Prijaznost in prostovoljnost

Vsak dan se na poti v službo pozdravim z gospodom, ki mu tukaj rečejo 'lollypop man' ali dobesedno 'gospod z liziko'. Ta starejši gospod, ki je najbrž upokojenec vsak dan med osmo in deseto zjutraj stoji pri prehodu za pešče in s piščalko in liziko vodi otroke (in odrasle) čez prometno Auburn Rd cesto. V tem delu (soseski Hawthorn in Kooyong, kjer sva doma) je namreč kar nekaj osnovnih in srednjih šol.

Gospodje z liziko so le eni izmed mnogih prostovoljcev, ki delujejo v Avstraliji. V torek smo, na primer, s šolo šli na ekskurzijo v Healesville Sanctuary, kjer je na ogled večina svojevrstnih avstralskih živali in tudi tam je večina vodičev bila prostovljcev, ki imajo pač zelo radi živali. Vsaj polovica ljudi na naši šoli, ali vsaj tisti, ki imajo polovičen delovni čas, je prostovoljcev, od katerih jih veliko pomaga imigrantom pri učenju angleščine, nekateri pa delajo v domovih za ostarele. Mladi si med študijem delovne izkušnje nabirajo s prostovoljnim delom na področju, ki jim je blizu.

In se vprašam zakaj v Sloveniji prostovoljno delo ni razširjeno? Sem prepričana, da bi veliko ljudi z veseljem pomagalo skupnosti na tak način, samo da niti ne vedo kam naj se obrnejo, da bi dobili informacije, če je seveda prostovoljno delo sploh možno. Avstralska družba, kakorkoli si včasih mislim, da je individulanost veliko bolj in mnogokrat prevečkrat poudarjana, ima v sebi zakoreninjeno skrb za soljudi. Ogromno sosesk ima postavljene table 'neighbourhood watch', kar pomeni, da sosedje skrbno pazijo, da se v njihovi okolici ne dogaja kaj nevarno sumljivega. Mogoče ta kvaliteta izhaja še iz težkih časov prvih priseljencev, ki so morali skrbeti drug za drugega, ker drugače v težkem okolju, kjer je narava lahko veliko bolj neprijazna kot smo tega vajeni mi, ne bi preživeli. Ta 'mateship' koncept je viden v vsakdanjem življenju povsod. Na postajah se ljudje ogovorijo; če se ti pokvari avto ti res ta prvi voznik ustavi; če si zaradi bolezni odsoten v službi, te prvi dan nazaj vsi sprašujejo, če ti je bolje. In ti odnosi delajo družbo (vsaj na prvi pogled) veliko bolj prijazno za vsakdanje življenje in zdaj, ko sem se na prijaznost na vsakem koraku navadila, ne vem kako bi spet živela v svetu, kjer te vsak dan 'oblaja' preveč neznancev.

Skratka, tale prostovoljnost je tako nalezljiva, da sva s kolegico Kate rekli, da se bova priključili organizaciji Oxfam, ki tukaj med drugim skrbi tudi za meni tako ljube aboridžine. Prvi korak je zbrati 1000$ kolikor jih potrebujeva za štartnino 100km pohoda (preveč, vem!). Sva malo razmišljali in prišli na idejo, da bi na naši šoli organizirali trivija večer kjer bi karta stala okoli 5$. Tako, bi si zagotovili, da bi prišla večina učiteljev in vodstva, pa upava tudi veliko študentov. Bomo videli, če bo ravnateljica dala zeleno luč. Wish me luck!