Aboridžinska resničnost

Ta teden je tema v General Advanced English razredih Avstralska kultura in, kot si lahko zamišljate, na izbiro ni ravno veliko materiala, ker na žalost do zdaj na šoli še nikomur ni kapnilo, da bi ga bilo mogoče pametno zbirati, da bi bilo prihodnjim učiteljem laže. Že prejšnji teden in cel vikend sem si razbijala glavo s tem le kaj hudiča bom učila in na koncu najbrž porabila čisto preveč časa za pripravo. Ampak je pa cel dan bil zelo uspešen in sem bila nase kar malo ponosna. Ker konec koncev sem Slovenka in tukaj živim šele 2 leti. Mi je pa, moram priznati, pomagalo, da sem imela na faksu predmet Avstralska književnost in, da sem diplomo delala iz aboridžinske književnosti. Izbrala sem kratko zgodbo Henry Lawsona Drover's Wife, pripravila vprašanja in jim jo dala za prebrat doma po tem, ko smo temeljito obdelali koncept 'outback'.

Seveda sem se hotela dotakniti tudi Aboridžinov. Ampak ne samo z antropološkega stališča. Hotela sem jim objektivno predstaviti sedanjo situacijo. Pa me je presenetila izjava nemške študentke (ki hm...recimo, da ni ravno med mojimi najljubšimi), ki je takoj rekla: 'Australians don't like the Aborigines!' Precej površinska izjava za tako zakomplicirano temo. Kar se mi je zdelo še posebej zaskrbljujoče je to, da ženska tukaj živi že eno leto in, da bi v tem času pa že vsakomur postalo jasno, da ni vse tako črno belo. Pa sem ji razložila, da seveda še vedno obstajajo Avstralci - butlji (ki jih najdemo povsod po svetu), ki mislijo, da so vsi Aboridžini leni pijanci, ki živijo od davkoplačevalskega denarja, se drogirajo in spolno zlorabljajo otroke v svojih skupnostih. Jih je pa tudi veliko aktivistov, ki si ta predsodek želijo spremeniti. In največ takih, ki jih je sram. Po razmisleku sem prišla do zaključka, da niti ni tako čudno, da se ji zdi, da tukaj vsi sovražijo Aboridžine, ker jih mediji res ne predstavljajo ravno v najlepši luči.

Predvsem rumeni mediji, ki jih spremljajo avstralski butlji te prebivalce z najstarejšo živečo kulturo na svetu, res predstavljajo le v dveh ekstremih; kot luzerje ali pa kot 'noble savages'. In s tem seveda delajo nepopisno škodo. Bolj ugledni in levo usmerjeni mediji sicer objektivno poročajo o strahotah, ki se dogajajo v aboridžinskih oddaljenih skupnostih (ali rezervatih, če hočete) ampak le redko pišejo o osebnih stališčih komentatorjev, morebitnih rešitvah in o pozitivnih novicah. Aboridžini so še vedno tabu tema in, kot je rekel Bill Bryson v Down Under: "Če Avstralca vprašaš kaj si misli o Aboridžinih, bo brez izjeme rekel 'It's a big problem'" Kar se je izkazalo za resnico, ko sem ob prvem obisku (takrat sem ravno brala to knjigo) Chrisovo mamo vprašala za mnenje in mi je odgovorila dobesedno isto. Danes se anglosaksonski Avstralci kolektivno počutijo krive za dandanašnje mizerno stanje staroselcev, ki je tudi posledica t.i. Ukradene generacije, ko so na tisoče mešanih otrok med leti 1869 in (uradno) 1969, ko so končno postali državljani iztrgali iz objema mater in jih institucionalizirali z namenom, da odrastejo v belce. In s tem naredili škodo, ki jo aboridžinska skupnost čuti še danes, kar je Sally Morgan opisala v knjigi My Place v katerem piše o svoji babici, ki še v osemdesetih letih ni nikomur priznala, da je half-blood. Ko je avtorica kot odrasla oseba izvedela, da se v njej pretaka aboridžinska kri je, razumljivo, potonila v krizo identitete. Prav nič ni torej presenetljivo, da je alkohol med Aboridžini tako razširjen. Tisti Avstralci, ki so o tematiki bolj podučeni tudi danes o tej temi ne marajo govoriti, ker je rana očitno še preveč sveža.

