nedelja, 10. februar 2008

Dež in sonce

Prvič sem v Avstralijo prišla januarja leta 2004 in po dolgem času sem spet že kakšen mesec pred odhodom trpela za močno obliko rajzefiber v pričakovanju, da bom končno izkusila avstralsko poletje, ki sem ga dotedaj poznala le iz Chrisovih pripovedovanj in redkih podob na TV ali potopisov. Spremljal me je tak fajn občutek, da bom prelisičila slovensko zimo, ker bom januarja na drugi strani zemlje okoli skakljala le v majici s kratkimi rokavi in japankami. Temu primerno sem s seboj vzela le majice brez rokavov, pa T-shirts, pa kikle, ene lanene hlače in jopico za vsak slučaj, čeprav prepričana, da ju ne bom rabila.

Ko sva s Chrisom prispela v Melbourne je bilo okoli 16 stopinj, kar se mi je zdelo malo čudno. Naslednji dan je deževalo in temperatura se je dvignila do okoli 20. V štirih tednih kolikor časa sva bila tukaj, sem vročino izkusila le v tistih nekaj dneh, ko sva šla v outback do Broken Hilla, kjer sva naletela na drugo skrajnost, 35 stopinj. Nazaj v Melbournu mi nič ni bilo jasno, ko so vsi na moje ogorčenje nad vremenom rekli le: 'Oh, it's Melbourne'. Chris mi je to nekako zamolčal in zdaj razumem zakaj. Ni ravno nekaj kar privablja turiste in tudi moji študentje se nad vremenom stalno pritožujejo. Pa ne kot 'small talk', ker ne bi imeli kaj drugega za povedat. Res nam gre vsem nam, ki smo navajeni na bolj stabilno vreme, zelo na živce in še nikoli se nisem spuščala v tako resne vremenske debate.

Glede na to, da, kot Melbournčani radi povedo, mesto zamenja vse štiri letne čase v enem dnevu, bi se vremenska hišica tukaj gotovo pokvarila, ker bi bila njuna stric in teta čisto preveč zmedena. In prav zato, bi, če bi me vprašali kaj je tista ena stvar, ki me tukaj moti, izstrelila: "Vreme!" Po dveh letih sem se skoraj že navadila, da moram ne glede na to, da je zjutraj nebo kristalno jasno, s seboj vzeti jopico in, da mi po drugi strani, ni treba obupavat, ko je 40 stopinj, ker bo sigurno kmalu prišla 'cool change', ko bo temperatura padla tudi za 15 stopinj in bom z veseljem odpirala okna na stežaj in uživala v prepihu (ne oči, ne bom se prehladila). Če sem v Ljubljani vsako pozno jesen in spomlad preuredila garderobne omare in v ospredje zložila le cunje primerne za prihajajoč letni čas, mi je to tukaj prihranjeno.

Seveda je tudi moje prvo poletje, ki sem ga v celoti preživela tu, muhasto. Okoli novega leta smo imeli 40 stopinj in s Chrisom sva hitela kupit klimo, ki sva jo do zdaj uporabila trikrat! Obljubljeno nam je namreč bilo dolgo, vroče poletje. Nič od tega.

Ta vikend sva preživela v obmorskem kraju Lorne na Great Ocean Road; v kavbojkah in jaz v treh majicah s kratkimi rokavi in jopo, ker me je zeblo. Nič sončenja, nič snorkljanja, nič plavanja. Chris je sicer hotel, da bi vseeno šla, me prepričeval naj oblečem surfersko majico češ, da potem ne bo zeblo, ampak to, po mojem nikakor ni šarm morja. Ali vsaj takega, kot smo ga navajeni mi. Se zjutraj zbudimo v sončku, gremo na plažo, kavo ali pivo, kosilo, pa spet na plažo plavat, se sončit, brat. Chris, ki otroštva poleti ni preživljal na hrvaških plažah ampak v vetrovnem Apollo Bayu, ima o poletnih počitnicah (po mnenju ene, k počitniški lenobi nagnjene Evropejke) zelo izkrivljeno podobo. Nič ležanja, nič čofotanja, samo surf. V neoprenu tudi poleti, ker preveč piha in voda nikoli nima več kot 18. Pa sva naredila kompromis in šla namesto plavanja ribarit in nabirat robidnice. Tudi ok, še posebej, ker sem to nazadnje počela, uh ne vem, pred kakšnimi dvajstimi leti, ko so jih bile Banjole še polne. Chris je ujel eno ribo (brim), ampak jo je pustil živeti, ker je bila še mladička. Jaz nabrala le pest, ker je ena pred mano čisto oskubila robidniško grmičevje.


Naslednji vikend greva na Brampton Island, kar bo najin poletni oddih. Chrisov načrt: potapljanje, celodenevno snorkljanje, pohodniški izleti, s čolnom na sosednje otoke, tenis, golf. Moj skrivni načrt: pesek, turkizno in toplo morje, palma, knjiga, ležerno snorkljanje, hrana, vino, spanec. Vremenska napoved: dež. Prtljaga: zimsko, poletno, spomladansko, jesensko. Upam na sonce pomešano z dežjem.

4 komentarji:

lili pravi ...

kdo bi si mislil! sem bila prepričana,da mate tam nonstop fajn vreme.

Nina pravi ...

Pozravljena!
Čisto slučajno sem našla tvoj blog. Bi mi bilo v veselje pokramljati, ker že čist preveč pogrešam Melbourne.

Lahko na mail: nivau@volja.net

wotsok pravi ...

Alo NINA Tudi midva sva nova slovenca v Australiji. Prav veselim se kakega srecanja sevede ca si za to midva tudi ziviva v okolici Melbournua ZVONKO IN KARMEN

Nina pravi ...

Živjo Zvonko in Karmen. Z veseljem. Pišita na moj mail, pa se zmenimo.