Gastarbajterske štorije

Telefonsko sporočilo na tajnici: 'Hi, Nina. This is Sue. I just wanted to let you know that Slovenia will be featured on Getaway tonight.'

Wow. Je bila že enkrat prej, pred približno dvemi leti, ko so govorili o krajih kjer bi se bilo najbolj ljubko poročiti in snemali ja, kje drugje kot na Bledu in... Otočcu, in v kateri sem izvedela, da je Slovenija dežela gradov, na kar sama prej nikoli nisem pomislila. Tokrat pa naj bi bila oddaja o mojem mestu... Ljubljani.

Polna pričakovanja sem hitro mesedžirala Chrisovi mami, babici pa Kate in Wayneu in hkrati upala, da bo čim več ljudi v službi gledalo oddajo, da bi končno videli od kod prihajam in mi ne bo več treba vedno znova in znova in znova ponavljati, da nismo del nekdanjega vzhodnega bloka, da pravzaprav niti geografsko nismo v vzhodni Evropi in, da nas je Lonely Planet po ne vem čigavi logiki uvrstil tja in predvsem, da se NISEM v Avstralijo podala s trebuhom za kruhom, ker sem bila v domači deželici karseda zadovoljna. Da Slovenija ni Slovaška, ni Rusija in ne Albanija, da ni južno od Makedonije in, da je prisežem, čeprav ponavadi ni na 'turističnem zemljevidu', kot me je podučila sodelavka Karen, ki je od takrat ne maram več, res, ljubka srednje-evropska deželica, ki na majhni površini združuje vse najlepše kar ima Evropa ponuditi. Sem upala (Chris je bil vesel, da nisem imela pri sebi telefonskih drugih kolegov, ker bi drugače najbrž mesidž poslala vsem!), da me potem ljudje ne bodo več vabili v soboto na kavo še z eno njihovo frendico, ki je tudi Slovenka za katero pa se v prvih sekundah izkaže, da je Slovakinja (sem bila sicer skepična, ker Slovencev pa po svetu po mojih izkušnjah kar takole res ni lahko najti) in, da me svojim prijateljem ne bi več predstavljali z 'This is Nina. She's from Albania.' (if only I was joking!). Pa, da mi ne bo več treba okoli pošiljati promo videa iz CNNa 'Slovenia. Diversity to Discover.' Da bi skratka Slovenijo videli v živo in, da bi jim sonarodnjak jasno in glasno povedal kako mamljiva je ta moja dežela.

Razburjena sva torej s Chrisom sedela pred TV in kmalu zaslišala narodnjake 'Slovenija, od kod lepote tvoje...' Hahaha! Sva se smejala. 'Joj, kako je lepa,' sva ves čas govorila. Ljubljano so v tistih parih minutah res uspeli prikazati tako kot je, z dušo in jo skupaj s Slovenijo celo umestili v srednjo Evropo. Peljali so nas v 'najboljši hostel na svetu' v Celico, kjer je baje največ prenočiteljev ravno Avstralcev, pa na Gornji trg, v Romeo ob Ljubljanico, pa na tržnico, kjer so branjevke govorile po slovensko in kjer je ena oštela napovedovalko, ker je pregrobo prijela ogromnega jurčka (me je bilo malo sram :)). Pa seveda na grad z vzpenjačo, ki se je še ne morem navaditi. Na gradu so na srečo prikazali le pogled na Staro Ljubljano, ker roko na srce, beton, ki se razprostira na vse strani okoli izgleda tako kot 'commission housing' tukaj. Našli so celo neko žensko, ki je na trgu prodajala nogavice iz avstralske merino volne, ki se je domov vrnila po tem, ko je v Avstraliji preživela 62 let in je govorila ljubljanščino in avstralščino. Vodič, ki je komentatorko peljal okoli mesta je sicer govoril popolno angleščino, pa tudi komentatorka ni pozabila povedati, da vsi govorimo vsaj en tuji jezik. Oh, kako sva bila oba s Chrisom ponosna! Če si želite ogledati oddajo, ki mi je polepšala še cel petek, kliknite tukaj.

Naslednji dan v službi je najprej k meni pristopil Nick, mi povedal, da sta z zaročenko gledala oddajo, in, da si ona želi tja, ker da je Ljubljana kot 'little Prague'. No shit! In potem me je prvič ogovorila Kay, zelo naduta ženska srednjih let, ki me je še po enem letu vsakodnevnega videvanja v službi zamenjevala z Rusinjo. Kako lepa arhitektura, pa tlakovane ulice, pa kaj, da delam v Avstraliji, če je doma tako lepo. In me v tistem dnevu ogovorila še najmanj trikrat, ker je najbrž končno uvidela, da sem iz civilizirane države. Ali pa zdaj v meni vidi lokalca, ki bi ji enkrat lahko razkazal deželico. Hmmm.... sorry, but don't think so Kay!

Ob kosilu pa se je seveda spet moralo zgodit. Koordinatorka High School Prep Programme, ki ni gledala oddaje si ni mogla kaj, da se ne bi naredila pametno in rekla, da je ravno pred kratkim gledala oddajo v kateri je zakonski par kupil grad v Sloveniji in ga prenovil. Pa sem se spomnila, da sem nekaj podobnega gledala pred davnimi časi še v Sloveniji in, da je grad bil na Slovaškem. Damn! Zadnje čase v taki situaciji ponavadi na pol v hecu, na pol zares povem, da je Veronika iz Coelhovega romana poskušala narediti samomor, ker nihče ni vedel kje Slovenija je! Malo pretiravam in knjigi delam krivico, vem, ampak po tem si ime SLOVENIJA sigurno zapomnejo. Je preizkušeno.

Upam, da bo Slovenije v medijih še več (če ne drugače sigurno naslednje leto, ko bomo predsedovali) in, da bo vključena v paketna potovanja po Evropi, česar zaenkrat še nisem zasledila. Čeprav, po drugi strani mi, predvsem v poletnih mesecih, Ljubljančani tožijo, da je povsod dovolj in celo preveč turistov. Ampak bi bilo res super, da ne bi bila vsakič preveč presenečena in vesela, ker nekdo tu spodaj celo ve kje je Slovenija, ker bi bilo to samoumevno tako kot je že samoumevno da vejo kje je Hrvaška. Čeprav je en razlog zato najbrž tudi ta, da je hrvaških imigrantov tu ogromno.

Tako, vidite. V tujini sem postala izrazito patriotsko naravnana. In vsi vi, ki ste doma, se prosim večkrat zavestno spomnite kako najlepša je Slovenija in to ne kljub, ampak predvsem zato, ker je majhna. O njenih ljudeh, zavistnosti, škodoželju in sosedskih (ne)odnosih pa kdaj drugič.