ravno pogosto.