Lansko leto je izbruhnil škandal o spolni zlorabi otrok v aboridžinskih skupnostih in časopisi so vsak dan pisali o novem primeru in o tem kako so punčke stare tudi 5 in manj let prišle na urgenco kjer so jih zdravniki identificirali kot žrtve ponavljajoče spolne zlorabe. Nekateri so si dovolili trditi, da je to pač od nekdaj bilo tako v aboridžisnki kulturi in, da se naj ne bi vmešavali. Pa so šli preučevat in ugotovili, da ni sledu o tem, da naj bi bili spolni odnosi z otroki kadarkoli sprejemljivi. Plemenski voditelji so se torej pod belo taktirko pokvarili. Veliki je bilo govora o tem kako naj jim sodijo; pod avstralskimi zakoni ali v skladu z aboridžinskimi zakoni, ker še zdaj ne vedo kako naj uskladijo oba. Zadeva se je polegla in časopisi več ne poročajo tako, da ne vem kam se je premaknilo.

Problem na severu, v državi Northern Territory je tudi, da aboridžinski otroci ne hodijo v šolo, kar seveda razloži dejstvo, da Aboridžinov na žalost res ne vidiš drugje (z izjemo Cathy Freeman in nekaj uglednih umetnikov) kot v parkih kjer pijejo in snifajo bencin (zdaj baje v krajih kjer je snifanje velik problem prodajajo bencin, ki se ga ne da snifati :)) - kako avstralska rešitev! In Avstralija se je končno zganila, ali bolje rečeno, končno se je premaknil John Howard, po vsej verjetnosti zaradi bližajočih se volitev, in sprejet je bil zakon, ki naj bi ščitil otroke - če starši otrok ne pošljejo v šolo, bodo ostali brez državne finančne pomoči. Aboridžinska skupnost se z ukrepom strinja, vprašanje je le, zakaj so čakali toliko časa. Ampak, better now than never!

Stvari se po polževsko obračajo na bolje in ravno se je na TV iztekla nadaljevanka The Circuit, ki je objektivno predstavila probleme sodišča v aboridžinski skupnosti v Broomu severno od Pertha v državi Western Australia. Da vam bo jasno, bom opisala problem. Sodišče je predstavljal beli sodnik, ki je imel glavno besedo in plemenske vodje, ki so sedele ob njemu in so se morale strinjati s sodbo. Neka mama je bila obtožena, da je možu v zapor prinesla travo. Kljub temu, da ni bila kriva je pod besnimi pogledi plemenske starešine priznala krivdo. Šla je v zapor in izkazalo se je, da je plemenski vodja, mamilo podtaknil, da bi se mame znebil in tako naprej zlorabljal njeno hčerko - svojo vnukinjo, ki je bila dodeljena v skrb njemu, kot najbližjemu sorodniku. Dokaz, da naš sistem nikoli ni 100% primeren za Aboridžine, ki vsaj delno še živijo po svojih pravilih.

Rešitev? Izobrazba obeh strani. Če hodijo na sever učitelji, ki nimajo pojma o aboridžinski kulturi (recimo, da ne poznajo koncepta štetja) in učijo po zahodnih pedagoških metodah, ki so se jih naučili na faksu, potem seveda otroci, ki jim je vse kar slišijo pri pouku preveč tuje, neradi hodijo v šolo in slej kot prej prenehajo s šolanjem. In potem seveda tudi ne morejo razumeti zahodnega sodnega sistema. Tudi sodišča (kar je dokazala ta nadaljevanka) bi morala najti vmesno pot, ki bi legitimizirala vključitev aboridžinskih zakonov. A najbrž bi za to šlo preveč proračunskega denarja, ki bi ga visoko kapitalistična država kot je Avstralija najbrž rada bolj neumno izkoristila. Ne vidim drugega razloga.

Drugi dve učiteljici se v Advanced nista dotaknili Aboridžinov, ker baje o tem nista podučeni. Žalostno, da Slovenka o Aboridžinih ve več, kot njeni avstralski prijatelji. Krivim Howardovo vlado.