Postera Crescam Laude

Vsak ponedeljek se s študenti dobim v predavalnici na Parkville Campusu University of Melbourne v centru mesta, ker je ta dan namenjen vodenju in pomoči pri iskanju gradiva za esej, individualnim razgovorom ali javnim predavanjem skratka vsem, s čimer se bodo bodoči študenti Melbourne Uni srečali naslednji semester, če bodo uspešno zaključili Bridging Programme, ki nudi direkten vstop v podiplomski program tistim, ki so na IELTS izpitu dobili 0.5. nižjo oceno kot jih zahteva njihova fakulteta.

Danes je Annie, ki je sicer do nedavnega bila moja kolegica zdaj pa je zaposlena v Melb Uni Language and Learning Skills Unit, imela 20 minutno predavanje o vlogi tega oddelka pri študiju, ker je Pip, koordinatorka Bridging Programme menila, da bo za naše študente zelo koristno, če se z njim seznanijo že pred vpisom. In prav je imela. Ne samo, da so dobili napotke, dvignila se jim je samozavest in zdaj jih je morda malo manj strah, ker vedo koliko ljudi je na univerzi zaposlenih z namenom, da jim pomaga pri tranziciji v akademski svet. Po prvih nekaj minutah mi je postalo jasno zakaj v Avstraliji večina študentov diplomira še pred 23. letom, si takoj najde službo in si prvi dom kupi še pred tridesetim. Razlog? Podpora od prvega dne faksa dalje.

Svojega prvega dne na Filozofski se spomnim po tem, da je prof. Grosman prav ponosno povedala, da študij na njenem oddelku v povprečju traja 7 let (to je bilo seveda še pred Bologno, ko je vsak dodiplomski študij trajal najmanj pet let) in zdaj mi je jasno zakaj. Poleg tega, da se od študentov še vedno pričakuje, da reproducirajo nenormalno veliko študijskega materiala namesto, da bi sintetizirali, ni na univerzi nobene podpore. Ni delavnic ali kratkih tečajev, ki bi uka željne naučile retorike, nastopanja, pisanja esejev, kritičnega mišljenja, hitrega in učinkovitega branja ali enostavno kako učinkovito ponavljati snov pred izpiti, kar je le nekaj tečajev, ki so zastonj dostopni vsakemu študentu - domačemu in tujemu. Zadnji imajo poleg tega možnost obiskovanja še drugih, ESL tečajev, od klubov pa do akademsko naravnanih. Res je, da univerza v Avstraliji ni brezplačna in, da veliko denarja priteče v blagajno predvsem zaradi tujih študentov (en letnik za njih v povprečju stane 20.000$) saj je izobraževanje tretja najmočnejša panoga ( podatek, da je v centru mesta tretjina vseh prebivalcev, tujih študentov zadostuje). A res je tudi, da tu noben priden študent ne pade letnika in res je, da so po štirih letih ljudje bolj uposobljeni za delo, kot so naši diplomanti po petih. Tako vsaj dokazuje ranking lista svetovnih univerz, saj je University of Melbourne na 27. mestu, delodajalci pa so ji dodelili celo 10. mesto. Univerze v Ljubljani ni med dvestotimi.

Danes mi je končno postalo jasno zakaj pri nas toliko študentov pade prvi letnik. Ker se od njih pričakuje, da se bodo znali učiti drugače kot so se v gimnaziji, a brez, da bi jih tega nekdo sistematsko naučil. Danes težko verjamem, da nas nihče ni učil pisanja esejev in, da so bile seminarske le reproduciranje, težko tudi verjamem, da smo izgubljali živce in imeli občutek, da improviziramo pisanje diplome, in še huje, da se akademskemu delu pretirano ni posvečalo niti na znanstvenem magisteriju (razen nekaj ur, ki so jih posvetili le citiranju, kot, da ne znamo brati in slediti modelu) . S tem, ko se od mene pričakuje, da bom kritičnosti, pisanja esejev, iskanja gradiva itd. učila druge, mi postaja jasno, da so vsa ta znanja, ki smo jih mi mučeniško morali usvojiti sami in s tem, ko smo se n-tič učili za en in isti izpit, zelo naučljive, sistematske in logične. Slovenske univerze potrebujejo totalno prenovo in začeti bi morali z uvedbo Oddelka za pomoč pri učenju. Pa bi mogoče tudi slovenska mladež prej vstopala v delovna razmerja, se odselila od doma, kupila hišo, se poročala in imela podmladek.