Gastarbajterske štorije II

Nekaj mesecev preden sem včeraj končno v živo spoznala Zvoneta in Karmen, sem se z njima, predvsem o našem življenju v Melbournu, pogovarjala po telefonu. V stik smo prišli preko bloga. Tako sem že prej vedela, da sta ljubitelja narave, da v Melbournu živita dve leti in pol in, da sta končno tudi onadva našla trgovino kjer prodajajo bučno olje. Dobili naj bi se že dvakrat prej; enkrat na balkanskemu roštilju, a sem po hitrem postopku morala v Slovenijo, in drugič na večeru s kostanjem in kuhanim vinom, pa tudi takrat ni šlo, ker je Zvone moral v Brisbane. Včeraj pa sva se Chrisom odpeljala proti Lillydaleu, kjer živita. Ker sta skromno rekla, da bomo le nekaj malega prigriznili in popili, sva si dovolila zamuditi 40 minut in z grozo ugotovila, da sva pravzaprav povabljena na večerjo skupaj s še šestimi ljudmi in kasneje, da so sestradani čakali le naju. Se še enkrat globoko opravičujem.

Menu? Štajerska kisla juha, kisle kumarice, noro dober kruh, ki ga čisto po slovenski navadi hodita iskat v Heallesville, Gavrilović jetrena pašteta, narezek z hm, ne vem, šestimi vrstami salame, Jaffa piškoti, Kraš napolitanke... in rdeče vino. Aja, pa srbski borovničev sok. Chrisu so se zasvetile oči in sredi večerje mi je prišepnil: "Doesn't it feel like we're back in Slovenia?" Yes Chris, it did indeed. Pa ne le zaradi hrane, ampak predvsem zaradi sproščenih pogovorov, ki so se vsepovprek odvijali za mizo. Pa seveda zaradi vsebine pogovorov. Oba sva se nasmejala. Chrisova slovenščina postaja vedno boljša in k temu so najbrž pripomogli tedenski telefonski pogovori z očijem. Slovenci za mizo so bil navdušeni in, ker so vajeni vseh možnih angleških naglasov, ki se jih vsakodnevno trudimo dešifrirati prebivalci Melbourna, so ga razumeli. In mu, za razliko od Slovencev v rodni deželi, odgovarjali po slovensko.

Ker smo lahko, smo šinfali Avstralce. (Ne)odnos do hrane in kofetkanja, obsesijo z najcenejšimi, na Kitajskem narejeni izdelki, škrtarjenje, obsesivno šparanje, nerazumevanje malih dnevnih sladkosti, odmaknjenost, zaprtost, vsesplošno pomanjkanje okusa, plastične čevlje, katastrofalne supermarkete, počasnost interneta in baje na splošno zastrarelo tehnologijo. Kako zanimivo, da opažamo iste stvari! Ja, tale večer mi je dobro del. Vedno bomo tujci, pa sploh ne zaradi naglasa, ampak zaradi našega odnosa do okolja v katerem zdaj živimo in, ki ga sicer sprejemamo, se pa z njim velikokrat ne strinjamo, ker nam ni blizu in nas včasih močno živcira. In s tem ni nič narobe, razloži pa relativno zaprtost domala vseh etničnih skupin.

Kot Slovenci smo se seveda veliko pogovarjali o hrani. Po treh letih sem končno izvedela kje in kakšno meso kupiti za govejo juho. In ker sem bila navdušena nad pašteto (večinoma jedla le to) sta nama gostitelja za domov dala eno tubo Gavrilovićke in sir za burek. Kako neavstralsko in kako zelo naše. Ko sva se vozila domov nama ni bilo treba na glas reči kar sva si oba mislila; takšni večeri so možni le z 'našimi' in nikako ne z Avstralci. Včeraj sem se prepričala, da se Chris ne bo vrnil le zaradi mene.