Vrtičkanje

Avstralija je ogromna dežela z malo prebivalci kar ljudem omogoča, da živijo na veliko več prostora kot smo vajeni Evropejci. V garsonjerah tukaj na primer, živijo le študentje, pa še to večinoma tuji, ki morajo za šolnino odšteti najmanj 20.000$ letno.

Veliko prostora seveda pomeni, da so tudi osebni vrtovi tukaj veliko večji kot pri nas, in Avstralci zelo radi preživljajo čas zunaj; včasih na domačem vrtu, včasih pa si piknik naredijo kar v enem izmed mnogih parkov (še posebno poleti, ko je na voljo ogromno koncertov in festivalov). Če dobro pomislim, je pravzaprav celotna avstralska družba vezana na 'outdoors'. Marsikateri Avstralec bo priznal, da je BBQ, ali po naše 'roštilj', njihova kultura skupaj s surfanjem in sončenjem. Nič kaj sofisticirano, vem, ampak to je pač moderna država, ki je šele z globalizacijo odprla vrata pogostejšim razstavam, festivalom, evropski kontinentalni kuhinji, kofetkanju (čeprav jim večinoma še vedno ni čisto jasno zakaj naj bi tako dolgo pili kavo in jo najraje vzamejo 'take-away'), toplicam...

Ja, ker imajo torej prostorsko prednost so Avstralci tako seveda tudi veliki vrtnarji, in vrtnarije v katerih lahko kupiš celo gliste, če jih v tvojem koščku zemlje slučajno primanjkuje, so velik posel. Melbourne je znano kot zeleno mesto in do pred kratkim so avtomobilske tablice Viktorije imele napis 'The Garden State' (zdaj so to butasto spremenili v 'The Place to Be'). A vrtovi niso takšni kot slovenski, ki imajo večino le praktično funkcijo gojenja zelenjave in sadja. Ne, Avstralci, no predvsem tisti anglosaškega rodu (evropski priseljenci imajo baje za hišami svega i svašta, kar sem izvedela v super hecni oddaji Vasili's Garden) imajo na svojih ogromnih vrtovih le...okrasno drevje in cvetje. Do pred enim tednom, ko sem tudi sama postala vrtnarka, mi to sploh ni bilo jasno in sem v prvem mesecu po prihodu uspela Chrisove starše prepričat, da so posadili dva breskova drevesa, en avokado in marelico. Do danes so se posušila vsa, razen ene breskve, ki pa baje tudi letos ne bo obrodila sadov.

Prejšnjo soboto sta se torej tast in tašča ob 9.30. pripeljala do naju, kar me je razkurilo, ker smo bili zmenjeni ob 10.00 in, ker sem, kot se za soboto edino spodobi, bila še v postelji in mi ni bilo jasno kako je lahko nekdo 30 min prezgoden. Posebej na soboto. How utterly rude! Torej, namen prihoda: da pošteno obdelamo najin košček zemlje. Po izletu v vrtnarijo, kjer sem kljub svarilom kolegic iz službe, nakupila veliko preveč sadik (različne glave solate, rukolo, peteršilj, baziliko, stebeljno zeleno, drobnjak, blitvo in sončnice), bio gnojilo, kanto za zalivanje in dog-friendly strup za polže, sta mi pomagala prekopavati, štihati, gnojiti in končno, saditi. Ker je škodljivcev veliko več kot doma (predvsem ogromni ptiči in posumi imajo poleg običajnih smeti na žalost radi svežo zelenjavo), sem morala čez vse sadike napeljati mrežo. Kako zamudno! In potem, sem izvedela tudi, da je zemlja tukaj tako zelo suha, da moram vsako posamezno sadiko obložit s posušeno travo, olupki od krompirja in korenja, kavnimi usedlinami ali v bistvu z vsemi organskimi odpadki, ki jih moje kuhanje pridela, ker naj bi to zadrževalo vodo. Lahko si zamišljate kako zelo je to prizadelo moj čut za estetiko! In tako, zdaj imam vrt, ki je grd, ker je prekrit s plastično mrežo in na katerem so odpadki. Aja, pa še to. Zaradi strašnega pomanjkanja vode, je s cevjo dovoljeno zalivanje le dvakrat na teden. Nekatere ženske v službi pa celo pravijo, da naj bi tudi s kanto uporabljal le reklicirano vodo. Ne vem, na skrivaj zalivam vsak drugi dan, ena kanta (9 litrov) je reciklirane vode, ostalo pa iz pipe. Me pa resda, malo peče vest. They better grow! Čeprav sem ravno danes na blitvi opazila luknjo! Kot da bi jo nekaj jedlo. Presneta avstralska divjina!

In tako, moj oči - sicer tudi velik vrtnar- bi bil zelo ponosen. Južnoevropskim koreninam pa izgleda, res ne morem ubežati saj sem čisto nenamerno postala strašljivo podobna gostom v Vasilijevi oddaji. Ha, včasih je res zabavno biti prišlek!